Jedro

Pravdno sodišče je vezano na postavljeni tožbeni zahtevek in navedbe strank, ni pa vezano (in tudi stranke ne) na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, vsaj ne na način, kot to vidi pritožnik. Glede na izražen dvom toženca v zdravstveno dokumentacijo iz časa po zapustnikovi nastanitvi v domu starejših (in ob tem, ko je razpolagalo tudi z obsežno zdravstveno dokumentacijo iz predhodnega obdobja), pa se je sodišče prve stopnje v okviru trditev pravdnih strank skrbneje posvetilo analizi zapustnikovega stanja pred tem, kar ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka.

Višje sodišče ob vsem opisanem v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pri zapustniku že v letu 2016 podana demenca zmerne stopnje z izrazitim kognitivnim upadom, ki mu je v času zapisa oporoke onemogočala razumeti pomen in posledice izjave poslednje volje, saj je preprečevala razumevanje vzročno posledičnih povezav izjave poslednje volje in zavedanje njenih dolgoročnih posledic. Zapustnik ni mogel hraniti zadostne količine podatkov, da bi si lahko ustvaril realno predstavo o situaciji, v kateri se je znašel. Svojo voljo je zmogel izoblikovati le na podlagi preteklih spominov, intrapsihičnih impulzov ter zaradi morebitnih sugestij drugih. Zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi oporočne nesposobnosti zapustnika oporoka s 15. 7. 2018 ni veljavna, je torej pravilen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_O pritožbi zoper sodbo_

1. Sodišče v tej zadevi obravnava tožbeni zahtevek za razveljavitev oporoke, ki temelji na trditvah, da zapustnik A. A. ob podpisu oporoke, le nekaj dni pred smrtjo, ni bil oporočno sposoben, saj je bolehal za različnimi boleznimi. Njegovo stanje se je začelo slabšati že v marcu 2016, ko je bil hospitaliziran zaradi zastoja srca, od septembra 2016 pa je bival v Centru starejših ..., kjer je tožnica pri njem pogosto opazila nemir in zmedenost ter pozabljanje stvari, o katerih sta govorila malo pred tem.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se pisna oporoka oporočitelja A. A. s 15. 7. 2018 razveljavi in da toženec v celoti krije tožničine pravdne stroške.

Ugotovilo je, da so bile pri zapustniku že v letu 2016 podane ishemične spremembe v možganovini, zaradi katerih je bila ob podpisu oporoke podana okrnjenost višjih živčnih funkcij vsaj zmerne stopnje v okviru sklopa demence, ki je bila trajne narave. Zaradi nje zapustnik ni razumel vzročno posledičnih povezav oporočne izjave in se zavedal njenih dolgoročnih posledic.

3. Zoper takšno sodbo se v obsežni, ponavljajoči se pritožbi iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Predlaga, da višje sodišče sodbo „razveljavi in spremeni tako, da se tožba zavrne ali zavrže“, v primeru razveljavitve sodbe pa prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Pravno odločilne (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) pritožbene navedbe bodo zaradi večje preglednosti predstavljene v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

4. Tožnica v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

_O pravni podlagi_

6. Oporoko lahko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let (1. odstavek 59. člena Zakona o dedovanju; ZD). Zapustnik je nesposoben za razsojanje glede izjave poslednje volje, če je v takem duševnem stanju, da ne more bodisi pravilno doumeti oziroma razumeti pomena te izjave in njenih posledic bodisi ravnati v skladu s sicer pravilnim dojemanjem. Sodišče prve stopnje je določbe ZD uporabilo pravilno.

_O pritožbenih očitkih v smeri kršitev določb pravdnega postopka_

7. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njen preizkus. Izrek je jasen in razumljiv, obrazložitev pa vsebuje jasne in zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi ne nasprotujejo njenemu izreku. V razlogih sodbe ni nasprotja med tem, kar se navaja o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami in zapisi oz. drugače povedano – vsebina dokazov je v obrazložitvi pravilno povzeta, razumljena in predstavljena. Očitani bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej nista podani. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče nekritično sledilo izvedenskemu mnenju. Sodišče prve stopnje je mnenje dokazno ocenilo skupaj z drugimi dokazi in pri tem sledilo napotkom 8. člena ZPP.

