Jedro

Morebitna odsotnost delavca po tem, ko stori očitano kršitev pogodbenih obveznosti, ki je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da delodajalec delavcu ne more izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi oziroma, da morebitna kasnejša odsotnost do izteka odpovednega roka po prejšnji odpovedi dejansko ne omogoča presoje, da med strankama ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane dne 22. 8. 2012, z dnem 20. 12. 2012. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 17. 12. 2012. 2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 22. 8. 2012 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, odpovedni rok na podlagi te odpovedi pa se je iztekel z 20. 12. 2012. Nato je tožniku dne 17. 12. 2012 še izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi - iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ker je tožnik v delovnem razmerju na bencinskem servisu na Ptuju odtujil glasbeno zgoščenko. Sodišče je potrdilo zakonitost takšne odpovedi. V zvezi s presojo pogojev za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR je kljub dolgoletni zaposlitvi tožnika pri toženi stranki presodilo, da je bilo njegovo dejanje eklatanten primer dejanja, ki ga varnostnik ne bi smel storiti, da bi imela kršitev za toženo stranko lahko usodne posledice (1), da se tožniku ena odtujena zgoščenka ni zdela nič posebnega, pa tudi to, da je tudi naslednjega dne (7. 12. 2012) storil istovrstno kršitev, čeprav mu je tožena stranka že pred tem skupaj z vabilom na zagovor za prvo kršitev prepovedala nadaljnje opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.

3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške. Strinjalo se je z dejansko presojo in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje. Med drugim je poudarilo, da tožnikova kršitev dne 7. 12. 2012 ni bila predmet izredne odpovedi z dne 7. 12. 2012, saj se ta nanaša le na kršitev z dne 6. 12. 2012. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da naj bi pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nato v zvezi z vprašanjem obstoja pogoja za veljavnost izredne odpovedi po prvem odstavku 110. člena ZDR navaja, da ta pogoj ni obstajal, saj pogodbeni odnos med strankama ni bil porušen, ker tožnik do izteka odpovednega roka niti ne bi več delal, saj naj bi delo opravljal le še do 8. 12. 2012, do konca odpovednega roka pa bi moral koristiti še preostali dopust za leto 2012 in nadure, do česar se sodišče ni opredelilo. Izredna odpoved mu je bila vročena dne 20. 12. 2012, ko se je iztekel 120 dnevni odpovedni rok po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nato navaja, da je tožena stranka še za 19. 12. 2012 razpisala vabilo na zagovor, čeprav je najkasneje 14. 12. 2012 vedela za obe ravnanji, ki jih očita tožniku. Tožnik se je skliceval tudi na zdravstveno stanje v času očitanih kršitev, pri tem pa je iz izpovedi prič izhajalo, da je pri njem leta 2012 že prišlo do spremembe diagnoze v hudo depresivno motnjo, itd. Tožnik je zatrjeval, da je bil v stiski, ker je mislil, da v času odpovednega roka ne bo več hodil na intervencije, v delovnem razmerju pri toženi stranki pa je bil 37 let. Sodišči bi morali upoštevati, da sploh ne bi več delal, če bi koristil dopust in nadure. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je imela v obdobju od 7. 12. 2012 do 20. 12. 2012 povečane potrebe po delu in bi tožnik moral delati. O vsem tem se sodišče ni izreklo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da bi imela kršitev za toženo stranko lahko usodne posledice, če bi poslovni partnerji izvedeli za takšno ravnanje varnostnika, torej sodba temelji na domnevah (brez navedbe konkretnega primera, da jih je kdo od poslovnih partnerjev poklical) in temu daje večji pomen kot okoliščinam na strani tožnika. Sodišče druge stopnje nima obrazložitve, zakaj so navedbe v pritožbi neutemeljene oziroma nebistvene in tudi ne upošteva prakse Vrhovnega sodišča RS. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je delovno razmerje tožniku na podlagi obeh odpovedi prenehalo istega dne, to pa je odločilna okoliščina, ki bi morala pretehtati pri odločitvi, da ni izpolnjen eden od osnovnih pogojev za zakonitost izredne odpovedi, zlasti ker tožena stranka ni dokazala, da bi moral tožnik tega dne (20. 12. 2012) delati. Nerazumljiva naj bi bila tudi obrazložitev v 10. točki izpodbijane sodbe, saj naj bi sodišče navedlo, da se tožnik v pritožbi zavzema za to, da je bil tudi dne 20. 12. 2012 upravičen do priznanja bolniškega staleža, kar pa ne drži. 5. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožnikove revizijske navedbe. Navaja, da ni utemeljen očitek pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, sklicuje pa se tudi na to, da je bilo tožniku že naslednji dan po odtujitvi glasbene zgoščenke, to je 7. 12. 2012, prepovedano opravljanje dela do dokončanja postopka izredne odpovedi (tretji odstavek 111. člena ZDR). Zato revizijske navedbe, da tožnik ne bi delal, niso pomembne za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Za presojo revizijskega sodišča je v skladu s citirano določbo prvega odstavka 371. člena ZPP pomembno, da se revizijske navedbe razen očitka o nepravilni obrazložitvi v 10. točki izpodbijane sodbe (ki ni utemeljen in kar bo obrazloženo kasneje) nanašajo le na vprašanje obstoja pogojev za izredno odpoved, ki jih ZDR opredeljuje v prvem odstavku 110. člena. Tožnik v reviziji ne navaja konkretnih razlogov za izpodbijanje odločitve o njegovem primarnem zahtevku, ki se nanaša le na ugotovitev, da mu je delovno razmerje prenehalo z dnem 20. 12. 2012 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 8. 2012. Revizijski razlogi se nanašajo predvsem na odločitev o podrednem zahtevku, tj. ugotovitvi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2012. Pri tem revizija ne napada obstoja razloga za izredno odpoved po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (2), niti ne napada presoje obeh sodišč v zvezi s tem, kdaj bi mu prenehalo delovno razmerje po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma kdaj bi mu prenehalo to delovno razmerje po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (3). Glede na navedeno je tudi revizijsko sodišče lahko ostalo le pri omejenem revizijskem preizkusu.

