Jedro

Drugi odstavek 96. člena ZDR, ki določa obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev v primeru, če v časovnem obdobju treh mesecev postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev, pride v poštev le takrat, če obveznost izdelave programa ni podana že glede na določbo prvega odstavka 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je drugi odstavek 96. člena ZDR „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Takšna razlaga 96. člena ZDR je v skladu z Direktivo Sveta 98/59/ES z dne 20. 7. 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijski zahtevek ter reparacijski zahtevek. Presodilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Ugotovilo je, da je poslovni razlog obstajal in da je tožena stranka v skladu z zakonom izvedla postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na kriterija, ki ju je tožena stranka upoštevala, je bil tožnik utemeljeno uvrščen med delavce, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) tožniku ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka listine (seznam delavcev, ki so na dan 26. 1. 2009 opravljali delo razlagalca, izpis iz računalniškega sistema za tožnika za leto 2007 in 2008, poročilo o opravljenem letnem razgovoru s tožnikom z dne 27. 5. 2008 ter opozorila tožniku z dne 25. 4. 2007, 15. 11. 2007 in 2. 4. 2007) predložila šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 19. 5. 2010, čeprav je z njimi razpolagala že dne 26. 1. 2009. Dokaze je predložila v nasprotju s kogentno normo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji), zato njeno ravnanje predstavlja nedovoljeno razpolaganje (tretji odstavek 3. člena ZPP). Sodišču očita, da je svojo odločitev oprlo na nedovoljena razpolaganja tožene stranke, zaradi česar je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revident smiselno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče druge stopnje njegov pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zavrnilo brez ustrezne utemeljitve. Zatrjuje, da utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal. Tožena stranka mu je podala odpoved zaradi njegovega članstva v sindikatu ter zaradi nepodpisa aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Revident prav tako meni, da kriterij „usposobljenosti“ ni bil pravilno uporabljen. Tožena stranka ni predložila dokazil, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo, da je bil kriterij enako uporabljen pri vseh delavcih. Prejeto opozorilo kot dodaten kriterij je bilo nezakonito upoštevano. Ker je tožena stranka odpovedala pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, bi morala izdelati program razreševanja presežnih delavcev ter upoštevati zakonsko določene kriterije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva ni bilo mogoče upoštevati revidentovega pavšalnega sklicevanja na njegove dotedanje navedbe v postopku.

7. Revident sodišču očita, da je upoštevalo dokaze, ki jih je tožena stranka vložila prepozno. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da bi pri zatrjevani kršitvi določbe 286. člena ZPP lahko šlo za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in ne za kršitev po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Določba 286. člena ZPP namreč ni kogentna določba v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP (1). Ker na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, se je sodišče druge stopnje pravilno oprlo na prvi odstavek 286.b člena ZPP, ki določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Revident je bil prisoten na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče izvedlo dokaz z listinami. Ugovora bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni podal v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi ni navedel, zakaj te kršitve brez svoje krivde ni mogel uveljavljati prej. Zato upoštevajoč 286.b člen ZPP z ugovorom v revizijskem postopku ne more uspeti.

8. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, razlogi niso nejasni, niti med seboj v nasprotju in omogočajo ustrezen preizkus sodbe. Sodišče druge stopnje je na 5. strani izpodbijane sodbe dovolj obrazložilo zavrnitev pritožbenega ugovora bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar je očitek revizije v tej zvezi neutemeljen.

9. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 81. člena ZDR in drugi odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu zagotavljati enako obravnavo (drugi odstavek 6. člena ZDR in prvi odstavek 89. člena ZDR).

10. Glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je Vrhovno sodišče pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Iz tega razloga se tudi niso upoštevala zatrjevanja revidenta, s katerimi le-ta izpodbija dokazno oceno oz. ugotovljena dejstva.