8. Če so pri sodniku podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti, ta ne sme opravljati sodniške funkcije (70. člen ZPP). Pravno sredstvo strank za zagotovitev nepristranskosti sodnika pa je izločitev (1. odstavek 72. člena ZPP), ki jo mora stranka zahtevati, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev (2. odstavek 72. člena ZPP). Pritožnik ne navede, da bi predlagal izločitev in o njej ne bi bilo odločeno ali pa bi bila odločitev o izločitvi nepravilna, zato pritožbene navedbe o „objektivni in očitni pristranskosti sodišča“1 ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. 9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o „prekoračitvi tožbenega petita“.2 Najprej naj pritožbeno sodišče tožencu pojasni, da je pravdno sodišče vezano na postavljeni tožbeni zahtevek (1. odstavek 2. člena ZPP) in navedbe strank (7. člen ZPP), ni pa vezano (in tudi stranke ne) na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča3, vsaj ne na način, kot to vidi pritožnik.4 Poleg tega pa toženec napačno razume razloge izpodbijane sodbe, ko meni, da se nanašajo na vprašanje veljavnosti predhodne zapustnikove oporoke.5 Z njeno veljavnostjo se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Glede na izražen dvom toženca v zdravstveno dokumentacijo iz časa po zapustnikovi nastanitvi v domu starejših (in ob tem, ko je razpolagalo tudi z obsežno zdravstveno dokumentacijo iz predhodnega obdobja), pa se je sodišče prve stopnje v okviru trditev pravdnih strank skrbneje posvetilo analizi zapustnikovega stanja pred tem, kar ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka.

10. Razlogi sodišča prve stopnje o pravočasnosti tožbe6 so pravilni. Čeprav pritožnik graja zaključek, da je tožba pravočasna, dejanskim ugotovitvam o trenutku razglasitve oporoke in vložitve tožbe ne nasprotuje. Ker je tožba na pristojno sodišče prispela še pred iztekom zastaralnega roka7, navedbe o razlogih za vložitev tožbe na nepristojno sodišče niso pravno odločilne. Sodišče je pri presoji pravočasnosti tožbe tudi pravilno uporabilo materialno pravo – 2. odstavek 61. člena ZD.

11. Večji del pritožbe je namenjen graji izvedbe dokaza z izvedencem ter samega mnenja.

_Posebej o izvedbi dokaza z izvedencem_

12. Pritožnik najprej meni, da je mnenje izdelal “nepristojni“ izvedenec – zavzemal se je za postavitev izvedenca nevropsihiatra, a neutemeljeno. Psihiater je zdravnik specialist, usposobljen za diagnosticiranje in zdravljenje kompleksnejših duševnih bolezni in motenj, med slednje pa spada tudi (pri zapustniku ugotovljena) demenca. Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je duševno stanje osebe v relevantnem časovnem obdobju strokovno vprašanje in je s tem v zvezi pravilno angažirati izvedenca psihiatrične stroke.8 V sodbi I Cp 605/2022 pa je Višje sodišče v Ljubljani obrazložilo, da ima izvedenec medicinske stroke s področja psihiatrije ustrezno specialistično strokovno znanje za podajo odgovorov, ki se nanašajo na posameznikove sposobnosti mišljenja in razumevanja. Pritožbeno sodišče pritožniku še pojasnjuje, da so v sodni praksi v primerih, kot je obravnavani, ko se torej sodišča ukvarjajo s poslovno ali oporočno sposobnostjo nekoga, praviloma postavljeni prav izvedenci medicinske stroke s področja psihiatrije9, redki so primeri, kjer je postavljen tudi nevrolog.10 Osamljeni primeri, ko je bil postavljen izvedenec medicinske stroke s področja nevropsihiatrije, so iz starejše sodne prakse.11 Odločitev sodišča prve stopnje, da izdelavo strokovnega mnenja zaupa izvedencu psihiatru, torej ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

