Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Vprašanja, glede predložitve dokazil v zvezi z izpolnjevanjem pogoja za koncesionarja iz tretjega odstavka 30. člena ZSRib, so že rešena vprašanja, saj odgovor na njih implicitno, vendar nedvoumno izhajajo iz stališč in napotil Vrhovnega sodišča iz odločb, ki jih je Vrhovno sodišče že izdalo v isti zadevi.

Na revidentovo splošno vprašanje, ali je treba v postopku izbire koncesionarja, kjer gre za koncesijo storitev, upoštevati tudi predpise, sprejete na ravni EU, pri čemer se revident izrecno sklicuje na uporabo Direktive 2004/18/ES in Direktive 2004/17/ES, daje odgovor že besedilo 17. člena Direktive 2004/18/ES in 18. člena Direktive 2004/17/ES, je mogoče odgovoriti le na splošno, in sicer že iz samih določb navedenih direktiv, zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pridobitev koncesije na podlagi javnega razpisa je negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev ter meril, in kot tako zgolj pričakovanje. Ob takih okoliščinah pa zelo hudih posledic za prijavitelja ni mogoče izkazovati s tem, da se neko pričakovanje ni uresničilo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

3. Stranka z interesom je podala odgovor na revizijo, v katerem predlaga njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške odgovora na revizijo.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Republike Slovenije, Vlade RS, št. 34200-3/2011/4 z dne 14. 7. 2011, s katero je tožena stranka: izbrala Ribiško družino A. (stranko z interesom) za koncesionarja za izvajanje ribiškega upravljanja v V. ribiškem okolišu (1. točka izreka); odločila, da se za izvajanje navedene koncesije ne izbere B., d. o. o. (v nadaljevanju revident, 2. točka izreka); določila tam navedeno dobo koncesije (3. točka izreka); določila posledice nesklenitve koncesijske pogodbe v tam določenem roku (4. točka izreka); določila način urejanja medsebojnih razmerij s koncesijsko pogodbo (5. točka izreka) in odločila o stroških postopka (6. točka izreka). Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku po sodbi sodišča prve stopnje IV U 1/2011 z dne 20. 4. 2011, s katero je po sodnih odločbah Vrhovnega sodišča RS X Ips 361/2009 in I Up 399/2009, obe z dne 30. 12. 2010, ugodilo revidentovi tožbi in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 14. 10. 2008. 6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2808 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

7. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločalo in zavzelo stališče, ne šteje za pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (na primer odločbe Vrhovnega sodišča: X Ips 435/2007, X Ips 743/2007, X Ips 6/2008 in X Ips 47/2009).

9. Revident kot pomembna pravna vprašanja navaja vprašanja: 1) ali se v postopku javnega razpisa ocenjuje ponudba ali pa kakšna druga dokumentacija; 2) ali se v postopku javnega razpisa poleg dokazil in navedb v ponudbi, pri izbiri upošteva še kakšna druga dokumentacija, do kdaj in komu mora biti predložena; 3) ali se v postopku javnega razpisa pri izbiri mora upoštevati tudi dokumentacija, s katero se oseba, ki opravlja izbiro, seznani po poteku roka za podajo prijave na javni razpis; 4) ali se v postopku javnega razpisa pri izbiri mora upoštevati tudi dokumentacija, ki je bila naslovljena na tretjo osebo; 5) ali se lahko v postopku javnega razpisa upošteva tudi dokumentacija, ki je predložena po izteku roka za oddajo ponudb in se tudi nanaša na obdobje po izteku roka za oddajo ponudb; 6) ali je stranka, ki je svojo pravilno in popolno ponudbo v postopku javnega razpisa oddala pravočasno, v podrejenem položaju, če mora oseba, ki opravlja izbiro upoštevati tudi naknadno predloženo dokumentacijo, ki jo drugi ponudniki naslovijo na tretje osebe; 7) ali upoštevanje dokumentacije, ki je predložena po poteku roka za oddajo ponudb ali dokumentacija, ki je naslovljena na tretjo osebo, predstavlja kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljana konkurence med ponudniki, transparentnega javnega naročanja, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti ter zakonitosti.

