Jedro

Ribolovni okoliš je nedeljiv, zato se koncesija podeljuje za celotno območje.

Razlaga tožene stranke o podelitvi koncesije na podlagi prednostne pravice na podlagi 70. člena ZSRib je pravilna, ne glede na zemljiškoknjižno in dejansko lastništvo tožeče stranke zemljišč pod vodo in priobalnega pasu jezera. Določbo četrtega odstavka 164. člena ZVO-1 je namreč treba razlagati v povezavi s prvim odstavkom tega člena, ki pa določa drugačno dejansko in pravno stanje (gre za upravljanje, rabo ali izkoriščanje naravne dobrine v lasti države), kot je obravnavana, v kateri gre za upravljanje z ribami, ki pa niso kot naravna dobrina v lasti države.

Ugotavljanje pogojev iz tretjega odstavka 30. člena ZSRib bi morala tožena stranka izvesti že po uradni dolžnosti, ne glede na to, da ti pogoji niso bili navedeni v javnem razpisu. Tožena stranka zato s tem, ko je dokazno presojala po končanem javnem razpisu predložene listine, ki se nanašajo na navedene pogoje, ni kršila določb javnega razpisa, ZSRib kot tudi ne določb Uredbe o koncesijah za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiških okoliših v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Celju, št. U 1/2011-52 z dne 20. 4. 2011, izdalo odločbo št. 34200-3/2011/4 z dne 14. 7. 2011 o izbiri koncesionarja, s katero je pod točko 1 izreka odločila, da se za koncesionarja za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu A. izbere Ribiška družina B., ... Pod točko 2 izreka je odločeno, da se za koncesionarja za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu A. ne izbere C. d.o.o. Točka 3 določa, da se koncesija podeli za dobo 30 let od sklenitve koncesijske pogodbe. Točki 4 in 5 določata pogoje, ki se nanašajo na sklenitev koncesijske pogodbe in točka 6 določa, da stroški niso nastali.

V obrazložitvi tožena stranka navaja pravno podlago za podelitev koncesije, to je Zakon o sladkovodnem ribištvu (v nadaljevanju ZSRib), ki v 28. členu določa podelitev koncesije za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiških okoliših v Republiki Sloveniji. Pravna podlaga za podelitev koncesije je tudi Uredba o koncesijah za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiških okoliših v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Uredba), ki v 6. členu določa izvedbo javnega razpisa za podelitev koncesije ministrstva, pristojnega za ribištvo in Javni razpis za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu A. (v nadaljevanju javni razpis) izdano na podlagi 10. člena Uredbe, objavljenem v Uradnem listu št. 59 dne 13. 6. 2008. V nadaljevanju razlaga potek postopkov od prve podelitve koncesije leta 2008, vloženo pravno sredstvo tožeče stranke v tem postopku zoper navedeno odločbo, sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Celju, št. U 311/2008-22 z dne 7. 7. 2009, vloženo revizijo zoper navedeno sodbo in odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki je zadevo vrnilo sodišču v nov postopek.

V zvezi z navodilom sodišča v sodbi št. U 1/2011-52 z dne 20. 4. 2012 izdani v ponovljenem postopku, da je treba v novem postopku ugotoviti, ali je izpolnjen zakonski pogoj iz tretjega odstavka 30. člena ZSRib, da društvo, ki želi biti koncesionar, ne sme zaračunavati pristopnine in omejevati članstva, tožena stranka razlaga dokazila Ribiške družine B. (v nadaljevanju RDB.), ki so bila predložena sodišču s pripravljalno vlogo z dne 11. 3. 2011, in se nanašajo na izpis iz registra članstva v obdobju 2007-2010, seznam izdanih turističnih dnevnih ribolovnih dovolilnic v obdobju 2007 do 2010, Statut z dne 12. 5. 2008 in zapisnik redne seje upravnega odbora z dne 2. 10. 2006. Navaja članstvo ribiške družine vse od leta 2006 do leta 2011, ki izhaja iz registra članstva in je bilo potrjeno s strani Ribiške zveze Slovenije ter pet prodajnih mest na javnih krajih. Tožena stranka je pregledala Statut Ribiške družine B. potrjene s strani Upravne enote Šentjur ter razlaga določila Statuta RDB. v zvezi z Zakonom o društvih, ki morajo biti usklajena, ter plačilo prispevkov, materialnih stroškov in drugih pristojbin, ki po presoji upravnega organa nimajo narave pristopnine.