9. Iz določbe prvega odstavka 360. člena ZPP izhaja, da mora v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloga, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. To nadalje pomeni, da se pritožbeno sodišče ni dolžno opredeliti prav do vseh pritožbenih navedb, temveč odločilnih navedb. To je pritožbeno sodišče tudi storilo in se pri tem v obrazložitvi že samo sklicevalo na prvi odstavek 360. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče se je strinjalo z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje. Iz teh ugotovitev jasno izhaja, kdaj je tožnik storil očitano kršitev, kdaj je bil vabljen na zagovor, kdaj je bil opravljen zagovor in kdaj ter na kakšen način mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, med drugim pa tudi, da mu je že v vabilu na zagovor zaradi uvedbe postopka za izredno odpoved, dne 7. 12. 2012, kjer je opisana tudi očitana kršitev, direktor tožene stranke na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR z vročitvijo tega vabila (ki je bila opravljena istega dne), prepovedal opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in določil prejemanje nadomestila plače v višini polovice povprečne plače zadnjih treh mesecev. Sodišči sta nadalje upoštevali, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala 17. 12. 2012, da je to odpoved takoj začela vročati tožniku in da kljub dolgoletni zaposlitvi tožnika pri toženi stranki ni mogoče prezreti teže njegovega dejanja in posledic kršitve, ko se je med delovnim časom in službenim vozilom tožene stranke, oblečen v delovno obleko varnostnika, odpeljal na bencinski servis in tam storil dejanje z znaki kaznivega dejanja tatvine, pri čemer je šlo za eklatanten primer dejanja, ki ga varnostnik nikakor ne bi smel storiti. To dejanje bi lahko vplivalo tudi na poslovne partnerje oziroma naročnike tožene stranke, če bi izvedeli zanj. Nadalje je sodišče upoštevalo tudi, da je tožnik dne 7. 12. 2012 ponovno storil istovrstno kršitev (čeprav ta kršitev ni bila odpovedni razlog, temveč jo je sodišče upoštevalo le glede izpolnjevanja pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR). V v zvezi s tem sta se sodišči oprli tudi na prepričljivo izpoved direktorja tožene stranke.

