Jedro

Toženec je zlasti s predloženimi listinskimi dokazi in tudi z izpovedbami prič dokazal, da je tožnik v letu 2003 kršil pogodbo in da tožniku kljub večkratnim ustnim in pisnim pozivom ni poročal o opravljenih delih, zaradi česar je od pogodbe z dne 17. 11. 2001 utemeljeno odstopil. - Ker po zakonskem določilu 210. člena ZOR velja načelo obogatitve in ne vrnitveno načelo, tožnik od toženca ne more zahtevati plačila protivrednosti sredstev, ki jih je vložil v gradnjo. Tožnikova korist namreč ni nujno enaka vrednosti opravljenih del. - Uporabnina je sredstvo za saniranje nepravičnosti, do katere pride, ko lastnik ne more uporabljati svoje stvari. Tožnik, ki ni lastnik bencinske črpalke, nima pravice do uporabe bencinske črpalke.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v točki I. izreka (ugodilnem delu) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 1.043,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2006 do plačila zavrne; - v točki IV. izreka (stroškovnem delu) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki namesto pravdnih stroškov v znesku 25.692,07 EUR plačati pravdne stroške v znesku 26.165,61 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zoper stroškovni del sodbe zavrne.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v točkah II. in III. izreka (zavrnilnem delu) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh po prejemu te sodbe plačati 266,00 EUR pritožbenih stroškov, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni od prejema sodbe plača 1.043,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2006 do plačila (točka I. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da toženec tožniku dolguje vlaganja v premoženje toženca v višini 275.413,11 EUR in zapadle zneske obrabnine za bencinsko črpalko v mesečni višini 1.251,87 EUR od 1. septembra 2003 do plačila (točka II. izreka) ter tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženec obračuna in plača kot poravnavo vlaganj znesek 274.369,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in da mu plača obrabnino za bencinsko črpalko v mesečni višini 1.251,87 EUR od 1. 9. 2003 naprej, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska uporabnine (točka III. izreka). Tožniku je naložilo, da tožencu v roku 15 dni plača pravdne stroške v znesku 25.692,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tega roka do plačila (točka IV. izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni ugotavljalo, v kolikšnem obsegu so bila dela opravljena. Pogodbo je izpolnil, šele zatem je toženec od nje odstopil. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bil tožnik ekskluzivni izvajalec pogodbeno opredeljenih del. Izpolnil je tudi III. točko pogodbe, saj je na oglasni deski letalskega kluba izobesil projektno dokumentacijo. Navedeno projektno dokumentacijo je predhodno izdelal B. V. V. G. s.p. na podlagi pogodbe 05/2000, iz katere izhajajo pripravljalna dela, ki so potrebna za sklenitev pogodbe med pravdnima strankama z dne 17. 11. 2001. Sodišče je spregledalo tudi pisno izjavo R. Č., da so bili člani upravnega odbora obveščeni o predmetni (pravdni) zadevi in da se je dokumentacija nahajala v prostorih motorne sekcije in bila vsakomur dostopna, pregled finančnega stanja društva pa možen preko interneta. Iz navedene izjave tudi izhaja, da priča kot takratni predsednik toženca ni presegel pooblastil, saj s podpisom pogodbe ni presegel zneska 2.100,00 EUR, ker v pogodbi vrednost del ni določena. Opozarja, da je upravnik toženca redno spremljal pri izvajanju del. Račune in poročila o opravljenem delu bi bil tožencu dolžan predložiti šele po končanju del, nevtralni cenilec pa bi nato ocenil obseg in vrednost pritožnikovih del. Izpodbijana sodba nima razlogov o toženčevi zatrjevani kršitvi pogodbenih določil, ker bi naj predsednik toženca prekoračil pooblastila in o tem, ali je upravnik spremljal njegovo delo. Držijo navedbe, da ni predložil dokumentacije, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti obseg in vrednost vlaganja, saj bi se to v skladu s pogodbo opravljalo po končanju del. Iz izjav posameznih prič izhaja, da so se določena dela opravljala, zato bi sodišče prve stopnje ob skrbni dokazni oceni lahko ugotovilo, da je tožnik navedena dela opravljal, kar izhaja tudi iz obeh izvedenskih mnenj, pridobljenih tekom postopka in iz zapisnika z dne 14. 10. 2002. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, katera dela je opravil in kakšna je tržna cena teh del, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni postavilo tretjega izvedenca. Prav tako ni pojasnilo, ali je potrebno upoštevati določila mandatne ali podjemne pogodbe. Vztraja tudi pri zahtevku za plačilo obrabnine za uporabo cisterne, saj je vanjo vložil zatrjevana dela, razpolaganje pa mu je bilo onemogočeno. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec se v odgovoru na tožnikovo pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu.

4. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Navaja, da gre v konkretnem primeru za poskus lastninjenja društva in da je zato pogodba z dne 17. 11. 2001 nična. Dopis z dne 17. 5. 2004 ne predstavlja pripoznave tožbenega zahtevka, saj so tožniku v tem dopisu zgolj priznali dobropis zaradi pomoči tožencu, ki bi ga tožnik kot član letalskega kluba lahko izkoristil v obliki ur letenja. V pritožbi zoper stroškovni del zatrjuje, da se nagrade v ponovljenem postopku priznavajo kot da gre za nov postopek in zahteva, da mu sodišče prizna večjo oziroma dodatno nagrado za posamezna opravila.

5. Tožnik ni odgovoril na toženčevo pritožbo.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožba toženca je delno utemeljena.

- O pritožbi tožnika

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, ter se jo da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa v zavrnilnem delu sodbe tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo v ugodilnem delu, prav tako je delno napačna odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu, kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe v ugodilnem in stroškovnem delu.

8. Pravdni stranki sta dne 17. 11. 2001 sklenili pogodbo, katere predmet je izdelava celotne dokumentacije in prostorska ureditev do pridobitve uporabnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti na področju športnega letališča na območju občin M. na D. p. in H. - S. pri M. (v samem tekstu predložene pogodbe predmet obveznosti toženca ni podrobneje opisan - ni konkretizacije del, prav tako ni določena cena ali rok končanja del). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kršil določila citirane pogodbe, saj je z deli pričel brez soglasja toženca (s čimer je kršil III. točko citirane pogodbe, v kateri je bilo dogovorjeno, da mora tožnik pred pričetkom del priložiti situacijski načrt in obseg dela v potrditev in soglasje naročniku, ki ga zastopa predsednik društva, pričetek del pa se prične ob potrditvi situacijskega načrta s strani naročnika in ob podpisu obeh strank pogodbe), prav tako pa v nadaljevanju tožencu ni poročal o opravljenih delih (s čimer je kršil IV. točko citirane pogodbe, v kateri je bilo dogovorjeno, da morajo biti vsa dela in dokumentacija dostopna na vpogled naročniku, kakor tudi morebitne spremembe, ki bi med deloma nastajale in za katere daje soglasje toženec). Zaključilo je, da je toženec od pogodbe utemeljeno odstopil z dopisom z dne 11. 8. 2003 ter da je tožnik posledično upravičen do vrnitve tistega, kar je po pogodbi izpolnil v skladu s 132. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1). Ker tožnik v pretežnem delu ni zadostil dokaznemu bremenu glede opravljenih del, je tožbeni zahtevek za plačilo 274.369,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila zavrnilo.