Tožena stranka je pri odločitvi o podelitvi koncesije upoštevala prednostno pravico, ki izhaja iz 70. člena ZSRib in določa, da imajo pri prvi podelitvi koncesije za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiških okoliših prednostno pravico ribiške organizacije, ki so v skladu s predpisi, samoupravnimi sporazumi in načrti, strokovno ustrezno izvajale ribiško upravljanje. RDB. je predložila izjavo, da uveljavlja prednostno pravico na podlagi drugega odstavka 70. člena ZSRib in to dokazuje s potrdilom, št. 400-40/2008/61 z dne 28. 8. 2008, ki ga je izdal Javni zavod za ribištvo Slovenije, ki pregleduje strokovne podlage in spremlja izvajanje ribiškega upravljanja. Glede na to, da izpolnjuje vse pogoje določene v 4. točki javnega razpisa ter tudi pogoje iz tretjega odstavka 30. člena ZSRib, se koncesija podeli temu društvu. Prednostni pravici, ki jo uveljavlja tožeča stranka po 164. členu Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ni mogoče slediti, ker tožeča stranka izkazuje lastništvo nad določenimi vodnimi in obvodnimi parcelami na področju Slivniškega jezera, ki je le del ribiškega okoliša A. Koncesija pa se na podlagi 28. člena ZSRib podeli za celotni ribiški okoliš, ki se ga ne da deliti. Navaja še, da tožeča stranka sicer izpolnjuje razpisne pogoje, ki se zahtevajo za koncesionarja, vendar pa se koncesija podeli na podlagi prednostne pravice določene v drugem odstavku 70. člena ZSRib.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločbo o izbiri koncesionarja, št. 34200-3/2011/4 z dne 14. 7. 2011 in predlaga še vložitev zahteve za oceno ustavnosti 70. člena ZSRib. Uvodoma pojasnjuje cilje oziroma interese, ki jih uveljavlja v tem upravnem sporu z navedbo svoje dejavnosti kot gospodarske družbe, vse dejavnosti pa so vezane na gospodarsko izkoriščanje Slivniškega jezera in ribnikov Rakitovec. Poteguje se tudi za pravico do gojenja sladkovodnih organizmov v Slivniškem jezeru, kar bi bilo brezpredmetno, če ne bi imela koncesije za ribiško upravljanje. Ribiška družina B. je kot neprofitna organizacija društvo, ki ima na račun prodaje ribiških dovolilnic velik dohodek. Tožeča stranka ima velike obveznosti s Slivniškim jezerom in razen stroškov drugih dohodkov nima, s tem je bila gospodarska pobuda tožeče stranke onemogočena.

Nadalje uveljavlja, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, storjene so bistvene kršitve določb upravnega postopka in materialno pravo je napačno uporabljeno. Kršitev postopka je v tem, da je tožena stranka opravila izbiro na podlagi listin, ki jo ponudniki sploh niso posredovali v postopku izvedbe javnega razpisa dne 13. 6. 2008, ki je bil zaključen avgusta 2008. Gre za upoštevanje listin več kot dve leti in pol po zaključenem javnem razpisu na podlagi listin, ki so bile predložene tretjim osebam oziroma organom (v tem primeru sodišču), kar ni dopustno. Gre celo za listine, ki se nanašajo na celotno leto 2008 (po razpisu) ter na leto 2009, 2010 in 2011. Na podlagi teh listin je opravljena izbira, s čemer se tožečo stranko postavlja v podrejen položaj, izbrani ponudnik ima posebne ugodnosti, pri čemer gre za kršitev načela enakopravnosti po 14. členu Ustave RS. Tožena stranka bi morala upoštevati samo tiste listine, ki so jo ponudniki posredovali v določenem roku.

Sporna je tudi višina koncesnine, glede na to, da iz izpodbijane odločbe sploh ni razvidno, kakšen znesek je posamezni ponudnik navedel, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Eden izmed razpisnih pogojev je namreč tudi ponudba koncesnine, ki mora pri uveljavljanju prednostne pravice dosegati vsaj 10% od vrednosti razpoložljivih ribolovnih dni po posameznem ribolovnem revirju v ribiškem okolišu. Tožeča stranka je ponudila koncesnino v znesku 10.000 EUR, po njenih informacijah pa naj bi bila koncesnina izbranega ponudnika dvakrat manjša. Izbira ribiške organizacije z najnižjo ponujeno koncesnino je ustavno sporna, gre za podeljevanje privilegijev določenim skupinam državljanov. Četrti odstavek 6. člena in 7. člen Uredbe sta tako nezakonita in v nasprotju z Ustavo RS. Obvezna koncesija predstavlja temeljni pogoj in odločilno dejstvo za izbiro tako po razpisnih pogojih kot po Uredbi.

