Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zakonita, saj je tožena stranka skladno s podjetniško kolektivno pogodbo pred podajo odpovedi v isto kategorijo uvrstila vse delavce, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahteva enaka stopnja in smer strokovne izobrazbe. Pri izbiri presežnega delavca je upoštevala dva kriterija in sicer kriterij usposobljenost in kriterij odnos do dela ter ugotovila, da tožnik ni delal na drugih strojih in da je bil predhodno opomnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 1. 2009, ki jo je tožena stranka istega dne vročila tožniku. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto razlagalca, oziroma na drugo delovno mesto ali vrsto dela za nedoločen čas za polni delovni čas, ki ustreza tožniku, njegovi poklicni kvalifikaciji, znanjem in zmožnostim, ter da mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo vpiše delovno dobo v delovno knjižico. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od prenehanja do vrnitve tožnika nazaj na delo obračuna mesečna bruto nadomestila plače, plača prispevke in davke ter tožniku obračuna in izplača neto nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega neto zneska nadomestila plače od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku na transakcijski račun pooblaščenke povrne stroške postopka.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je v ponovljenem postopku dovolilo in uporabilo dokaze in sicer seznam delavcev na delovnem mestu „razlagalec“ (priloga B/18) izpis iz računalniškega sistema za tožnika za leti 2007 in 2008 (prilogi C/3 in C/4), poročilo o opravljenem letnem razgovoru s tožnikom z dne 27. 5. 2008 (priloga C/5) ter opozorila tožniku z dne 25. 4. 2007, 16. 11. 2007 in 2. 4. 2007 (priloge C/6 do C/8). S temi dokazi je tožena stranka razpolagala že dne 26. 1. 2009. Na te listine se tožena stranka ni sklicevala niti v sami izpodbijani odpovedi pogodbi o zaposlitvi, niti se nanje ni sklicevala v prvem postopku in jih tudi ni predložila na prvem naroku za glavno obravnavo, ampak šele na zadnjem naroku. Šele takrat je bil tožnik seznanjen z njimi, medtem ko sindikati z listinami sploh niso bili seznanjeni. Tako je tožena stranka ravnala v nasprotju z določilom 286. člena ZPP, ki je kogentna norma in je bilo njeno ravnanje v nasprotju z določbo 3. odstavka 3. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. S sodbo je namreč ugotovilo, da je bil tožnik v zadnjih dveh letih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi usposobljen le za delo razlagalca, pri tem pa je popolnoma prezrlo tožnikov izjavo, da je v tem času opravljal tudi delo viličarista. Sodišče trditev strank sploh ni preizkusilo, tožena stranka pa ni predložila in tudi ne pojasnila metodologije, s katero so določali število točk na posameznem orodju, prav tako pa tudi ne, na kakšen način so se prenašali podatki iz matrik v seznam. Ker je bil tožnik usposobljen tudi za delo viličarista, je prepričan, da kriterij usposobljenosti ni bil pravilno uporabljen, predvsem pa tožena ni predložila dokazil, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da je bil ta kriterij pri vseh delavcih enakopravno uporabljen. Ker sodišče dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, je tako to ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri tem tožeča stranka še opozarja, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi dodatnega kriterija in sicer opozoril, ki jih je prejel dne 25. 4. 2007, 15. 11. 2007 in 2. 4. 2008. Ker pa sodna praksa temu opozorilu ne daje pravnega varstva, je tožnik prepričan, da je prejeto opozorilo kot dodaten kriterij nezakonito upoštevano. Tožena stranka prihaja v svojih navedbah v nasprotje z listinami, ki jih je sama predložila. Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi delavcem razlagalcem, čeprav je za leto 2009 na tem delovnem mestu planirala celo večje število delavcev, kot pa jih je imela dejansko zaposlenih po stanju 26. 1. 2009. Plan upošteva stanje na dan 26. 1. 