11. Po dejanskih ugotovitvah sodišč je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. V januarju 2009 so pri toženi stranki naročila drastično upadla in upad se je povečeval tudi v naslednjih mesecih. Posledično se je zmanjšala proizvodnja. Tožena stranka kljub predvideni uvedbi 36-urnega polnega delovnega časa ni mogla zagotoviti dela za vse zaposlene. Sodišči sta tudi ugotovili, da je tožena stranka pri določanju delavcev, katerim je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, uporabila kriterij „usposobljenost“ ter kriterij „odnos do dela“. Pri prvem je upoštevala delo delavca na različnih strojih v zadnjih dveh letih, pri drugem pa, ali je delavec prejel opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Kriterija je uporabila objektivno – enako za vse delavce, zaposlene na delovnem mestu „razlagalec“. Sodišči sta preverili število točk, ki jih je tožnik prejel na podlagi prvega kriterija, ter zaključili, da je bil pravilno ocenjen. Upoštevajoč tudi drugi kriterij je bil tožnik utemeljeno uvrščen med delavce, katerih delo je postalo pri toženi stranki nepotrebno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da članstvo v sindikatu in nepodpis aneksa k pogodbi o zaposlitvi nista bila razloga za odpoved. Takšno dokazno oceno je sprejelo tudi sodišče druge stopnje.

12. V 96. členu ZDR je določeno, kdaj se šteje, da so bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev (t.i. kolektivni odpusti). Upoštevajoč ugotovljena dejstva, da je v obdobju 30 dni zaradi poslovnega razloga postalo nepotrebno delo 24 delavcev in da je bilo pri toženi stranki zaposlenih več kot 300 delavcev, tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev po prvem odstavku 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR, ki določa obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev v primeru, če v časovnem obdobju treh mesecev postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev, pride v poštev le takrat, če obveznost izdelave programa ni podana že glede na določbo prvega odstavka 96. člena ZDR (2). Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je drugi odstavek 96. člena ZDR „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Takšna razlaga 96. člena ZDR je v skladu z Direktivo Sveta 98/59/ES z dne 20. 7. 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (UL L št. 225, 12. 8. 1998) (3). Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišč tožena stranka vsem delavcem podala odpoved naenkrat in z odpuščanjem v treh mesecih ni nadaljevala, ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR. Tožena stranka torej tudi po drugem odstavku 96. člena ZDR ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev.

13. Neutemeljen je očitek revidenta, da je bil kriterij „odnos do dela“ nezakonit. Glede na veliko število enako ocenjenih delavcev po prvem kriteriju, je tožena stranka upravičeno določila drug kriterij - kriterij “odnos do dela,“ pri katerem je upoštevala, da je bil tožnik zaradi kršitev delovnih obveznosti večkrat opozorjen. Zgolj okoliščina, da zoper opozorila ni imel posebnega sodnega varstva, ne pomeni, da jih delodajalec ne bi smel upoštevati ter šteti, da kažejo na slabši odnos do dela, kot pa so ga imeli delavci, ki opozorila niso prejeli.

14. Glede na navedene dejanske ugotovitve sta sodišči pravilno presodili, da je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in da je odpoved zakonita. Očitek zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen.

15. Ker revizijska razloga nista podana, je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona opre odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odstavek 3. člena ZPP). Bistvo nepriznavanja nedovoljenih razpolaganj je v tem, da stranke s procesnimi dispozicijami ne morejo izigrati prisilnih materialnih predpisov in morale – tako da bi prišle do tega, do česar ne morejo priti s posli materialnega prava (J. Zobec: Zakon o pravdnem postopku, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, str. 284). Namen določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP je v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oz. prepovedi materialnega prava (A. Galič: Zakon o pravdnem postopku, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, str. 45).

Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 32/2007 z dne 4. 12. 2007, sodbo VIII Ips 17/2007 z dne 5. 1. 2008, sodbo VIII Ips 33/2007 z dne 5. 1. 2008, sodbo VIII Ips 41/2007 z dne 5. 1. 2008, sodbo VIII Ips 47/2007 z dne 5. 1. 2008. Op. št. (3): Po 1. točki 1. člena Direktive Sveta 98/95/ES z dne 20. 7. 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti pomeni „kolektivni odpust“ odpust s strani delodajalca zaradi enega ali več razlogov, ki niso povezani s posameznimi delavci, če je, odvisno od odločitve države članice, število odpuščenih delavcev: ali v obdobju 30 dni: - najmanj 10 v podjetjih, ki običajno zaposlujejo več kakor 20 in manj kakor 100 delavcev, - najmanj 10 % vseh delavcev v podjetjih, ki običajno zaposlujejo najmanj 100 in manj kakor 300 delavcev, - najmanj 30 v podjetjih, ki običajno zaposlujejo 300 ali več delavcev, ali v obdobju 90 dni najmanj 20, ne glede na število delavcev, običajno zaposlenih v podjetju.