Nadalje je sporna podelitev prednostne pravice po določbi 70. člena ZSRib. Tožeča stranka je preverjala okoliščine v zvezi z izročitvijo ribiškega okoliša v upravljanje RDB. Iz dopisa UE Šentjur z dne 2. 4. 2011 je razvidno, da je bil sicer v letu 1977 sklenjen sporazum z dne 1. 7. 1997 (z izvršnim svetom), sklepa skupščine pa ni. Iz dopisa občinskega inšpektorata z dne 24. 5. 1982 je razvidno, da tudi v letu 1982 ni prišlo do potrditve in sprejema samoupravnega sporazuma na skupščini občine. Slivniško jezero in ribniki Rakitovec v času do uveljavitve novih predpisov v letu 2007, sploh niso bili sestavni del ribolovnega okoliša A. V tem obdobju so bili ribolovni okoliši določeni z Uredbo o določitvi ribiških rajonov in ribiških okolišev (Ur. l. LRS št. 17/1959). Slivniško jezero pa prej sploh ni obstajalo, ampak je nastalo šele po izgradnji umetne brane v kraju Tratna v letu 1975. Gre za umetni zadrževalnik vode za potrebe Železarne D., zaradi umetne pregrade ni mogoča migracija vodnega življa v Voglajno na iztoku v jezero. Tožeča stranka uveljavlja, da Slivniško jezero do spremembe predpisov ni bilo sestavni del ribolovnega okoliša A. in ribiški družini s sklepom skupščine Občine Šentjur ni bil izročen v upravljanje. Uveljavlja tudi, da izbrani ponudnik ni izvajal upravljanja v skladu z načrti in strokovno ustrezno, kar izhaja iz dopisa Zavoda RS za varstvo narave št. 1-III-417/2—06/tk z dne 9. 1. 2007, iz katerega je razvidno, da ribiško – gojitveni načrt za obdobje 2006 do 2010 RDB., ni bil predhodno usklajen z Naravovarstvenimi smernicami za pripravo ribiško – gojitvenih načrtov za obdobje 2006 do 2010. Izbrani ponudnik najmanj 10 let, od leta 1998 ni razpolagal z urejenimi vzrejnimi ribniki v Rakitovcu, čeprav jih je v ribiško gojitvenih načrtih upošteval. Te ribnike upravlja tožeča stranka, ki ji je tožena stranka medtem z odločbo, št. 35529-25/2009-15 z dne 15. 10. 2009 in odločbo št. 35529-26/2009-13 z dne 26. 10. 2009, izdala vodno dovoljenje. Ribiško upravljanje voda na ribnikih Rakitovec ni moglo biti izvajano skladno s predpisi in strokovno ustrezno s strani RDB. Zato tudi prednostna pravica izbranega ponudnika ni mogla obstajati. Zavod za ribištvo pri izdaji potrdila o navedenih okoliščinah ni imel verodostojnih podatkov. RDB. ni skrbela za ekološko vzdrževanje in sanacijo jezera. Predlaga, da sodišče pri Zavodu za ribištvo opravi uradne poizvedbe o merilih in pogojih za ocenjevanje strokovnega in ustreznega izvajanja ribiškega upravljanja, in da od zavoda pribavi ustrezne listine, na podlagi katerih je izdano potrdilo št. 400-40/2008/61 z dne 28. 8. 2008, ker to ne odraža dejanskega stanja.

V nadaljevanju tožeča stranka navaja 30. člen ZSRib, ki se nanaša na število najmanj 40 članov in na to, da ne sme zaračunavati pristopnine, omejevati članstva in mora omogočati nakup ribolovnih dovolilnic tudi ribičem, ki niso včlanjeni v društvo. Tožena stranka je z odločbo ocenila, da ne gre za pristopnino, temveč za materialne stroške, vendar pa okoliščin v zvezi s tem ni raziskovala in je odločila v nasprotju z navodili sodišča. Dejstvo je namreč, da oseba, ki želi postati polnopravni član, tega ne more storiti, ampak je odvisna od pogojev in volje članov RDB., kar nakazujejo pravila Statuta RDB.

