Jedro

Tožnik v reviziji nasprotuje zgolj enemu izmed več samostojnih razlogov, ki po oceni drugostopenjskega sodišča utemeljujejo zavrnitev njegovega zahtevka; revizija je zato nujno neuspešna.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik je dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti 1.699,54 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (v ponovnem sojenju) razsodilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni plačati 1.043,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2006 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da toženec dolguje tožniku vlaganja v premoženje toženca v višini 275.413,11 EUR in zapadle zneske obrabnine za bencinsko črpalko v mesečni višini 1.251,87 EUR od 1. septembra 2003 do plačila (II. točka izreka), ter v presežku zahtevek, da je toženec dolžan za opravljena dela tožnika po pogodbi z dne 17. 11. 2001 obračunati in plačati tožniku kot poravnavo vlaganj znesek 274.369,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, in zahtevek za plačilo obrabnine za bencinsko črpalko v mesečni višini 1.251,87 EUR od 1. 9. 2003 naprej, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska uporabnine (III. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo 1.043,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2006 do plačila, spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških (I. točka izreka). V ostalem je pritožbo toženca zavrnilo (II. točka izreka). Pritožbo tožnika je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka potrdilo (III. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo pritožbenih stroškov toženca (IV. točka izreka).

3. Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil revizijo. Sodišči prve in druge stopnje sta pri svojem stališču, da je toženec upravičeno odstopil od pogodbe z dne 17. 11. 2001, spregledali dejstvo, da je toženec ne oziraje se na pogodbena določila molče soglašal s samim pričetkom in tudi izvajanjem del v nadaljnjih letih po sklenitvi pogodbe in z obsegom, vrsto ter tudi eventualnimi cenami za tovrstne storitve. Glede vsega, kar je opravil revident v nadaljnjih letih, ni bilo nobenih pripomb oziroma vprašanj. Vsa opravljena dela revidenta so tožencu v okviru civilnega letalstva omogočala nemoteno nadaljevanje dejavnosti na področju vseh sekcij. Na tak način je revident do dneva prejema pisnega odstopa v pretežnem delu pogodbo z dne 17. 11. 2001 tudi realiziral. Na ta dejstva v zvezi s tem, da odstop ni bil upravičen, še manj pa utemeljen, se je skliceval v dosedanjem postopku, kar pa v pravnomočni sodbi ni niti obrazloženo niti upoštevano. Poudarja, da je bilo vsaj preko upravnika in tudi udeležbe ostalih članov toženca splošno znano, da toženec lahko ravno zaradi revidentovih aktivnosti deluje s svojo dejavnostjo, da je bil obseg že izvršenih in bodočih del za dokončanje pogodbenih obveznosti vsem znan in je torej zahteva po striktni izpolnitvi pogodbenih določil v smislu poročanja, predložitve dokumentacije in eventualne ocenitve dodatnih del zgolj nepotrebno in neposlovno šikaniranje tožnika, predvsem zaradi menjave v vodstvu toženca. Zato je tudi nevzdržna navedba, da je bil toženec v negotovosti, kakšna bo cena in kdaj bodo dela končana. Takšna trditev je protispisna, sploh glede na določilo VII. točke pogodbe z dne 17. 11. 2001, po kateri se stranki s posebno pogodbo dogovorita o poravnavi in poplačilu. Tudi iz tega določila izhaja, da bo relevantna dokumentacija predana v dogovorjenem roku po končanju del, zapisniško in na podlagi cenitve posebnega cenilca bo šele razvidno, kolikšna bo cena. Pogodba časovno ni mogla biti limitirana glede na vse možne ovire, tudi upravnega značaja. V nadaljnjih letih in vse do danes je toženec predvsem po zaslugi del revidenta posloval nemoteno, čeprav je njegova dejavnost ekskluzivna. Vseh navedenih dejstev v smeri določil Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na realizacijo vzajemno sklenjene pogodbe med strankama, sodišči nista upoštevali, zato je podan zatrjevan revizijski razlog.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki je v odgovoru nanjo obrazloženo predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je uveljavljal povračilo vrednosti del in vlaganj v objekte toženca, ki jih je opravil na podlagi pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama 17. 11. 2001 (v nadaljevanju Pogodba). Sodišče druge stopnje je zavrnitev zahtevka potrdilo. Ocenilo je, da bi tožnik upoštevaje, da je toženec utemeljeno odstopil od Pogodbe, lahko zahteval zgolj povračilo vrednosti tožencu nastale koristi, česar pa niti ni uveljavljal. Poudarilo je, da obveznost plačila po Pogodbi zaradi njenega prenehanja sploh ni nastala. Vendar je dodalo, da pa četudi bi ta obveznost nastala, na podlagi tožnikovih trditev in dokazov ni bilo mogoče določiti obsega njegovih del in vlaganj, ter posledično višine pogodbenega plačila.

7. Tožnik v reviziji nasprotuje zgolj oceni, da je toženec utemeljeno odstopil od Pogodbe. Ne izpodbija pa zaključka o pomanjkljivosti njegove trditvene podlage glede obsega opravljenih del in nedokazanosti dejstev glede višine zahtevka iz naslova izpolnitve sklenjene Pogodbe, ki pomeni samostojni razlog za zavrnitev njegovega zahtevka. Presoja revizijskega razloga glede neutemeljenosti toženčevega odstopa od Pogodbe torej ne bi mogla vplivati na tožnikov pravdni uspeh in je zato revizija nujno neuspešna.

8. Glede na povedano je revizija neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato mora tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.