2009, ko je tožena stranka po lastnih navedbah že vedela za podatke o naročilih za mesece februar in marec 2009. Še istega dne je direktor sprejel sklep, s katerim je ugotovil, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno delo 24 delavcev. Tožena stranka pa je ravnala nezakonito tudi zato, ker ni upoštevala določila 2. odstavka 96. člena ZDR, po katerem je dolžan delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev, izdelati program reševanja presežnih delavcev. Tožena stranka kljub temu, da bi bila po 2. odstavku 96. člena ZDR program presežnih delavcev dolžna pripraviti, saj je odpovedala pogodbo o zaposlitvi več kot 20 delavcem v roku 30 dni, tega ni storila. Tožniku ni poznano dejstvo, kako je med vsemi delavci, ki so zaposleni na istem delovnem mestu kot tožnik, lahko v času od 28. 1. 2009, ko je tožnik prejel namero o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej le v dveh dneh ugotovila in utemeljila resen in utemeljen razlog odpovedi prav tožniku in mu v dveh dneh poskušala najti primerno zaposlitev. Po tožnikovem prepričanju je tožena stranka tako ravnala zato, da bi se izognila spoštovanju prepovedi 1. odstavka 3. člena Zakona o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa (ZDSPDČ, Ur. l. RS, št. 5/2009) in čeprav je sodišče zaključilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila izdana iz diskriminatornih razlogov, je tožnik prepričan, da je bil razlog odpovedi tudi dejstvo, da je bil tožnik član sindikata K. in to, da ni želel podpisati aneksa k pogodbi o zaposlitvi zaradi skrajšanega delovnega časa. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti ni storilo v pritožbi tožeče stranke zatrjevanih kršitev, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo. Prvič je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo s sodbo opr. št. Pd 64/2009 z dne 22. 6. 2009, saj je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Na pritožbo tožene stranke je drugostopenjsko sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sicer obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa mora sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotoviti ali je glede na uporabljene kriterije tožena stranka ravnala pravilno, ko je odpoved pogodbe podalo ravno tožniku. Sodišče prve stopnje je tako moralo dopolniti dokazni postopek in ugotoviti tožnikovo usposobljenost za drugo delo, njegov odnos do dela in ugotoviti, ali sta bila ta dva kriterija pri tožniku pravilno uporabljena.

Sodišče prve stopnje je novo odločitev sprejelo v skladu z napotili pritožbenega sodišča. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku zakonito redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je izpeljala skladno z zakonom. Zaradi upada naročil je prišlo posledično do zmanjšanja proizvodnje v enotah Konfekcionaža in Flex ter skladišču gotovih izdelkov, kar izhaja iz sklepa direktorja tožene stranke z dne 26. 1. 2009. Posledično je bilo potrebno zmanjšati proizvodnjo, zaradi česar so štirim delavcem na delovnem mestu upravljalec stroja I, dvema delavcema na delovnem mestu upravljalec peči, petim delavcem na delovnem mestu upravljalec stroja II, dvema delavcema na delovnem mestu razlagalec in enemu delavcu na delovnem mestu skladiščni manipulant odpovedali pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji za isto delovno mesto. Nepotrebno pa je postalo delo enega delavca na delovnem mestu upravljalec stroja I, petim delavcem na delovnem mestu upravljalec stroja II in štirim delavcem na delovnem mestu razlagalec, zato jim je tožena stranka redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Pred tem je tožena stranka preverila, ali bi bilo možno te delavce pod spremenjenimi pogoji zaposliti na drugih delih, vendar zaradi bistveno zmanjšanih naročil to ni bilo mogoče. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je v ponovljenem postopku uporabilo dokaze, s katerimi je bila tožena stranka prekludirana. Ta kršitev je podana, če sodišče v nasprotju z določbami ZPP svojo odločitev opre na nedovoljena razpolaganja stranki. Neupoštevanje določb ZPP o prekluziji pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov pa ne pomeni nedovoljenega razpolaganja strank, temveč gre lahko kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP.