Tožeča stranka uveljavlja, da bi morala imeti prednostno pravico po določbah ZVO-1, ker je lastnica vseh podvodnih in obalnih zemljišč ustanovljenih prav z namenom gospodarjenja s Slivniškim jezerom in ribniki Rakitovec, glede na to, da kasnejša umestitev v ribolovni okoliš A. ne more prikrajšati tožeče stranke za pravice, ki izvirajo iz njene lastninske pravice po osmem odstavku 164. člena ZVO-1. Nepravilna je pavšalna trditev, da je ribolovni okoliš A. nedeljiv. Slivniško jezero je umetno vodno telo, katerega vodno propustnost regulira umetno zgrajen jez, je fizično z betonskim lijakom pred pregrado ločen od ostalega dela okoliša A. in onemogoča migracije vodnega življenja. Vztraja, da prednostna pravica po ZSRib ne more izključevati prednostne pravice po ZVO-1, ker se tako posega v ustavne pravice tožeče stranke.

Uredba je kot podzakonski akt v nasprotju z Ustavo RS, zakonom, splošnimi načeli mednarodnega prava, Pogodbo ES in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. 6. in 7. člen Uredbe sta v nasprotju z 2. členom Ustave RS, to je z načelom pravne države (zlasti v delu, kjer se to načelo nanaša na prepoved čezmernih posegov države oziroma na sorazmernost posegov). Uredba nesorazmerno posega v ustavno zagotovljene pravice pred zakonom (14. člen Ustave RS), pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), pravico do svobodne izbire gospodarske dejavnosti (49. člen Ustave RS), pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člena Ustave RS) in druge ustavne pravice. Tožeča stranka je bila ustanovljena z izključnim namenom gospodarjenja s Slivniškim jezerom, ustanovitelji so sami financirali zajezitev tega območja. Tožeča stranka je kot lastnica morala trpeti upravljanje, rabo in izkoriščanje Slivniškega jezera po tretjih osebah, ne glede na to, da je razpolagala z ustrezno finančno, strokovno in tehnično podporo. Imela je stroške, ki jih nalagajo predpisi v zvezi z varstvom voda, nobene odmene v tem času ni prejela. Po drugi strani se RDB. zgolj nagrajuje za nestrokovno in neustrezno izvajanje ribiškega upravljanja.

Uredba je tudi v nasprotju z ZVO-1 in ZSRib. Določila Uredbe ne upoštevajo prednostne pravice po ZVO-1. Uredba je bila sprejeta na podlagi 165. člena ZVO-1, ki neposredno ureja postopek javnega razpisa za koncesijo v tem primeru, zato Uredba neupravičeno zmanjšuje pravice tožeče stranke, ki jih določa ZVO-1. Skladno s četrtim odstavkom 6. člena v zvezi s 7. členom Uredbe se izključuje določilo o izbiri ponudnikov glede na višino ponujene koncesijske dajatve, ki je bistveni del vsakega javnega razpisa. S tem je izključena konkurenčnost med potencialnimi ponudniki. Določbe 70. člena ZSRib ne predvidevajo takšnega absolutnega obravnavanja prednostnih upravičencev, kot je to določeno s sporno Uredbo, to je izbire ribiških organizacij, ne glede na višino ponujene koncesnine ostalih ponudnikov ter posledično plačilo minimalne, to je najnižje možne koncesnine.

Uredba nasprotuje tudi določbam Zakona o javnih naročilih (v nadaljevanju ZJN-2) in Zakonu o javno zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP), ker omogoča, da se javni razpis vodi mimo temeljnih načel v tem postopku. Gre za kršitev načel sorazmernosti, uravnoteženosti, enakosti oziroma enakopravne obravnave ponudnikov, gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti ter zagotavljanja konkurence med ponudniki (5., 6., 7., 9., 10. člen ZJN-2 oziroma 12., 13., 14., 15., 16. člen ZJZP). Predvsem se izniči konkurenčnost in enakopravnost ponudnikov in izigra namen javnega razpisa.

