Jedro

Za zlorabo postopka bi šlo, če bi se izkazalo, da sta toženki v okviru pravno dopustne prodaje premoženja stečajne dolžnice na podlagi javne dražbe prekoračili pravno dopustne meje takšne prodaje, konkretno s (kupo)prodajo solastnega deleža nepremičnine v naravi (s kupoprodajo gostinskega lokala) namesto v njenem idealnem delu (do 16/1000). V primeru ugotovljene zlorabe bi bila dolžnost sodišča, da na zahtevek prizadetega (konkretno tožnice, kot ene od solastnic in imetnic prednostne pravice do nakupa nepremičnine) prekoračeno zakonsko upravičenje vsebinsko omeji/utesni.

V primeru zlorabe postopka bi lahko formal(istič)no (post factum) sklicevanje na peti odstavek 342. člena ZFPPIPP, brez analize zatrjevanih »sumljivih« okoliščin, pomenilo, da je sodišče prav z uporabo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP nudilo pravno varstvo zlorabi postopka, kar pa, ne glede na namen zakonodajalca, da zavaruje kupca, gotovo ni bil njegov cilj (predvsem, če bi se izkazalo, da je tudi kupec sodeloval pri očitani zlorabi postopka).

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč nižjih stopenj se glede podrejenega tožbenega zahtevka razveljavita in se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, katere primarni zahtevek se je glasil na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 9. 3. 2009 (v nadaljevanju Prodajne pogodbe), s katero je prva toženka, kot prodajalka, prodala drugemu tožencu, kot kupcu, solastni delež do 16/1000 od celote na nepremičnini, s parc. št. 258.S, vpisani v vl. št. ..., k.o. ..., ki naj bi ga v naravi predstavljal gostinski lokal z imenom A., v pritličju objekta ..., za kupnino 250.000,00 EUR; podrejeni zahtevek pa na ugotovitev ničnosti posameznih določb Prodajne pogodbe.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani sklep.

3. Zato je tožeča stranka vložila revizijo, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo sklepov sodišč nižjih stopenj z ugoditvijo podrejenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje z vrnitvijo zadeve temu sodišču v nov postopek oziroma razveljavitev sklepov sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je zahtevala povrnitev stroškov postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki. Prva toženka je nanjo odgovorila. Prerekala je revizijske navedbe in zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dejansko stanje (ki ga je ugotovilo sodišča prve stopnje).

5. Drugi toženec je sporno nepremičnino kupil na javni dražbi, izvedeni v okviru stečajnega postopka, in sicer je od prve toženke kupil njen solastni delež. Prva toženka (oziroma pooblaščenec stečajnega upravitelja) je vsem zakonitim predkupnim upravičencem (to je vsem ostalim solastnikom sporne nepremičnine) poslala obvestilo o nameravani prodaji (zaradi morebitnega uveljavljanja predkupne pravice). V njem jih je obvestila, kdaj in kje je bil objavljen oklic o javni dražbi; jih poučila, na kakšen način lahko uveljavijo svojo predkupno pravico; ter jih opozorila, da se bo v primeru ne-uveljavljanja predkupne pravice štelo, da so se njenemu uveljavljanju odpovedali. V samem obvestilu sicer ni bilo navedeno, kaj naj bi prodajani solastni delež predstavljal v naravi, vendar pa naj bi to izhajalo iz priložene objave javne dražbe.

6. Razpisana javna dražba in njena vsebina (tudi to, kaj naj bi v naravi predstavljal prodajani solastni delež) sta bili objavljeni na spletnih straneh (AJPES) za objave v postopkih zaradi insolventnosti. Prav tako soglasje k sklenitvi Prodajne pogodbe (ki je bila sestavni del predloga stečajnega upravitelja za izdajo soglasja k njeni sklenitvi).

7. Tožeča stranka v stečajnem postopku zoper prvo toženko ni uveljavljala nobenih pravnih sredstev (zaradi morebitnih napak v zvezi s prodajo sporne nepremičnine).

Materialno pravo (ki sta ga uporabili sodišči prve in druge stopnje).

8. Javna dražba je bila izvedena 9. 3. 2009. Na podlagi njenega uspešnega zaključka je bila med toženima strankama sklenjena Prodajna pogodba. Čeprav se je stečajni postopek nad prvo toženko začel 5. 11. 2003 (s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 113/2003), kar je pred začetkom uporabe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) 1. 8. 2008, pa se glede na 2. točko prvega odstavka 495. člena ZFPPIPP za presojo kasnejše prodaje solastnega deleža prve toženke v stečajnem postopku uporabljajo določbe 5.8.2. pododdelka ZFPPIPP (o prodaji premoženja stečajnega dolžnika).