9. Držijo pritožbene navedbe, da je bil toženec seznanjen s pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije za legalizacijo in pridobitev uporabnega dovoljenja z dne 5. 3. 2000, ki jo je tožnik sklenil v imenu toženca z B. V. V. G. s.p. (A5), saj to izhaja tudi iz soglasja za pričetek del prostorske ureditve in pridobitve uporabnih dovoljenje na področju športnega letališča Letalskega centra v S. (A3). Vendar pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da je toženec odločitev o odstopu od pogodbe z dne 17. 11. 2001 sprejel v letu 2003, ker mu tožnik ni omogočil pregleda nad njegovim delom v skladu s IV. točko pogodbe, saj ni predložil popisa že opravljenih del, seznama del, ki ga je še potrebno opraviti, približne finančne konstrukcije stroškov za opravljena in bodoča dela in vpogleda v že pridobljeno dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec tožnika predhodno (z dopisom z dne 17. 7. 2003 - priloga B13) pozval, da mu predloži prej navedeno dokumentacijo, ki je v tem dopisu tudi natančno opredeljena, česar tožnik do konca julija 2003, kot je bilo zahtevano, ni izpolnil. Dopis z dne 17. 7. 2003 je toženec sestavil na podlagi predhodnega sestanka s tožnikom z dne 4. 7. 2003, kar izhaja iz zapisnika z dne 11. 7. 2003 (B12). Svojo odločitev o tem, da tožnik ni izpolnil obveznosti v skladu s IV. točko pogodbe in ni predložil poročila o opravljenih delih, je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izpovedbo priče S. T.. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na pisno izjavo priče R. Č. z dne 11. 6. 2012 (l. št. 393), iz katere izhaja, da se je dokumentacija predmetne zadeve (pri čemer iz te izjave niti ne izhaja določno, kakšna dokumentacija) valjala v prostorih toženca, saj gre za izjavo, ki ni bila predložena na poziv ali s soglasjem sodišča in ta ne more biti enakovredna izjavi, ki jo določa 236.a člen ZPP člen, niti izjavi, ki bi jo tožena stranka podala ob priliki neposrednega zaslišanja(2). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe (21. točka obrazložitve) pa navedena priča ob neposrednem zaslišanju ni izpovedala o tem, ali je tožnik izpolnil dogovor o predložitvi popisa opravljenih del. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na zatrjevano dejstvo, da bi naj toženčev takratni upravnik (D. K.), ki je bil zaposlen pri tožencu, tožnika dnevno spremljal pri opravljanju del. S tem tožnik svoje obveznosti poročanja o opravljenih delih ni izpolnil. Pri tem je dodati, da zgolj predložitev soglasja za pričetek del in prej navedene pogodbe o izdelavi projektne dokumentacije s strani tožnika ne zadostuje (gre za obveznosti po III. točki pogodbe z dne 17. 11. 2001), saj je bil tožnik toženca v skladu s IV. točko pogodbe dolžan tudi obveščati o morebitnih spremembah, ki bi nastajale med delom, in za katere daje toženec soglasje. Ker v pogodbi z dne 17. 11. 2001 ni določen niti končni rok oprave del niti cena del, pravdni stranki pa sta se dogovorili, da bosta v roku 30 dni po končanju del in predaji dokumentacije sklenili posebno pogodbo o poravnavi in poplačilu, v kateri se bo plačilo določilo na podlagi cenitve sodnega cenilca, iz katere bo razviden delež posamezne stranke (VII. točka pogodbe), je še zlasti pomembno, da bi tožnik tožencu poročal o tem, katera dela je opravil, saj je bilo navedeno podlaga za določitev višine plačila. Ker tožnik o opravljenih delih tožencu ni poročal, je bil toženec v negotovosti, kakšna bo cena in kdaj bodo dela dokončana. Toženec je tako zlasti s predloženimi listinskimi dokazi in tudi z izpovedbami prič dokazal, da je tožnik v letu 2003 kršil pogodbo in da tožniku kljub večkratnim ustnim in pisnim pozivom ni poročal o opravljenih delih, zaradi česar je od pogodbe z dne 17. 11. 2001 utemeljeno odstopil. 10. Ker je tožnik kršil pogodbena določila pogodbe z dne 17. 11. 2001, pogodba o poravnavi in poplačilu nikoli ni bila sklenjena, obveznost plačila po pogodbi pa ni nastala(3). Nenazadnje je dodati, da tožnik sam v pritožbi izrecno priznava, da tudi v tem pravdnem postopku ni predložil pisnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče natančno ugotoviti obseg in vrednost njegovih vlaganj oziroma opravljenih del (v nadaljevanju pritožbe se sicer glede opravljenih del sklicuje na zapisnik komisije za tehnični pregled z dne 14. 10. 2002, ki pa ga v tem postopku ni predložil)(4). To pa pomeni, da tudi sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti natančnega obsega opravljenih del tožnika oziroma ga razmejiti od del, ki jih je opravil toženec, in zato višine plačila v skladu s VII. točko pogodbe niti ne bi moglo določiti. Pritrditi je tako tudi sodišču prve stopnje, ki je prepričljivo in izčrpno pojasnilo, zakaj na podlagi trditev pravdnih strank in vseh izvedenih dokazov ni moglo natančno razmejiti del, ki jih je opravil tožnik, od del, ki jih je opravil toženec (v tem postopku pridobljeni izvedenski mnenji ne moreta nadomestiti pomanjkanja trditev glede natančnega obsega del, ki jih je opravil tožnik), oziroma člani kluba in sponzorji ter tako določiti obseg in predmet cenitve, posledično pa tudi ne višine plačila na podlagi pogodbe.