Opozarja na vezanost sodnikov pri upravljanju sodniške funkcije na 125. člen Ustave. Sodišče pri odločanju ni vezano na nezakonite podzakonske predpise in predlaga, da sodišče ugotovi neskladnost sporne Uredbe z navedenimi pravnimi akti (exceptio illegalis).

Tožeča stranka še navaja, da je na Ustavno sodišče vložila pobudo za začetek postopka ustavnosti in zakonitosti z dne 6. 10. 2008 in predlagala med drugim tudi ustavno presojo 70. člena ZSRib, vendar Ustavno sodišče še ni odločilo in bo zadevo sprejelo v obravnavo (U-I-246/08).

Tožeča stranka predlaga, kot primarno, da se odločba tožene stranke spremeni tako, da se vlogi tožeče stranke ugodi, in da se tožeča stranka izbere za koncesionarja za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu A., ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 60 dni v podpis ponuditi koncesijsko pogodbo za izvajanje ribiškega upravljanja v tem okolišu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15. dni, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe. Podredno predlaga, da se odločba tožene stranke v celoti spremeni tako, da se vlogi tožeče stranke ugodi in se tožeča stranka izbere za izvajanje ribiškega upravljanja v delu ribškega okoliša A., ki obsega Slivniško jezero in ribnike Rakitovec 1, Rakitovec 2 ter Rakitovec 3, in da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 60 dni v podpis ponuditi koncesijsko pogodbo za izvajanje ribiškega upravljanja v tem območju v skladu z javnim razpisom. Še podredno pa tudi predlaga, da se izpodbijana odločba v celoti odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno obravnavo, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom v tem sporu RDB. (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v obsežnem odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe. Ponovno navaja celotno ureditev društva, njegovo delovanje, sklenitev sporazuma o dodelitvi ribiškega okoliša v upravljanje med takratno Skupščino občine Šentjur pri Celju in RDB., s katerim je izročen RDB. ribiški okoliš, ki je bil določen z Uredbo o določitvi ribiških rajonov in okolišev že leta 1959. V sporazumu so tudi v poglavju 5 naloge, ki jih je RDB. dolžna izvajati na Slivniškem jezeru. V nadaljevanju navaja dosedanje ribiško upravljanje s celotnim vodnim območjem, sklicuje se na 30. člen ZSRib in druge pravne podlage, ki so zajete v Statutu RDB., in se nanašajo na članstvo, pristopnino in materialne stroške. Poudarja pristojnosti Ribiške zveze Slovenije, ki je izdala sporno potrdilo. Predlaga, da sodišče stroškovno zavrne oziroma zavrže tožbeni zahtevek tožeče stranke.

V pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2012 tožeča stranka sodišče obvešča glede poteka zadeve pred Ustavnim sodiščem RS št. U-I-246/08 in navaja, da se zadeva nanaša na dve vprašanji in sicer skladnosti 138. člena Zakona o vodah z Ustavo RS in skladnosti 108. točke 125. člena in 6. točke prvega odstavka Zakona o vodah ter 70. člena ZSRib, 6. člena Uredbe in 2. člena Pravilnika o komercialnih ribnikih z Ustavo RS. Navaja, da je Ustavno sodišče v zadevi vsebinsko odločilo samo glede vprašanja skladnosti 138. člena Zakona o vodah in Ustavo RS in pobudo vlagatelja v tem delu zavrnilo, vložena je pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice. Glede drugega vprašanja je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da morajo biti najprej izčrpana vsa pravna sredstva. Ponovno predlaga, da sodišče vloži zahtevo za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti 70. člena ZSRib in predlaga, da se sodišče podrobno opredeli do zatrjevane protiustavnosti zakonske ureditve na tem področju (odločba US št. Up 897/11 z dne 30. 8. 2011).