9. Sicer pa ZFPPIPP v petem odstavku 342. člena, na katerega sta se v utemeljitev svojih odločb sklicevali sodišči nižjih stopenj, določa, da »Udeleženec, ki ni uspel na javni dražbi ali v postopku javnega zbiranja ponudb, upnik, predkupni upravičenec ali tretja oseba ni upravičen niti v stečajnem niti v drugem postopku uveljavljati:- zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe,- zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njim, - zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, s katerim je bila prenesena lastninska ali druga premoženjska pravica na kupca ali- kateregakoli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe.« Revizija je utemeljena.

Z revizijo izpodbijani del drugostopenjskega sklepa.

10. Iz izjave, v katerem delu se izpodbija sklep sodišča druge stopnje, in iz vsebine vložene revizije izhaja, da je tožeča stranka nasprotovala samo odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku.

11. Tožeča stranka je v zvezi s podrejenim zahtevkom zatrjevala, da je »lahko določba 1. tč. 5. odst. 342. čl. ZFPPIPP uporabna le za primarni tožbeni zahtevek, za podrejeni tožbeni zahtevek pa ne«. Vendar pa je njeno naziranje pravno zmotno, saj več (ničnost oziroma ničnost pogodbe) vsebuje tudi manj (delno ničnost oziroma ničnost posameznih pogodbenih določb).

Dovoljenost revizije.

12. V gospodarskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sklepa sodišča druge stopnje presega 200.000,00 EUR (četrti odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 490. členom ZPP) (v obravnavanem sporu se zahtevek nanaša na denarni zahtevek, na kupnino 250.000,00 EUR) in ne (kot je tožeča stranka to navedla v reviziji), če presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Za postopek v gospodarskih sporih (v obravnavanem primeru iz 484. člena ZPP) velja namreč argument specialnosti (lex specialis derogat legi generali).

Zavrženje tožbe : zavrnitev tožbenega zahtevka.

13. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja procesne legitimacije tožeče stranke, kar bi ob pravilnem razumevanju pojma aktivne procesne legitimacije pomenilo, da tožeča stranka v tem sporu ni smela nastopati kot tožnica. Procesna legitimacija je namreč procesna predpostavka. Če ta ni podana, pa sodišče tožbo zavrže. 14. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da peti odstavek 342. člena ZFPPIPP ne jemlje procesne, temveč aktivno stvarno legitimacijo, ki se nanaša na vsebinski, materialnopravni vidik tožbe (na utemeljenost tožbenega zahtevka). Vendar pa je (kljub nasprotovanju tožeče stranke, ki je v pritožbi uveljavljala, da bi bilo v sporu treba odločiti s sodbo) potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe.

15. Tožeča stranka je v reviziji uveljavljala, da »bi sodišče II. stopnje moralo, ne glede na to, ali tožeča stranka s tem kaj pridobi ali ne (glede na 'rezultat' odločitve), vendarle spremeniti odločbo sodišča I. stopnje tako, da bi ugotovilo, da se morebiti tožba [pravilno tožbeni zahtevek] tožeče stranke zavrne kot neutemeljena, ne pa, da je, kljub temu, da je ugotovilo nepravilnost in nezakonitost odločitve sodišča I. stopnje, še naprej dopustilo tako nepravilnost tako, da je sedaj pravnomočno odločeno, da naj bi bila tožba tožeče stranke s sklepom zavržena«.

16. Pri zgornjem očitku gre (po oceni revizijskega sodišča) za utemeljeno uveljavljanje bistvene kršitve v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), v katero je perpetuirala bistvena kršitev iz postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 339. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 128. člena ZPP in prvim odstavkom 310. člena ZPP). Zaradi ne-dopustitve postopka (zaradi zavrženja tožbe) namreč ni bilo (s sodbo) odločeno o utemeljenosti tožbenega zahtevka (iz zatrjevanega materialnopravnega razmerja). To pa je vplivalo na izid postopka (na zakonitost odločbe).

17. Vprašanje aktivne stvarne legitimacije (ali tožeči stranki pripada pravica iz materialnopravnega razmerja) se namreč presoja po materialnem pravu (v obravnavanem sporu po ZFPPIPP(1)). Če stvarna legitimacija tožeče stranke morebiti ni podana (če tožnici morebiti ne pripada zatrjevana materialna pravica), pa se tožbeni zahtevek meritorno zavrne. Torej je od obstoja stvarne legitimacije odvisen rezultat postopka.

Odločitev o reviziji.

18. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sklepa sodišč nižjih stopenj glede podrejenega tožbenega zahtevka razveljavilo in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka.

19. Ker je razveljavilo sklep sodišč druge in prve stopnje (glede podrejenega tožbenega zahtevka), je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

Napotki za nov postopek.

20. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega spora, (s sodbo) odloči o vprašanju stvarne legitimacije tožeče stranke. Upoštevati je namreč treba, da iz navedb tožeče stranke (o obstoju določenih »sumljivih« okoliščin v zvezi s sporno prodajo), ne glede na jasno določbo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP (ki preprečuje posege v pravice kupca), izhaja možnost zlorabe stečajnega postopka (v zvezi s prenosom lastninske pravice na kupca) s strani toženk.

21. Za omenjeno zlorabo bi namreč šlo, če bi se izkazalo, da sta toženki v okviru pravno dopustne prodaje premoženja stečajne dolžnice na podlagi javne dražbe prekoračili pravno dopustne meje takšne prodaje, konkretno s (kupo)prodajo solastnega deleža nepremičnine v naravi (s kupoprodajo gostinskega lokala C.) namesto v njenem idealnem delu (do 16/1000). V primeru ugotovljene zlorabe bi bila dolžnost sodišča, da na zahtevek prizadetega (konkretno tožnice, kot ene od solastnic in imetnic prednostne pravice do nakupa nepremičnine) prekoračeno zakonsko upravičenje vsebinsko omeji/utesni.

22. Tožeča stranka kot predkupna upravičenka je sicer na podlagi obvestila stečajnega upravitelja (oziroma njegovega pooblaščenca) imela možnost sodelovati v postopku prodaje premoženja stečajne dolžnice na javni dražbi, kar pomeni, da je tudi imela možnost s procesnimi dejanji (izjavami, predlogi, ugovori ali pravnimi sredstvi) vplivati na (po)tek in izid postopka prodaje premoženja stečajne dolžnice (prve toženke) na javni dražbi. Vendar pa je bilo njeno upravičenje izvotljeno, če bi se izkazalo, da ni bila pravilno obveščena o nameravani prodaji solastnega deleža oziroma da ni bila obveščena, da je bil predmet nameravane prodaje na javni dražbi lokal C. V takšnem primeru bi lahko formal(istič)no (post factum) sklicevanje na peti odstavek 342. člena ZFPPIPP, brez analize zatrjevanih »sumljivih« okoliščin, pomenilo, da je sodišče prav z uporabo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP nudilo pravno varstvo zlorabi postopka, kar pa, ne glede na namen zakonodajalca, da zavaruje kupca(2), gotovo ni bil njegov cilj (predvsem, če bi se izkazalo, da je tudi kupec sodeloval pri očitani zlorabi postopka).

23. V zvezi z danimi napotki naj sodišče prve stopnje upošteva, da iz 9. točke obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje izhaja, da naj bi »bil predmet prodaje na javni dražbi v okviru stečajnega postopka idealni del nepremičnine (to je solastniški delež 16/1000) parc. št. 258.S, vl. št. ..., k.o. ..., in gostinski lokal A.«, medtem ko iz ugotovitev sodišča prve stopnje (na koncu drugega odstavka obrazložitve na 10. strani njegovega sklepa) ter (I. in II. člena) Prodajne pogodbe (priloge A20) izhaja, da je prodani solastni delež v naravi predstavljal (gostinski) lokal A. 24. Poleg tega naj upošteva, da iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1003/2008 z dne 24. 12. 2008 (priloge A16), obvestila o nameravani prodaji zaradi uveljavljanja predkupne pravice po SZ z dne 2. 2. 2009 (priloge A18), zapisnika javne dražbe za prodajo nepremičnine z dne 9. 3. 2009 (priloge A19) in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1003/2008 z dne 24. 4. 2009 (priloge A23) izhaja, da je bila predmet prodaje nepremičnine stečajne dolžnice njen 16/1000 delež, parc. št. 258.S[,] vpisan v vl. št. ..., k. o. ... - brez navedbe, da naj bi navedeno premoženje v naravi predstavljalo »del gostinskega lokala C.[,] na naslovu ...«, kar pa sicer izhaja iz objave javne dražbe (priloge A17), Prodajne pogodbe (priloge A20) in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1003/2008 z dne 19. 3. 2009 o soglasju k sklenitvi Prodajne pogodbe (priloge A22).

25. V zvezi s presojo utemeljenosti (podrejenega) tožbenega zahtevka pa naj ne prezre revizijskega očitka tožeče stranke, da »delit[ve] nepremičnine v naravi še ni bilo oziroma še ni bila izvedena«, zaradi česar »prodaja …. realnega deleža solastne nepremičnine ni [bila] mogoča«.

Op. št. (1): Peti odstavek njegovega 342. člena ne določa kroga oseb, ki jim ni dovoljeno vložiti tožbe, temveč določa krog oseb, ki niso upravičene uveljavljati zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe.

Op. št. (2): Glej obrazložitev k 342. členu ZFPPIPP, Poročevalec Državnega zbora, EVA: 2006-2011-0010, št. 00720-9/2007/21 z dne 20. 6. 2007.