Jedro

Toženec v reviziji sprejema materialnopravno pravilno opredelitev, da je bilo polnjene zračnice s kompresorjem v ugotovljenih okoliščinah nevarno, zatrjuje pa, da bi morali sodišči zato, ker se je tožnik tega dela lotil ob izključno lastni odločitvi in bi lahko pretečo nevarnost (ob drugačni izbiri) v celoti odvrnil, uporabiti drugi odstavek 177. člena ZOR o izključni krivdi oškodovanca. Ker je dokazano nasprotno, da je šlo za delo na podlagi izrecnega naročila delodajalca, toženec nima prav.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je glede na konkretno ugotovljene okoliščine mogoče govoriti le o prispevku tožnika, ker bi kot izkušen šofer moral biti pri polnjenju zračnice bolj pazljiv, saj ni razpolagal z ustreznimi delovnimi sredstvi (ustrezen tlakomer, varnostna kletka), pritrjuje pa tudi oceni o 20% prispevku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 15.5.1998 poškodoval na delovnem mestu v toženčevi garaži, ko je po toženčevem naročilu menjaval zračnico, pa je ta med polnjenjem s kompresorjem eksplodirala. Utrpel je pretres možganov, zlom pete dlančnice in zlom prvega členka levega mezinca, zlom baze prve desne dlančnice in zlom baze četrte leve dlančnice, raztrganje tetive globoke upogibalke petega prsta levice, raztrganje tetive globoke upogibalke četrtega prsta levice, nateg vratnih mišic, udarnino in raztrganino leve podlahti, udarnino in raztrganino desne goleni ter udarnino desne podlahti. Prišlo je tudi do postkomocionalnega sindroma, po končanem zdravljenju pa je ostala še težja omejena gibljivost obeh medčlenčnih sklepov levega mezinca in lažje omejena gibljivost drugega medčlenčnega sklepa levega prstanca. Od toženca je zahteval 8.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravljal nevarno delo in da ni prispeval k nastanku škode, nato pa je odškodnino odmerilo za telesne bolečine na 2.000.000 SIT, za strah na 350.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 3.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti na 500.000 SIT. Skupni znesek 5.850.000 SIT (sedaj 24.411,62 EUR) je naložilo v plačilo tožencu, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo. Ocenilo je, da je tožnik k škodnemu dogodku zaradi premajhne pazljivosti prispeval z 20%, odškodnino za telesne bolečine je znižalo na 1.500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa na 2.500.000 SIT. Skupno odškodnino 4.850.000 SIT je znižalo za 20% in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je tožencu naložilo v plačilo le znesek 3.880.000 SIT (sedaj 16.190,95 EUR) ter drugače odločilo o pravdnih stroških. V ostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, " oziroma da se v spremenjenem delu razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje". Zatrjuje, da se je tožnik izključno sam lotil nevarnega dela, čeprav je imel možnost varne izvedbe tako, da bi delo opravil vulkanizer, s katerim je imel toženec sklenjeno ustrezno pogodbo. Ne gre torej za vprašanje tožnikovega prispevka, pač pa za njegovo izključno odgovornost. Toženec vztraja pri svoji trditvi, da tožniku ni naročil zamenjave zračnice, da je to storil tožnik sam, ker se mu je mudilo, prikazuje nedoslednosti v tožnikovih trditvah in izpovedi, glede priče N. T. pa opozarja, da je bil tožnik s tem dokaznim predlogom prekludiran, na kar je toženec v postopku opozoril, vendar se do te trditve ni opredelilo nobeno od sodišč. Prav dejstvo, da je tožnik imel na razpolago varnejši način, je odločilno, kar izhaja tudi iz konkretne odločbe revizijskega sodišča. V nadaljevanju toženec graja razloge pritožbenega sodišča, da bi moral predlagati drugega izvedenca medicinske stroke, če se s podanim mnenjem ni strinjal. V zvezi s tem vprašanjem je toženec v pritožbi uveljavljal procesno kršitev, saj se o tem mnenju sploh ni mogel izjaviti in je to pojasnil tudi v postopku na prvi stopnji. Mnenju ni bila priložena dokumentacija, na katero se izvedenka sklicuje in te dokumentacije tudi ni v pravdnem spisu. Toženec je na to opozoril sodišče, ki pa ni pozvalo izvedenke, naj to dokumentacijo predloži. Toženec se torej z mnenjem izvedenke ni mogel v celoti seznaniti in se zato tudi ni izrekel o mnenju oziroma predlagal drugega izvedenca.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Tako po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 73/2007-UPB3) z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Prav v tej nedovoljeni smeri gre pretežna večina toženčevih revizijskih trditev.