Listine, na katere se sklicuje pritožba, je (razen seznama delavcev na delovnem mestu razlagalca in upravljalca stroja II – razlagalca) v spis vložila priča M.Š. med zaslišanjem na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Tožnik je na tem naroku bil prisoten, prav tako njegova pooblaščenka in nista nasprotovala izvedbi dokaza s prebranjem navedenih listin. Glede na to, da je sporne listine, razen priloge B/18 v spis vložila priča, niti ni mogoče trditi, da bi šlo za kršitev določb ZPP o tem, kdaj mora stranka najkasneje ponuditi dokaze. Izvedbo dokaza s prebranjem listin, ki jih je v spis vložila priča, je zato možno obravnavati tudi kot izvedbo dokazov po uradni dolžnosti v smislu določbe 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) in že zato ne more iti za smiselno zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Razen tega se s temi dokazi le potrjujejo ugotovitve, do katerih bi sodišče prve stopnje lahko prišlo tudi na podlagi ostalih izvedenih dokazov. Tako je priča M.Š. že v prvem postopku izpovedovala, da so pri tožniku preverili njegovo usposobljenost, da je tožnik delal zgolj na fizičnem razlaganju in da interesa za delo na strojih ni pokazal, ob dopolnilnem zaslišanju pa je še pojasnila, da je tožnik v letu 2008 vse dneve delal na razlaganju, v letu 2007 pa je osemkrat po dve uri vozil viličarja. Ob tako majhnem obsegu opravljenega dela z viličarjem pri prevozu palet je potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da glede na to, kako so opravili točkovanje po kriteriju dodatne usposobljenosti, ni bilo osnove, da bi tožniku iz tega naslova priznali dodatne točke. Izpovedbo priče M.Š. v celoti potrjuje izpis iz računalniškega sistema (priloga C/3 in C/4).

Podobno velja glede poročila o opravljenem letnem razgovoru s tožnikom z dne 27. 5. 2008 (priloga C/5), ki samo dodatno potrjuje resničnost navedb tožene stranke in izpovedb zaslišanih prič o tem, da tožnik ni kazal interesa za delo na drugih področjih. V tem poročilu je namreč zabeležena tožnikova izjava, da šteje, da je oškodovan, če zraven svojega dela opravlja delo viličarista.

Tako edini dokaz, ki ga je tožena stranka predložila v nasprotju z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, ostala seznam delavcev na delovnem mestu razlagalca (priloga B/18). Iz te listine je razvidno, kateri delavci so 26. 1. 2009 opravljali primerljiva dela, kakšna je njihova usposobljenost, kakor tudi opomini, ki so jim bili izrečeni v zadnjih dveh letih. Ob predložitvi te listine je tožena stranka pojasnila, da je vse te okoliščine v dosedanjem postopku dokazovala z izpovedbo prič M.Š. in M.K. in da zato te listine do sedaj ni predložila, sicer pa listina samo potrjuje že podane izpovedbe obeh prič. Listina tako sploh ni odločilna za ta spor, saj bi sodišče prve stopnje do enakih ugotovitev prišlo že na podlagi izpovedb prič. Razen tega pa bi tožnik v skladu s 286.b členom ZPP moral kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej na naroku za glavno obravnavo, saj se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Svojo ugotovitev, da je bil kriterij usposobljenosti pri tožniku pravilno uporabljen, je ustrezno obrazložilo. Sodba sodišča prve stopnje se v tem delu da preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju.