13. Povsem običajno je, da sodišče ob izvedbi dokaza z izvedencem (posebej s področja medicine) preveri, ali bi o stanju, ki ga raziskuje, moral izdelati mnenje (še) izvedenec kakšne druge stroke oziroma druge specialnosti, kar je naredilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Kot strokovnjak je izvedenec nedvomno smel oceniti, da mnenje lahko poda in ni potrebno angažiranje izvedenca druge stroke.12

14. Pred postavitvijo izvedenca sodišče sicer _lahko_ da strankam možnost, da se o tem izjavijo (2. odstavek 244. člena ZPP), a tega ni dolžno narediti, zato okoliščina, da tožencu ni bila dana možnost vplivati na postavitev “pristojnega izvedenca“13, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

15. Pritožbeni očitki, da tožencu ni bila dana možnost vplivati na konkretne naloge, ki naj jih izvedenec opravi, in da se je sodnik izognil načelu kontradiktornosti, niso utemeljeni. Pritožniku je bil sklep o postavitvi izvedenca vročen. Zoper tak sklep res ni pritožbe (255. člen ZPP), stranke pa imajo možnost predlagati izločitev izvedenca (torej iz relevantnih razlogov vplivati na izbiro strokovnjaka), pa tudi predlagati vprašanja, na katera naj odgovori. Pritožniku je bilo pisno izvedensko mnenje vročeno, nanj se je imel možnost odzvati in se tudi je odzval, njegove pripombe so bile izvedencu posredovane in sodišče je poskrbelo14, da se je izvedenec do vseh pravno relevantnih opredelil. Najkasneje tedaj je imel pritožnik možnost vplivati tudi na vsebino naloge, s katero se je ukvarjal izvedenec in je nanjo tudi vplival. Omogočen pa mu je bil tudi živ dialog z izvedencem. Pritožbeni očitek, da sodišče tožencu ni dovolilo, da bi izvedencu postavljal vprašanja, torej ni utemeljen. Izvedenec je mnenje ustno podajal na naroku 28. 10. 2021 od 9.06 ure do 10.55 ure (z nekaj prekinitvami). Od 9.06 do 9.41 sta vprašanja izvedencu postavljala sodišče in pooblaščenec tožnice, od 9.41 do 10.55, torej več kot eno uro, pa je tekel dialog toženca z njim. Med tem je bilo seveda sodišče dolžno voditi postopek, saj ne sme dovoliti postavljanja vprašanj, v katerih je vsebovan odgovor (ali takšnih izvajanj, ki sploh niso zastavljanje vprašanj), takšnih vprašanj, ki niso pravno odločilna (3. odstavek 289. člena ZPP) in vprašanj, na katera je bilo že odgovorjeno (1. odstavek 11. člena ZPP). Opozoriti je tudi treba, da pritožnik na naroku 28. 10. 2021 ni uveljavljal nobene kršitve v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem (prim. 286.b člen ZPP); v pritožbi pa niti ne pojasni, kaj konkretno bi ga še želel vprašati in kako bi moralo sodišče mnenje še dodatno dopolniti ali razjasniti. Pritožbene navedbe tudi v tem delu predstavljajo prikaz toženčevih laičnih stališč in prepričanj o pomenu medicinske dokumentacije in njeni verodostojnosti in laičnih stališč o strokovnih vprašanjih, na katera je odgovoril izvedenec, in ne vzpostavijo dvoma v pravilnost izpodbijane sodbe.