11. Glede na takšne ugotovitve niso oziroma ne morejo biti pomembne pritožbene in sedaj revizijske navedbe, da tožnik do izteka odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi morebiti ne bi več delal pri toženi stranki, o tem, kdaj mu je bila dejansko vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma, da tožena stranka ni dokazovala, da naj bi imela od 7. 12. 2012 do 20. 12. 2012 povečane potrebe po delu in bi moral tožnik pri njej opravljati delo. Tudi če bi tožnik od 7. 12. 2012 (ko mu je bila sicer izrečena prepoved opravljanja dela) morebiti tudi sicer ne delal več pri toženi stranki ali bi bil v tem času v bolniškem staležu, to namreč ne bi moglo vplivati na presojo o izpolnjevanju pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR. Morebitna odsotnost delavca po tem, ko stori očitano kršitev pogodbenih obveznosti, ki je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, namreč ne pomeni, da delodajalec delavcu ne more izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi oziroma, da morebitna kasnejša odsotnost do izteka odpovednega roka po prejšnji odpovedi dejansko ne omogoča presoje, da med strankama ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

12. Tudi zdravstveno stanje tožnika v zvezi s tem ne more biti pomembno, sicer pa se, kot izhaja iz revizijskih navedb, nanaša predvsem na njegovo zdravstveno stanje v času očitane kršitve, česar pa v nadaljevanju ne povezuje izrecno z neobstojem razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o tem, da sta sodišči upoštevali, da bi imela ugotovljena kršitev za tožene stranke lahko tudi (usodne posledice), „če bi poslovni partnerji izvedeli za takšno dejanje varnostnika“, saj že ravnanje, ki bi lahko škodovalo poslovnim interesom delodajalca, ne glede na to, ali je do konkretne škode že prišlo, zadošča za presojo o tem, ali je z delavcem, ki je takšno ravnanje storil, mogoče nadaljevati delovno razmerje. Iz določbe 35. člena ZDR izhaja, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala (torej zadošča možnost oškodovanja) poslovnim interesom delodajalca. Zato tožena stranka tudi ni bila dolžna navajati konkretnih primerov, npr. da bi jo kdo od njenih poslovnih partnerjev že poklical, ker je izvedel za dejanje tožnika.

14. Upoštevajoč navedene okvire presoje in razloge izpodbijanje sodbe v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, revizijsko sodišče ne ugotavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Tudi materialnopravno se revizijsko sodišče strinja z razlogi sodb sodišč druge in prve stopnje o obstoju pogoja za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR. Sodišči sta upoštevali, da je tožnik pri toženi stranki opravljal dela varovanja, da je bilo kaznivo dejanje pri drugi pravni osebi storjeno med delovnim časom, s službenim vozilom in v obleki varnostnika tožene stranke, da je na podlagi tega dejanja tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v tožnika kot varnostnika, da bi takšno dejanje (čeprav pri drugi pravni osebi) lahko vplivalo tudi na poslovne interese tožene stranke in da tudi tožnikova delovna doba pri toženi stranki ne more pretehtati pri presoji po prvem odstavku 110. člena ZDR. V zvezi s tem tudi ni mogoče spregledati tožnikovega dejanja 7. 12. 2012, čeprav to ni bil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar dodatno utemeljuje pravilno presojo o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika do izteka odpovednega roka.

16. Tožnik na koncu revizije napada tudi obrazložitev pritožbenega sodišča v 10. točki sodbe, vendar se obrazložitev v zvezi s tem ne nanaša na obstoj razloga za odpoved iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR oziroma pogoja za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR, temveč na trajanje tožnikovega bolniškega staleža in zaplete v zvezi s tem staležem, kar pa nima nobenega pomena za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi sam tožnik v reviziji te povezave ne navaja in jo ne uveljavlja kot pomembno za presojo o zakonitosti izredne odpovedi.

17. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Če bi njeni poslovni partnerji izvedeli za takšno dejanje varnostnika.

Op. št. (2): V zvezi z očitkom odtujitve zgoščenke na bencinskem servisu; na tem servisu tožena stranka ni opravljala varovanja.

Op. št. (3): V zvezi s tem v reviziji navaja, da mu je prenehalo na podlagi obeh odpovedi na isti dan - 20. 12. 2012.