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

V ponovljenem postopku je tožena stranka (Vlada Republike Slovenije) izdala odločbo o izbiri koncesionarja št. 34200-3/2011/4 z dne 14. 7. 2011, s katero je ponovno za koncesionarja za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu A. izbrala Ribiško družino B. Odločba je bila izdana na podlagi Javnega razpisa za podelitev koncesij za izvajanje ribiškega upravljanja v 67 ribiških okoliših v Republiki Sloveniji, ki pod točko 51 navaja ribiški okoliš A. Po presoji sodišča je tožena stranka v ponovnem postopku sledila navodilom v sodbi št. U 1/2011-52 z dne 20. 4. 2011, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka 30. člena ZSRib, ki med drugim določa, da društvo, ki želi pridobiti koncesijo, ne sme zaračunavati pristopnine in omejevati članstva. Gre za izpolnjevanje pogojev, ki niso bili objavljeni v javnem razpisu, in ki jih tožena stranka v „prvem“ postopku podelitve koncesije ni ugotavljala. V izpodbijani odločbi je tožena stranka navedena pogoja, na podlagi predloženih dokazil stranke z interesom RDB., pravilno dokazno ocenila. Prav tako je tožena stranka dokazno presodila izpolnjevanje še nadaljnjih pogojev po tretjem odstavku tega člena, z razlago 13., 18. in 19. člena Statuta RDB., ki se nanašajo na članstvo in domnevno zaračunavanje pristopnine, ki naj bi se posredno skrivala v prikazu materialnih stroškov. Pravilno je razlogovano tudi ugotavljanje pripravniškega izpita (14. člen Statuta), kar naj bi pomenilo po zatrjevanju tožeče stranke omejevanja članstva v smislu določbe tretjega odstavka 30. člena ZSRib. Tožena stranka je pravilno razlogovala ugotovitve o izpolnjevanju tega pogoja vezano na določbo 28. člena ZSRib, ki med naloge koncesionarja uvršča tudi zahtevo po strokovnem usposabljanju ribičev in pravila Ribiške zveze Slovenije, ki se nanašajo na usposabljanje ribiških pripravnikov in opravljanje ribiških izpitov. Glede na to, da sodišče v celoti sledi dejanskim in pravnim razlogom v izpodbijani odločbi glede ugotavljanja pogojev, ki se nanašajo na tretji odstavek 30. člena ZSRib, v izogib ponavljanju, ponovno teh razlogov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ne navaja.

Tožena stranka je tudi sledila nadaljnjim navodilom v zgoraj navedeni sodbi, da naj razloži ugotavljanje prednostne pravice pri podelitvi koncesije, ker bi koncesija morala biti potrditvah tožeče stranke podeljena njej, na podlagi določbe 164. člena ZVO-1 in ne na podlagi 70. člena ZSRib, ki jo je uveljavljala stranka z interesom RDB. Po presoji sodišča je razlaga tožene stranke o podelitvi koncesije na podlagi prednostne pravice na podlagi 70. člena ZSRib pravilna (sodišče tudi teh razlogov ponovno ne navaja v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1), ne glede na zemljiškoknjižno in dejansko lastništvo tožeče stranke zemljišč pod vodo in priobalnega pasu Slivniškega jezera in ribnikov Rakitovec, kot delov ribiškega okoliša A. Sodišče še pripominja, da ZVO-1 določa v četrtem odstavku 164. člena prednostno pravico lastnika zemljišča do podelitve koncesije, na katerem je naravna dobrina. To določbo je namreč treba razlagati v povezavi s prvim odstavkom tega člena, ki pa določa drugačno dejansko in pravno stanje (gre za upravljanje, rabo ali izkoriščanje naravne dobrine v lasti države), kot je obravnavana, v kateri gre za upravljanje z ribami, ki pa niso kot naravna dobrina v lasti države.

Neutemeljen je tožbeni razlog, da gre za kršitev določb postopka, ker je tožena stranka uporabila dokazila o ponovni izbiri, ki jih je RDB. predložila, kar dve leti in pol po zaključenem javnem razpisu, s čemer gre za kršitev transparentnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, enakopravne obravnave ponudnikov, zakonitosti, kar vse je treba upoštevati pri javnih razpisih. Ugotavljanje teh pogojev po določbi tretjega odstavka 30. člena ZSRib, bi morala po razlagi sodne odločbe št. U 1/2011 z dne 20. 4. 2011, v zvezi s stališčem Vrhovnega sodišča, upoštevati tožena stranka pri izbiri koncesionarja že po uradni dolžnosti, ne glede na to, da ti pogoji niso bili navedeni v javnem razpisu. Tožena stranka s tem, ko je dokazno presojala, po končanem javnem razpisu predložene listine, ki se nanašajo na navedene pogoje, ni kršila določb javnega razpisa, ZSRib kot tudi ne določb Uredbe.