_O ugotovitvah sodišča, ki temeljijo na izvedenskem mnenju_

16. Največji del pritožbe je namenjen poskusu vsebinske graje izvedenskega mnenja in v manjšem delu preko te graje še graji pravilnosti zaključkov sodišča v izpodbijani sodbi. Pritožnik podrobno predstavlja svoje videnje zapustnikovega stanja, svoje vloge v njegovem življenju15, predvsem pa vsebine in verodostojnosti zapustnikove zdravstvene dokumentacije. Obsežno ponavlja navedbe, ki jih je podal v postopku pred sodiščem prve stopnje (in torej po naravi stvari niso pritožbene navedbe16), do katerih se je (kolikor so bile pravno pomembne) sodišče v izpodbijani sodbi že opredelilo.17 Toženec je res že v postopku pred sodiščem prve stopnje del te dokumentacije “izločal“, a sodišče prve stopnje se je do njegovih navedb o njeni verodostojnosti pravilno opredelilo. Stališče sodišča prve stopnje, da toženec v zvezi s svojimi trditvami o tem, da je dokumentacija ponarejena, ni predlagal dokazov, je pravilno. Zaslišanje dr. B. B. je (v odgovoru na tožbo) predlagal zaradi dokazovanja svojih trditev o zapustnikovem zdravstvenem stanju. Do razlogov v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje odgovorilo na toženčeve očitke, se pritožnik v ničemer ne opredeli in se z njimi ne sooči. Obsežno pa predstavi svoje pomisleke v verodostojnost medicinske dokumentacije18, kar vse ostane na ravni nedokazanih navedb oziroma toženčevih ugibanj.

17. Poleg tega pritožnik spregleda, da medicinska dokumentacija iz časa pred zapustnikovo nastanitvijo v domu starejših kasnejši dokumentaciji iz doma ne nasprotuje, nasprotno. Že izvid Nevrološke klinike s 6. 4. 2016 (v prilogi C 8) konkretizirano19 izpostavlja stare ishemične spremembe v možganovini.20 V odpustni dokumentaciji Negovalne bolnišnice s 27. 7. 2016 je bilo ugotovljeno, da so bili zapustnikovi miselni procesi moteni. Izvid pregleda (kratkega preizkusa spoznavnih sposobnosti oz. KPSS), opravljenega v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča s 7. 9. 2016, pa je pokazal izrazit kognitivni upad.21 Pritožnik graja uporabo KPSS, vendar pa neutemeljeno, gre za laično nestrinjanje z ravnanji lečečih zdravnikov in izvedenca, ki ga ovrže že kratek pregled strokovne literature.22 Pritožnik tako dvoma v pravilnost zaključkov sodišča, ki temeljijo na strokovnih ugotovitvah in stališčih izvedenca, ne uspe vzpostaviti. Res se v zapustnikovi medicinski dokumentaciji pojavljajo tudi mnenja (ne izvidi!), da „gospod ni dementen … ni razloga za odvzem poslovne sposobnosti“23 in diagnoza „prilagoditvena motnja“, a sodišče jih ni spregledalo. Do njih se je opredelilo in utemeljeno sledilo korektnemu pojasnilu izvedenca, da je upošteval vse relevantne izvide, ne pa mnenj drugih zdravnikov, in tudi tehtni obrazložitvi izvedenca, zakaj je ravnal tako.24

18. Višje sodišče ob vsem opisanem v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pri zapustniku že v letu 2016 podana demenca zmerne stopnje z izrazitim kognitivnim upadom, ki mu je v času zapisa oporoke onemogočala razumeti pomen in posledice izjave poslednje volje, saj je preprečevala razumevanje vzročno posledičnih povezav izjave poslednje volje in zavedanje njenih dolgoročnih posledic. Zapustnik ni mogel hraniti zadostne količine podatkov, da bi si lahko ustvaril realno predstavo o situaciji, v kateri se je znašel. Svojo voljo je zmogel izoblikovati le na podlagi preteklih spominov, intrapsihičnih impulzov ter zaradi morebitnih sugestij drugih. Zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi oporočne nesposobnosti zapustnika oporoka s 15. 7. 2018 ni veljavna, je torej pravilen.

_Še o stroških_

19. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec tožnici povrniti pravdne stroške. Podlaga za takšno odločitev je v določbi 1. odstavka 154. člena ZPP – stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške. Pritožbena navedba, da toženec stroškov ni povzročil po svoji krivdi ali naključju, ki bi se mu primerilo, ni odločilna. Določba 156. člena ZPP namreč predstavlja izjemo od pravila, da stroške krije stranka, ki v pravdi ne uspe, izjema pa v tem primeru (kot izpostavlja tudi sam pritožnik) ni podana.

_Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo_

20. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

21. Toženec s pritožbo ni uspel; zato sam krije stroške pritožbenega postopka. To velja tudi za stroške odgovora na pritožbo tožnice, ki jih glede na vse okoliščine primera ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.

_**O pritožbi zoper sklep**_

22. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (v bistvenem) sodnemu izvedencu s področja psihiatrije odmerilo 492,88 EUR nagrade za ustno podajanje izvedenskega mnenja.

23. Tudi zoper sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Predlaga, da višje sodišče sklep „razveljavi in spremeni“ tako, da izvedencu dodatnih stroškov ne prizna. V pritožbi obsežno graja izbiro izvedenca in povzema ter graja potek izvedbe dokaza z izvedencem. Izpostavlja, da mu sodišče na naroku ni dovolilo postavljati vprašanj izvedencu. Meni, da ustno podajanje mnenja ni v ničemer prispevalo k dopolnitvi pisnih mnenj, zato so bili stroški zanj nepotrebni in lahko bremenijo zgolj sodišče, ki se je odločilo za izvajanje dokaza z izvedencem.

24. Izvedenec se je na pritožbo odzval z vsebinskim odgovorom na pritožbene očitke o tem, da bi moral mnenje izdelati izvedenec druge stroke.

25. Pritožba ni utemeljena.

26. Nobena od pritožbenih navedb ni takšna, s katero bi bilo mogoče izpodbiti pravilnost izpodbijanega sklepa. Celo če bi se sodišče res odločilo za postavitev izvedenca neustrezne stroke (pa se ni, kar je bilo obsežneje obrazloženo zgoraj) in bi bil dokaz (iz razlogov na strani sodišča) neustrezno ali nepopolno izveden (pa ni bil, kar je bilo tudi že obrazloženo), to ne bi bil razlog, da sodišče nagrade izvedencu ne bi priznalo.

27. Nič od naštetega (celo če bi držalo, pa ne drži) tudi ne bi moglo povzročiti, da bi stroške izvedenca krilo sodišče, poleg tega pa z izpodbijanim sklepom o tem, kdo jih bo kril, niti ni odločeno. Izvedbo dokaza je predlagala tožnica in ta je bila zato (na podlagi 1. odstavka 153. člena ZPP) dolžna založiti predujem za stroške, potrebne za izvedbo dokaza. O tem, kdo jih bo kril na koncu, sodišče odloči po kriterijih iz 154. člena in naslednjih ZPP, odmerilo pa jih bo s posebnim sklepom in pri tem upoštevalo tudi kriterij potrebnosti iz 1. odstavka 155. člena ZPP.

28. Pritožbeno sodišče je odmero nagrade in stroškov izvedenca preizkusilo še po uradni dolžnosti v obsegu, ki ga določa 2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (določbe Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih) in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. ali 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