11. Pritožbene navedbe, da je toženca pri njeni sklenitvi zastopal predsednik društva, ki pa je lahko v skladu s pravili društva prevzel obveznosti v imenu toženca le do zneska 2.100,00 EUR, kot izhaja iz izpovedbe priče R. Č. (bivšega predsednika društva), na odločitev ne morejo vplivati. Pri tem ne gre za kršitev obveznosti toženca po pogodbi z dne 17. 11. 2001, kot to zmotno navaja pritožba. Posel, ki ga sklene lažni zastopnik ali zastopnik, ki prekorači pooblastilo, in ki ga zastopani ne odobri, je brez pravnih učinkov (87. člen ZOR). Prekoračitev pooblastil bi torej lahko pomenila zgolj, da toženec (v njegovem imenu upravni odbor) ne glede na vrednost opravljenih del pogodbe o poravnavi in poplačilu preko zneska 2.100,00 EUR ni bil dolžan skleniti, kar bi bilo tožniku v škodo, zato s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo, ne more biti uspešen.

12. Posledica odstopa od pogodbe je prenehanje obstoječe pogodbe, s čimer odpade pravna podlaga za izpolnitev, ki je že bila opravljena in prejemnik nima pravne podlage, da takšno izpolnitev obdrži. Stranka, ki je pogodbo že delno izpolnila, ima torej obogatitveni (kondikcijski) zahtevek napram prejemniku izpolnitve že po splošnih določilih o neupravičeni obogatitvi (210. člen ZOR)(5). Sicer ZOR v 132. členu izrecno določa, da ima stranka, ki je popolnima ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Gre torej za kondikcijski zahtevek, ki ima obogatitveno naravo(6). Prejemnik izpolnitve mora vrniti tisto, kar je prejel na podlagi razvezane pogodbe, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 210. člena ZOR). Pogoj za uspešno uveljavljanje povračilnega zahtevka je poleg odsotnosti pravne podlage za prehod premoženja in tožnikovega prikrajšanja tudi toženčeva obogatitev.