Neutemeljen je nadaljnji tožbeni ugovor, da je odločba nezakonita, ker tožena stranka ni upoštevala višine koncesnine, ki jo je ponudil posamezni ponudnik oziroma iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno odločilno dejstvo, ali je bila s strani izbranega upravljalca ponujena ustrezna višina koncesnine, čeprav je ta pri podeljevanju glede na razpisne pogoje in uredbina določila temeljni pogoj za izbiro koncesionarja. Nesporno med strankami postopka je, da gre za pridobitev prve koncesije, za katero veljajo določbe četrtega odstavka 6. člena Uredbe, ki določa, da se določbe tega člena ne uporabljajo za pridobitev prve koncesije z uveljavljanjem prednostne pravice iz drugega odstavka 70. člena ZSRib. To pomeni, da se za ugotavljanje višine ponujene koncesijske dajatve ne uporablja za pridobitev prve koncesije z uveljavljanjem prednostne pravice drugi odstavek 6. člena Uredbe, ki določa, da se pri izboru koncesionarja upošteva višina ponujene koncesijske dajatve. Ne glede na to, da tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe dejansko ni navedla višine ponujene koncesnine izbranega koncesionarja, ki pa je razvidna iz predloženih listin razpisne dokumentacije v višini 3.010,02 EUR, pa to ne vpliva na pravilnost in s tem zakonitost same odločitve.

Tožbeni ugovor, da obstajajo ovire za uveljavljanje prednostne pravice izbranega ponudnika na podlagi potrdila Zavoda za ribištvo z dne 28. 8. 2008, da je RDB. do sedaj strokovno ustrezno in v skladu s sprejetimi ribiško gojitvenimi načrti izvajala ribiško upravljanje v ribiškem okolišu A., vsaj v delu, ki se nanaša na Slivniško jezero, ker vsebinsko ni točno, po presoji sodišča ni utemeljen. Ne glede na to, da iz dopisa Zavoda RS za varstvo narave, št. 1-3-417/2-0-06/tk z dne 9. 1. 2007, dejansko izhaja, da Ribiško – gojitveni načrt za obdobje 2006 do 2010 RDB., ni bil predhodno usklajen z Naravovarstvenimi smernicami za pripravo ribiško – gojitvenih načrtov za obdobje 2006 – 2010, in da po predloženih listinah tožeče stranke, ni bil sprejet sklep takratne Skupščine občine Šentjur o dejanski izročitvi v upravljanje ribolovnega okolja A. RDB. (bil pa je sklenjen sporazum med Skupščino občine Šentjur in RDB. o dodelitvi ribiškega okoliša v upravljanje z dne 1. 6. 1977), je v obravnavani zadevi bistveno to, da je navedeno potrdilo izdal Zavod za ribištvo Slovenije, ki je naveden kot obvezni listinski dokaz, za uveljavljanje prednostne pravice na podlagi dosedanjega ribiškega upravljanja, pod točko 9/V javnega razpisa. Navedeno potrdilo je izdano skladno s 45. členom ZSRib, ki določa pristojnosti tega zavoda.

Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, da je ribolovni okoliš A. nedeljiv in se koncesija podeljuje za celotno območje, zato so neutemeljeni tožbeni ugovori, da je Slivniško jezero umetno vodno telo, katerega vodno propustnost regulira umetno zgrajeni jez, ki je fizično z betonskim lijakom pred pregrado ločen od ostalega dela okoliša A. in onemogoča migracijo vodnega življenja. Slivniško jezero in Ribniki Rakitovec so nesporno med strankami, po Uredbi o določitvi meja ribiških območij in ribiških okolišev v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 52/2007), del ribiškega okoliša A., in ker se koncesija podeljuje za celotno to območje, delitev tega območja ni mogoča, ne glede na zatrjevano tožbeno trditev, da izbrani ponudnik RDB. že najmanj 10 let ni razpolagal z urejenim vzrejnimi ribniki v Rakitovcu, čeprav jih je v ribiško gojitvenih načrtih upošteval. Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da naj sodišče vloži zahtevo za oceno ustavnosti določb oziroma zakonitosti 70. člena ZSRib in 6. in 7. člena Uredbe oziroma uporabi pravilo exceptio illegalis glede na to, da za vložitev predlagane zahteve, kot tudi za uporabo tega pravila, ni našlo pravno utemeljenih razlogov. Ustavno sodišča pa je po spisovnih podatkih tudi že odločilo o pobudah tožeče stranke za oceno ustavnosti in zakonitosti določenih predpisnih določb. Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.