29. Zaradi opisanega je višje sodišče pritožbo zoper sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo.

1 31. stran pritožbe. 2 32. stran pritožbe. 3 Prim. VSL sodba I Cp 445/2019 in številne druge odločbe. 4 Pravdno sodišče je na napotitveni sklep vezano pri presoji pravnega interesa - kolikor je izdan napotitveni sklep in se tožnik ravna po njem, tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni mogoče zavreči (prim. VS RS II Ips 110/2018), a to stališče v obravnavani zadevi ni pravno odločilno. 5 Zapustnik je podpisal dve identični oporoki, prvo v letu 2016, drugo pa 15. 7. 2018. Edina razlika med oporokama je v tem, da sta podpisa (sicer istih) oporočnih prič na pogled drugačna (op. višjega sodišča). 6 26. in 27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Neizpodbijani razlogi v 2. odstavku 27. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Sodba II Ips 336/2011. 9 Prim. odločbe II Ips 299/2008 VSL I Cp 1327/2013, I Cp 1821/2016, I Cp 883/2017, II Cp 1125/2018, II Cp 582/2019, I Cp 2079/2019, II Cp 2277/2019, II Cp 794/2020, I Cp 1940/2020, I Cp 555/2021 (v tej je bil postavljen tudi nevropsiholog) in I Cp 605/2022. 10 Prim. sodba VSL II Cp 1796/2015. 11 Prim. sodbe VSRS II Ips 417/97 in II Ips 542/2002 ter VSL II Cp 307/2012. 12 Poleg tega je pojasnil, da specializacija iz nevropsihiatrije ne obstaja že več desetletij - nevropsihiater je zdravnik, ki je specializacijo iz nevrologije in psihiatrije končal pred letom 1973, tega leta sta se stroki delili na nevrologijo in psihiatrijo, tako da po tem letu obstajajo specialisti psihiatri in specialisti nevrologi. Zdravniki, ki so pred letom 1973 opravili specializacijo iz nevropsihiatrije, pa res še nosijo ta naziv in nekaj takšnih je tudi med sodnimi izvedenci. 13 Navedbe na 3. strani pritožbe. 14 Pravilno je razumelo svojo odgovornost poskrbeti za popolnost in jasnost izvedenskega mnenja. 15 Ki za odločitev o tožbenem zahtevku ni pravno pomembna. 16 Npr. - pritožbena navedba, da izvedensko mnenje ne upošteva izpovedi oporočnih prič (27. stran pritožbe); povzemanje navedb v predhodnih vlogah toženca in tožnice (28. do 30 stran pritožbe) ipd. 17 Namen pritožbenega postopka ni v ponovitvi postopka pred sodiščem prve stopnje, ampak gre za preizkus pravilnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato dolžno odgovoriti na očitke v pritožbi o kršitvah določb pravdnega postopka, o zmotni uporabi materialnega prava ali o konkretiziranih pomanjkljivostih v ugotovljenem dejanskem stanju in pretresti argumente pritožnika, s katerimi jih utemeljuje. Tak preizkus vsebina obravnavane pritožbe komajda omogoča. 18 7. do 9. in 10. do 17. ter 21. do 23. stran pritožbe. 19 Torej z opisom obsega in mesta. 20 Kakšen vpliv so imele te na zapustnikovo zmožnost pravilno razumeti pomen in posledice izjave poslednje volje ter ravnati v skladu s svojo voljo, pa je pojasnil izvedenec. 21 Zapustnik je dosegel 14 od 30 točk. Pritožbeno sodišče dodaja, da je izvedenec razpolagal še z drugim izvidom enakega testa, ki je bil, ker ni bil časovno umeščen, slabše uporabnosti, je pa tudi tam rezultat podoben (18 od 30 točk). Oba rezultata sta takšna, da kažeta na zelo verjetno deterioracijo in na srednjo prizadetost. Prim. Uporaba kratkega preizkusa spoznavnih sposobnosti pri ocenjevanju demenc, Jensterle J., Mlakar, J. in Vodušek B., D., Zdravniški vestnik, 1996. V skladu s Pravilnikom o vsebini preizkusa spoznavnih sposobnosti se šteje, da je pri zavarovani osebi za dolgotrajno oskrbo podan hud kognitivni upad, če zavarovana oseba za DO na KPSS doseže 10 točk ali manj. Ob tem naj višje sodišče še doda, da dvakratno opravljanje preizkusa z visoko stopnjo prepričanja kaže na to, da se je strokovnjakom postavljalo vprašanje zapustnikove intelektualne ohranjenosti, saj sicer ne bi bilo razloga za njeno preverjanje. 22 Članek, naveden v prejšnji opombi, in Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti – umerjanje pri preiskovancih, starih od 55 do 75 let (I), Granda, g., Mlakar, J. in Vodušek B., D., Zdravniški vestnik, 2003. 23 Obvestilo zdravniku UKC, Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja s 6. 4. 2016. 24 Razlogi sodišča prve stopnje v 37. točki obrazložitve (stran 20, 3 odstavek) in še posebej v 41. točki obrazložitve (stran 24, 3. odstavek), ki jim pritožnik konkretizirano ne nasprotuje.