Jedro

Glede na določbo drugega odstavka 81. člena ZDR, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog za odpoved, ob ugotovitvi, da utemeljen razlog ne obstaja, oziroma da ga delodajalec ni dokazal, odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti zakonita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu končnemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 8. 2012, hkrati pa pogodbo o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko razvezalo z 12. 7. 2013 ter za čas od 3. 11. 2012 do navedenega datuma toženi stranki naložilo priznanje tožnikove delovne dobe in plačilo plače, kot če bi delal, zmanjšane za prejemke nadomestila za čas brezposelnosti, ter plačilo odškodnine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v znesku 4.324,78 EUR in plačilo tožnikovih stroškov postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, višji odškodninski zahtevek in kar je tožnik sicer zahteval več in drugače pa je zavrnilo. Ob ugotovitvi, da je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi kot vodji proizvodnje in servisa zaradi slabših gospodarskih razmer ter pričakovanega trenda upadanja naročil in nameravane reorganizacije ter racionalizacije in zaradi ekonomskih razlogov zmanjšanja števila zaposlenih ter da vodstveno delo v proizvodnji in servisu prevzema direktorica družbe, druga rutinska dela pa delovodje in serviserji, da je bila odpoved podana 24. 8. 2012, čeprav tožniku vročena šele 2. 10. 2012, je presodilo, da tožena stranka do podaje odpovedi v mesecu avgustu 2012 ni izkazala slabšanja poslovanja oziroma se je takrat nakazovala celo možnost pridobivanja novih poslov, niti ni izkazala v odpovedi zatrjevane reorganizacije in racionalizacije dela.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s sicer le navrženimi zaključki sodišča prve stopnje, da je poslovni razlog, na katerega se je tožena stranka sklicevala v odpovedi, vsebinsko in časovno neopredeljen, tako da na podlagi navedb v odpovedi ni bilo mogoče presojati niti utemeljenosti odpovedi in ne njene pravočasnosti. Hkrati je soglašalo, da tožena stranka poslovnega razloga tudi v postopku pred sodiščem ni dokazala. Pri tem je štelo, da se je sodišče prve stopnje tudi sicer po nepotrebnem spuščalo v presojo finančnih rezultatov tožene stranke in ali ti opravičujejo spremembe v načinu poslovanja in organizacije dela. Na podlagi izpovedbe tožnika je zaključilo oziroma soglašalo z domnevnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi v času, ko je tožnik uspel v dogovarjanju z podjetjem V., kot delom verige hitrih servisov firme G., za dobavo večjega števila izpušnih loncev novim strankam iz jugovzhodne Evrope in s tem bistveno pripomogel k širitvi dejavnosti tožene stranke, tako da je tožena stranka nameravala dodatno zaposliti še enega delavca. Zato je zaključilo, da je bil izključni razlog za podajo sporne odpovedi razpad zunajzakonske skupnosti tožnika in zastopnice (direktorice) tožene stranke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in v njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje samovoljno in ne da bi razpisalo obravnavo ugotovilo, da je bil razlog za sporno odpoved razpad izvenzakonske skupnosti tožnika in direktorice tožene stranke, ne da bi toženi stranki omogočilo sodelovanje pri taki spremembi dejanskih ugotovitev in ne da bi za tak svoj zaključek navedlo razloge. Uveljavlja nasprotja med obrazložitvijo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njenim povzetkom v sodbi sodišča druge stopnje ter nasprotje med njeno dejansko vsebino in ugotovitvijo, da je odpoved vsebinsko in časovno neopredeljena ter nasprotja med zaključki sodišča, da je tožnik pred podajo odpovedi pridobil nove posle s podjetjem V. in da je tožena stranka nato nameravala zaposliti dodatnega delavca ter izpovedbo direktorice tožene stranke in priče A. P., da posel s podjetjem V. kasneje dokončno ni bil sklenjen in da do zaposlitve dodatnega delavca ni prišlo. Prav tako gre za nasprotje med vsebino odpovedi, iz katere izhaja, da je razlog zanjo poleg reorganizacije in racionalizacije dela z zmanjšanjem števila zaposlenih slabšanje gospodarskih razmer in pričakovani trend upadanja naročil, ter stališčem sodišča, da upadanja prometa do meseca avgusta 2012 tožena stranka ni dokazala. Tako glede opredelitve poslovnega razloga v odpovedi, kot glede neupoštevanja dokazov o trendu upadanja prometa in slabšanju poslovnih rezultatov je sodišče tudi materialno pravo zmotno uporabilo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita nasprotja med vsebinskim povzetkom sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma povzetkom njenih razlogov in navedbo razlogov v sami odpovedi, saj ne gre za bistvena vsebinska odstopanja. Utemeljeno pa revizija očita tako sodišču prve, kot sodišču druge stopnje nasprotje med vsebino odpovedi in ugotovitvami, da odpovedni razlogi v sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti vsebinsko in niti časovno niso določno opredeljeni. Prav tako revizija utemeljeno očita sodišču druge stopnje samovoljno ugotovitev zgolj na seji senata, da naj bi bil dejanski razlog za sporno odpoved razpad izvenzakonske življenjske skupnosti med direktorico tožene stranke in tožnikom ter nasprotje med ugotovitvijo, da naj bi to ugotovilo že sodišče prve stopnje in razlogi prvostopne sodbe. Vendar ta nasprotja ne pomenijo v reviziji uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj niso vplivala na odločitev o zahtevku oziroma za odločitev o tožbenem zahtevku niso pravno pomembna.

7. Ob ugotovitvi, da razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso dovolj vsebinsko in časovno opredeljeni, je sodišče postopek nadaljevalo ter preizkušalo obstoj odpovednega razloga v relevantnem časovnem obdobju, kot je bil opredeljen v sporni odpovedi. Tako je iz sodb sodišč prve in druge stopnje povsem jasno razvidno, da sodišče tožbenemu zahtevku ni ugodilo zato, ker naj bi bil odpovedni razlog premalo določno opredeljen, temveč zato, ker je presodilo, da tožena stranka utemeljenega poslovnega razloga, kot je bil opredeljen v sporni odpovedi, v smislu določb 1. alineje prvega in določb drugega odstavka 88. člena, v zvezi s prvim odstavkom 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) ni dokazala. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga, ki je bila podlaga za odločitev o zadevi, se je sodišče druge stopnje sicer povsem po nepotrebnem ukvarjalo z iskanjem drugih vzrokov za podajo sporne odpovedi, saj to na njeno zakonitost ni moglo vplivati. Glede na določbo drugega odstavka 81. člena ZDR, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog za odpoved, ob ugotovitvi, da utemeljen razlog ne obstaja, oziroma da ga delodajalec ni dokazal, odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti zakonita.

8. Ob nestrinjanju z dokaznimi zaključki, da ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega razloga, tožena stranka v reviziji dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato teh navedb sodišče ni moglo upoštevati.

9. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.