Dejanske narave je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jo je potrdilo tudi pritožbeno sodišče, da je tožnik menjaval poškodovano zračnico v pnevmatiki zaradi izrecnega toženčevega naročila v telefonskem razgovoru prejšnji dan. Toženec to dejansko ugotovitev gostobesedno izpodbija s prikazovanjem svoje dokazne ocene, ko zatrjuje nedoslednosti v tožnikovih trditvah (ker je enkrat govoril o menjavi gume, drugič zračnice), da naj bi se tožniku tistega dne mudilo (za to trditev ni podlage v dejanskih ugotovitvah sodišč), kakšne naprave je oziroma ni imel v svoji delavnici, da sta bili neprepričljivi izpovedi tožnika in priče, ki je sodišče zaradi prekluzije ne bi smelo zaslišati itd. Dokazna ocena obeh sodišč je drugačna, temelji pa na oceni izpovedi tožnika, ki je vsebinsko enaka tistemu, kar je povedal kriminalistu v bolnici dva dni po nesreči (poročilo UKP Maribor) in oceni izpovedi priče Neže Toplak. Toženec dejanske ugotovitve, da je tožniku izrecno naročil, naj zamenja zračnico, ne more izpodbiti niti s trditvijo, da je bilo zaslišanje te priče izvedeno v nasprotju z 286. členom ZPP. Tožnik je namreč istočasno z dokaznim predlogom za zaslišanje te priče na naroku 6.6.2002 tudi pojasnil, zakaj je ta dokaz predlagal šele takrat (težave s spominom zaradi posledic poškodbe), sodišče pa je to opravičilo sprejelo in zato dokaz utemeljeno tudi izvedlo. Toženec se obnaša, kot da tožnik ne bi navedel razloga poznega predlaganja tega dokaza. Sodišči na očitno neutemeljene toženčeve trditve nista bili dolžni izrecno odgovarjati.

Toženec temelj odločitve izpodbija tudi z zatrjevanjem procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi si bila pritožbena odločba sama s seboj v nasprotju, "saj je drugostopenjsko sodišče v prvem delu obrazložitve sodbe zgolj na osnovi dveh telefonskih razgovorov zaključuje, da je toženec (kot delodajalcu) izrecno naročil, da opravi menjavo zračnice, hkrati pa ugotavlja, da je tožnik sokriv za škodni dogodek, ker ni odpeljal vozila k vulkanizerstvu L. s.p., s katerim je imela tožena stranka sklenjeno pogodbo za vulkanizerske storitve". Ne glede na dejstvo, da je besedilo o dveh telefonskih razgovorih toženčev dodatek razlogom pritožbenega sodišča, revizijsko sodišče v navedenem (toženčevem) povzetku pritožbene sodbe ne vidi nobenega medsebojnega nasprotja razlogov.

Toženec v reviziji sprejema tudi po mnenju revizijskega sodišča materialnopravno pravilno opredelitev, da je bilo polnjene zračnice s kompresorjem v ugotovljenih okoliščinah nevarno (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 in nasl.), zatrjuje pa, da bi morali sodišči zato, ker se je tožnik tega dela lotil ob izključno lastni odločitvi in bi lahko pretečo nevarnost (ob drugačni izbiri) v celoti odvrnil, uporabiti tretji (prav drugi) odstavek 177. člena ZOR o izključni krivdi oškodovanca. Ker je dokazano nasprotno, da je šlo za delo na podlagi izrecnega naročila delodajalca, toženec nima prav. Njegovo sklicevanje na razloge določene revizijske odločbe je neutemeljeno zato, ker je v tisti zadevi ugotovljeno, da ni bilo takega delodajalčevega izrecnega naročila, do poškodbe pa je prišlo tudi pri opravljanju drugačnega dela.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je glede na konkretno ugotovljene okoliščine mogoče govoriti le o prispevku tožnika, ker bi kot izkušen šofer moral biti pri polnjenju zračnice bolj pazljiv, saj ni razpolagal z ustreznimi delovnimi sredstvi (ustrezen tlakomer, varnostna kletka), pritrjuje pa tudi oceni o 20% prispevku.

Toženec neutemeljeno graja razloge pritožbenega sodišča o pritožbeno zatrjevani procesni kršitvi v zvezi z mnenjem izvedenke medicinske stroke. Izvedenka je v mnenju navedla, na podlagi katere dokumentacije (in pregleda tožnika ter pravil svoje stroke) je izdelala izvedensko mnenje. Toženec so o tem mnenju ni izjavil, češ da v spisu ni vse dokumentacije. Vendar v postopku na prvi stopnji ni navedel, katera od v mnenju navedene dokumentacije manjka, kar naj bi mu onemogočilo izjavo o izvedenskem mnenju. V prilogah spisa se nahaja obsežna zdravstvena dokumentacija o bolnišničnem in ambulantnem zdravljenju tožnikove poškodbe. Nahaja se tudi dokumentacija o ambulantnem in bolnišničnem zdravljenju postkomocionalnega sindroma. Zato toženec zatrjevanega razloga za svoje ravnanje ni utemeljil. To pa pomeni, da je pritožbeno sodišče pravilno zavrnilo pritožbeno trditev o obstoju procesne kršitve (smiselno iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in tudi o toženčevi možnosti, da bi v primeru nestrinjanja z mnenjem lahko predlagal drugega izvedenca. Toženčevo revizijsko vztrajanje pri enaki procesni kršitvi je torej neutemeljeno.

Toženec v reviziji ne graja pravilnosti odmerjene denarne odškodnine. Revizijsko sodišče je zato o tem vprašanju opravilo le uradni preizkus o pravilni uporabi materialnega prava ter na podlagi dejanskih ugotovitev o obsegu tožnikove nepremoženjske škode ter primerjave s prisojo odškodnin v podobnih zadevah ugotovilo, da je odmera pravične denarne odškodnine na pritožbeni stopnji materialnopravno skladna z 200. in 203. členom ZOR.

Zato je revizijsko sodišče tožnikovo neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi tožnikove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).