13. Ker po zakonskem določilu 210. člena ZOR velja načelo obogatitve in ne vrnitveno načelo, tožnik od toženca ne more zahtevati plačila protivrednosti sredstev, ki jih je vložil v gradnjo. Tožnikova korist namreč ni nujno enaka vrednosti opravljenih del. Tožnik pa je v obravnavani zadevi zahteval prav to: v tožbi je opredelil, da je v izgradnjo sprednjega platoja, kjer vozijo letala, vložil najmanj 6.000.000,00 SIT, 5.000.000,00 SIT so predstavljala gradbena dela, v bencinsko črpalko pa bi naj vložil 37.000.000,00 SIT. Tožnik je sicer v tožbi pavšalno zatrjeval, da je bil toženec z njegovimi vlaganji neupravičeno obogaten, vendar ni konkretizirano navedel, koliko je znašala vrednost dosežene koristi. Sicer pa je vztrajal, da je bil odstop od pogodbe neutemeljen in da je toženec dolžan izpolniti pogodbo. Zahtevku torej ni bilo mogoče ugoditi niti na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek, ki se nanaša na povrnitev vlaganj v premoženja toženca v višini 274.369,88 EUR pravilno zavrnilo.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti še tretjega izvedenca, ki bi ugotavljal tržno vrednost opravljenih del. Kot je že bilo pojasnjeno, tožnik ni upravičen do povračila tržne vrednosti opravljenih del, zato sodišče teh dejstev z izvedenskim mnenjem ni bilo dolžno ugotavljati. Sicer pa je iz spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje sicer nameravalo postaviti še tretjega izvedenca, vendar tožnik tudi v podaljšanem roku ni založil predujma za izvedbo dokaza, zato je sodišče izvedbo tega dokaza opustilo (153. člen ZPP).

15. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za bencinsko črpalko v višini 1.251,87 EUR mesečno od 1. 9. 2003 naprej, saj je bil lastnik črpalke vso obdobje, na katero se nanaša tožbeni zahtevek v tem delu, toženec (česar pritožba ne izpodbija). Uporabnina je sredstvo za saniranje nepravičnosti, do katere pride, ko lastnik ne more uporabljati svoje stvari. Imetnik stvari lahko od tistega, ki je tujo stvar uporabil v svojo korist, zahteva nadomestitev koristi od uporabe (198. člen OZ). Tožnik, ki ni lastnik bencinske črpalke, nima pravice do uporabe bencinske črpalke(7), ta pravica pa tudi ne izhaja iz zatrjevanih vlaganj v črpalko. Glede na navedeno tudi ni moglo priti do prikrajšanja zaradi neuporabe črpalke na tožnikovi strani in predpostavke neupravičene obogatitve niso podane.

- O pritožbi toženca

16. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, ker je štelo, da je toženec v dopisu z dne 17. 5. 2004 priznal, da vrednost del, ki jih je opravil tožnik znaša 1.043,23 EUR. Iz citiranega dopisa res izhaja, da toženec tožniku priznava v dobro znesek 250.000,00 SIT (sedaj 1.043,23 EUR), pri čemer iz dopisa tudi izhaja, da mu navedeni znesek priznava, ker je opravil določena dela za toženca kot pomoč pri izvajanju projektov toženca, ne pa kot dogovorjen znesek plačila po pogodbi. Toženec torej v tem dopisu ni priznal, da je dolžan (delno) izpolniti svoje obveznosti po pogodbi z dne 17. 11. 2001. Kot izhaja že iz prej povedanega, je tožnik v tej pravdi zahteval zgolj izpolnitev pogodbe z dne 17. 11. 2001, temu pa ni mogoče ugoditi, ker je toženec odstopil od pogodbe. Konkretnih tožbenih trditev, ki bi omogočale preizkus utemeljenosti zahtevka po kakšni drugi pravni podlagi pa ni podal (tudi ne za del tožbenega zahtevka, ki mu je bilo ugodeno). Nenazadnje pa tožnik sam v pritožbi zatrjuje, da se na prvi stopnji priznan znesek v višini 1.043,23 EUR nanaša na sicer opravljena dela, ki pa ne sodijo v pogodbeni obseg in jih je opravil približno leto dni pred podpisom pogodbe s tožencem. Tožbeni zahtevek za plačilo za opravljena dela je torej v celoti neutemeljen.