10. Revident s temi navedbami postavlja vprašanja glede načina predložitve dokazil v zvezi z izpolnjevanjem pogoja za koncesionarja iz tretjega odstavka 30. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu (v nadaljevanju ZSRib), pri čemer je stranka z interesom dokazila o izpolnjevanju tega pogoja predložila v skladu s stališči Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 316/2009 in I Up 399/2009, obe z dne 30. 12. 2009, sodišču prve stopnje.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je Vrhovno sodišče do navedenih pravnih vprašanj v obravnavanem primeru implicitno že opredelilo s stališči in napotili v odločbah X Ips 316/2009 in I Up 399/2009, obe z dne 30. 12. 2009, kar pomeni, da gre za vprašanja, ki so v praksi Vrhovnega sodišča že rešena, zato ta vprašanja ne morejo biti več pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Tožena stranka je izpodbijano odločbo o izbiri koncesionarja izdala v ponovljenem postopku, do katerega je prišlo zaradi izvrševanja odločb Vrhovnega sodišča X Ips 316/2009 in I Up 399/2009, obe z dne 30. 12. 2009, in sodbe sodišča prve stopnje IV U 1/2011 z dne 20. 4. 2011, ki jima je sledila. Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 316/2009 ugotovilo, da javni razpis z dne 13. 6. 2008, na podlagi katerega je bila v prvem postopku opravljena izbira koncesionarja, ni vseboval pogojev, ki jih določa ZSRib v tretjem odstavku 30. člena in jih mora izpolnjevati koncesionar, ki je organiziran kot društvo. V navedeni zadevi je sprejelo stališče, da je pri izbiri koncesionarja poleg razpisnih pogojev treba upoštevati tudi pogoje, ki jih določa tretji odstavek 30. člena ZSRib, zato je odločilo, da se sodba sodišča prve stopnje U 311/2008 z dne 7. 7. 2009 razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, z napotilom, da le-to po opravljeni glavni obravnavi presodi, ali izbrani prijavitelj izpolnjuje vse zakonske pogoje za koncesionarja, ki jih določa ZSRib. Enako napotilo je Vrhovno sodišče dalo sodišču prve stopnje tudi v odločbi I Up 399/2009. 13. Kako naj se navedeni odločbi Vrhovnega sodišča udejanita (zakonski pogoji iz tretjega odstavka 30. člena ZSRib), implicitno, vendar nedvoumno izhaja iz stališč in napotil Vrhovnega sodišča iz citiranih odločb, da mora sodišče prve stopnje presoditi, ali izbrani prijavitelj izpolnjuje tudi pogoje za koncesionarja iz tretjega odstavka 30. člena ZSRib. Tako je bila stranka z interesom šele na podlagi tega stališča Vrhovnega sodišča zavezana, da predloži dokazila o izpolnjevanju navedenega pogoja in je zato dokazila v zvezi z njim lahko predložila (šele) v ponovljenem sodnem postopku. Ker je bilo torej v obravnavanem primeru o predložitvi spornih dokazil že odločeno s citiranima odločbama Vrhovnega sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke in sodba sodišča prve stopnje pa temeljita na postopanju, ki ga je od sodišča prve stopnje in stranke z interesom terjalo Vrhovno sodišče v teh odločbah, to pomeni, da so ta vprašanja že rešena pravna vprašanja in zato v novem upravnem sporu ne morejo biti več pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Revident kot pomembno pravno vprašanje postavlja tudi vprašanje, ali je potrebno v postopku izbire koncesionarja, kjer gre za koncesijo storitev, upoštevati tudi predpise, sprejete na ravni EU, pri čemer se izrecno sklicuje na uporabo Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (v nadaljevanju Direktiva 2004/18/ES) in Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (v nadaljevanju Direktiva 2004/17/ES).

15. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi to izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Vrhovno sodišče je namreč v več svojih odločbah (npr. X Ips 774/2008, X Ips 387/2010, X Ips 279/2010, X Ips 201/2011, X Ips 447/2011, X Ips 294/2012, X Ips 452/2012, X Ips 464/2012) že sprejelo jasno stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila.

16. Prav takšno pa je vprašanje, ki ga v zvezi z uporabo navedenih direktiv postavlja revident (14. točka te obrazložitve). Po določbi 17. člena Direktive 2004/18/ES so koncesije storitev izrecno izvzete iz uporabe te direktive, po določbi 18. člena Direktive 2004/17/ES pa so iz področja uporabe le-te izvzete tako koncesije gradenj kot tudi koncesije storitev. Ker odgovor na zastavljeno vprašanje jasno izhaja že iz direktiv samih, izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tudi s tem vprašanjem ni izkazan.

17. Revident tudi ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) bi moral revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

18. Revident je kot zelo hude posledice navedel, da je gospodarska družba, ki je bila ustanovljena z namenom gospodariti s Slivniškim jezerom in je zemljiškoknjižni lastnik zemljišč pod vodo in priobalnega pasu Slivniškega jezera. Navedel je, da je njegova glavna dejavnost ribogojstvo, ki predstavlja nujen pogoj za uspešno opravljanje drugih registriranih dejavnosti ribištva in gostinstva. Njegovo poslovanje je vezano na V. ribiški okoliš, kjer že več let poskuša pridobiti koncesijo. Stroški upravnih in sodnih postopkov so ga finančno izčrpali, izvedenec finančne stroke pa bi lahko ocenil učinek nepridobitve koncesije na njegovo poslovanje. Neuspeh s to revizijo zanj pomeni, da bo za obdobje 30 let onemogočeno gospodarsko izkoriščanje tega območja, kar je zanj eksistenčnega pomena, kar vse zanj pomeni zelo hude posledice.

19. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 535/2007, X Ips 149/2009, X Ips 201/2009, X Ips 334/2009) gre pri pridobitvi koncesije na podlagi javnega razpisa zgolj za pričakovanje morebitne pravice do izvajanja predmeta koncesije. Pridobitev koncesije na podlagi javnega razpisa je namreč negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev ter meril, in kot tako zgolj pričakovanje, zaradi česar revident s sklicevanjem na nepridobitev te pravice ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 20. Zelo hudih posledic revident tudi ne more izkazati z navedbami o neposredni vezanosti njegovega poslovanja v okviru njegove glavne registrirane dejavnosti gojenja sladkovodnih organizmov in s to dejavnostjo povezane dejavnosti ribištva, na predmetno koncesijo. Iz spisa in samih revidentovih navedb namreč izhaja, da ima revident vodno dovoljenje za izvajanje športnega ribolova v komercialnem ribniku z dne 15. 10 2009 in vodno dovoljenje za gojenje sladkovodnih organizmov z dne 26. 10. 2009 (oba do leta 2039), pri čemer se obe dovoljenji nanašata na območje, povezano s Slivniškim jezerom, ki je del V. ribiškega okoliša, za katerega se predmetna koncesija podeljuje. V drugem odstavku 3. člena Uredbe o določitvi meja ribiških območij in ribiških okolišev v RS je določeno, da se v ribiška območja in okoliše ne uvrščajo izločene vode ter ribogojni objekti, za katere je podeljena vodna pravica po predpisih o vodah, po določbi drugega odstavka 2. člena Uredbe o koncesijah za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiških okoliših v RS, ki je koncesijski akt za predmetno koncesijo, pa so iz ribiškega upravljanja v okviru te koncesije izrecno izključeni komercialni ribniki ter ribogojni objekti, s podeljeno vodno pravico po predpisih o vodah. Revidentovo poslovanje in finančne posledice iz dejavnosti ribogojstva in športnega ribolova tako niso neposredno povezane s posledicami izpodbijane odločitve in zato revident z njimi ne more izkazati zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 21. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

22. V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 revident in stranka z interesom sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.