Neutemeljeno pritožba tudi očita sodišču prve stopnje, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s tožnikovo usposobljenostjo. Tožena stranka je v skladu s 15. členom Podjetniške kolektivne pogodbe v isto kategorijo uvrstila vse delavce, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahteva enaka stopnja in smer strokovne izobrazbe. Pri tem je upoštevalo dva kriterija in sicer kriterij usposobljenost in kriterij odnos do dela. Pri kriteriju usposobljenost je tožena stranka upoštevala delo primerljivih delavcev na različnih strojih v zadnjih dveh letih. Ugotovila je, da tožnik v tem obdobju ni delal na drugih strojih v takšnem obsegu, da bi iz tega naslova lahko prejel dodatne točke, zato je prejel le maksimalno število točk za delo razlaganja izdelkov, to je 20 točk. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika, tožene stranke in prič ugotovilo, da tožnik dejansko v zadnjih dveh letih na drugih strojih (z izjemo navedenih voženj viličarja) ni delal, tako da ga je tožena stranka po tem kriteriju pravilno ocenila. Viličarist ni samostojno delovno mesto, zato je tožena stranka usposobljenost za delo z viličarjem upoštevala samo pri tistih razlagalcih, ki so bili usposobljeni še za upravljanje peči in pri razlagalcu, ki je bil še dodatno usposobljen za razlaganje robotske obdelave brusov. Priča M.Š. je prepričljivo pojasnila, da pri toženi stranki ni delovnega mesta viličarista in da je to del opravil, ki so v sklopu določenega delovnega mesta. V termični obdelavi je to delovno mesto upravljalca peči, za to delovno mesto pa tožnik ne izpolnjuje pogoja opravljene triletne šole. Pri kriteriju odnosa do dela je tožena stranka upoštevala dejstvo, da je tožnik prejel tri opomine. Ta kriterij je tožena stranka upoštevala enako pri vseh delavcih. Tako je tožena stranka pravilno štela, da so delavci na delovnem mestu razlagalec, ki so po kriteriju usposobljenost za delo dosegli enako število točk, zaradi opominov, ki so jih prejeli, imeli slabši odnos do dela. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in ni preizkusilo trditev strank. Glede na to, da tožnik v zadnjih dveh letih na drugih strojih ni delal, so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni predložila metodologije, na podlagi katere bi se lahko ugotovilo, koliko točk je prinašalo delo na posameznem stroju.

Držijo sicer pritožbene navedbe, da zoper opomin oziroma opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni samostojnega pravnega varstva, ampak se njegova utemeljenost preverja skupaj z utemeljenostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Vendar tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka s tem, ko je v okviru kriterija odnosa do dela upoštevala, da so bili delavci v zvezi z delom že opomnjeni oziroma opozorjeni, ni storila kakršnekoli kršitve. Glede na veliko število po prvem kriteriju enako ocenjenih delavcev, je bil drugi kriterij tisti, na podlagi katerega so lahko določili štiri delavce na delovnem mestu razlagalec, katerih delo je nepotrebno, saj se na podlagi pisnih opozoril da razbrati, da njihov odnos do dela ni bil enako dober, kot je bil odnos do dela tistih delavcev, ki opozorila niso prejeli. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je tožena stranka oba kriterija opredelila v naprej in oba kriterija enako uporabila za vse delavce.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer navaja, da bi tožena stranka v skladu z 2. odstavkom 96. člena ZDR morala izdelati program presežnih delavcev. Pri toženi stranki je postalo nepotrebno delo 24 delavcev v obdobju 30 dni. Tako ji po 1. odstavku 96. člena ZDR ni bilo potrebno izdelati programa presežnih delavcev. Določilo 2. odstavka tega člena se uporabi v primeru nadaljnjih odpuščanj delavcev v obdobju treh mesecev in je varovalka, da ne bi delodajalci izrabljali inštituta iz 1. odstavka tega člena in v obdobju tridesetih dni odpustili delavce v skladu s tem določilom, potem pa bi z odpuščanjem še nadaljevali, vendar ne bi nikoli presegli mesečnega limita iz prvega odstavka. Ker je tožena stranka 24 delavcev odpustila naenkrat, potem pa z odpuščanjem v treh mesecih ni nadaljevala, saj iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja drugače, določbe 2. odstavka 96. člena ZDR ni bila dolžna uporabiti. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj zapis v sklepu direktorja z dne 26. 1. 2009, da bi tožena stranka v enoti Flex potrebovala le 271 delavcev, ne pomeni, da bo v roku treh mesecev odpovedala pogodbe o zaposlitvi cca 400 delavcem od 700 zaposlenih.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede na izpeljan postopek določanja delavcev, ki so jim bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi, toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije. Kriteriji so bili uporabljeni objektivno in članstvo v sindikatu ni vplivalo na odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Utemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnika ni mogla zaposlitvi na drugem delovnem mestu, saj iz dokaznega postopka izhaja, da tožena stranka ni imela potrebe po delu tožnika na kakršnem koli drugem delovnem mestu. Ker iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je je prišlo v januarju do občutnega zmanjšanja prometa, ki se je zniževal tudi v naslednjih mesecih, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se je tožena stranka z odpuščanjem delavce hotela izogniti spoštovanju 1. odstavka 3. člena ZDSPDČ.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 1 izreka in odločitev, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške), za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.