17. Tožencu ne pripada nagrada za narok dne 12. 11. 2007 v višini 2000 točk in za narok dne 10. 1. 2008 v višini 1000 točk po tar. št. 20 Odvetniške tarife, Ur. l. RS št. 67/2003, 70/2003, 115/2006, 121/2007 (v nadaljevanju OT), saj se na teh narokih ni obravnavala glavna stvar ali se sprejemali dokazi, čeprav je bil to prvi narok oziroma drugi za glavno obravnavo. Naroka dne 12. 11. 2007 in dne 10. 1. 2008 sta trajala manj kot pol ure, zato mu tudi urnina za ta dva naroka ne pripada (7. člen OT). Drži pa, da bi sodišče prve stopnje moralo tožencu priznati tudi nagrado za narok dne 29. 3. 2010, in sicer v višini 500 točk, ker so se obravnavala zgolj procesna vprašanja (3. točka tar. št. 20 OT) in 60 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja na narok (7. člen OT). Tožencu ne gre urnina za narok dne 29. 3. 2010, ker je trajal manj kot pol ure. Prav tako mu ne pripada nagrada za odgovor na pritožbo z dne 7. 3. 2011, ker ni šlo za takšen odgovor, ki bi pripomogel k rešitvi zadeve, temveč je v njem toženec večinoma povzel stališča, ki jih je navajal v postopku na prvi stopnji, zato ta odgovor ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi ni pritrditi pritožbi toženca, da mu je treba za udeležbo na naroku in sestavo pripravljalne vloge v novem sojenju po razveljavitvi priznati nagrado za prvi narok oziroma prvo pripravljalno vlogo(8). Navedeno iz OT ne izhaja, na razlago tarife, ki jo je podala Odvetniška zbornica Slovenije, pa sodišče ni vezano. Toženec je tako upravičen še do plačila pravdnih stroškov v višini 313,60 EUR (ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in s priznanim 22 % DDV). Ker je po spremembi v pravdi v celoti uspel, je upravičen do povračila stroškov v celoti (prvi odstavek 154. člena ZPP), kar znaša 26.165,61 EUR (25.852,01 + 313,60 EUR).

18. Glede na povedano je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi toženca zoper ugodilni del sodbe in spremenilo izpodbijano sodbo v točki I. izreka tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 1.043,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2006 do plačila zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). Delno je ugodilo pritožbi toženca zoper stroškovni del sodbe in izpodbijano sodbo v točki IV. izreka spremenilo tako, da je tožnik dolžan tožencu namesto pravdnih stroškov v znesku 25.692,07 EUR plačati pravdne stroške v znesku 26.165,61 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V ostalem je pritožbo toženca zoper stroškovni del sodbe zavrnilo. Prav tako je zavrnilo pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe in v točkah II. in III. izreka potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec je s pritožbo v pretežnem delu uspel (neuspešen je bil zgolj delno v stroškovnem delu), zato mu je tožnik dolžan povrniti nagrado za pritožbo v višini 250 točk (tar. št. 21 OT), kar skupaj z 22 % DDV in sodno takso v višini 126,00 EUR znaša 266,00 EUR (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Nagrada za poročilo stranki tožencu ne pripada, saj je vključena v nagrado za pritožbo (tar. št. 39 OT). Tožencu ne pripada nagrada za odgovor na tožnikovo pritožbo, ker ni pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Pogodba z dne 17. 11. 2001 je bila sklenjena pred pričetkom veljavnosti Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zato je sodišče prve stopnje v skladu s 1060. členom OZ uporabilo določila ZOR.

Op. št. (2) : VSL sodba II Cp 1428/2012 z dne 13. 9. 2012. Op. št. (3) : Če je pogodba razdrta, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode (prvi odstavek 132. člena ZOR).

Op. št. (4) : Tožnik je sicer predložil zapisnik komisije za tehnični pregled z dne 23. 10. 2002 (A7), iz katerega pa izhaja, da je investitor opravljenih del, ki so bile predmet pregleda, toženec, tožnik pa je naveden kot zastopnik investitorja. Iz tega zapisnika tudi ne izhaja določno, kdo je opravil katera dela.

Op. št. (5) : Enako sedaj določa 190. člen OZ.

Op. št. (6) : Juhart, M., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2003, komentar k 111. členu OZ, ki je vsebinsko enak 132. členu ZOR.

Op. št. (7) : V skladu s prvim odstavkom 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ima lastnik pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati.

Op. št. (8) : Tako tudi VSL sklep II Cp 1527/2015 z dne 26. 8. 2015.