Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ekonomski, organizacijski oziroma tehnološki razlog. Tožena stranka je reorganizacijo dela v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljila s slabimi rezultati njenega poslovanja, ki pa jih tekom dokaznega postopka ni uspela dokazati. Dejstvo, da se je tožena stranka le kratek čas pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku ravno z njegovim sodelovanjem dogovorila za pomemben posel, s katerim bi se obseg poslovanja tožene stranke bistveno povečal, ne dokazuje trditev tožene stranke, da je zaradi ekonomskih razlogov izvedla reorganizacijo z zmanjšanjem števila zaposlenih. Tožena stranka ni izkazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in je očitno, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi razpad zunajzakonske skupnosti tožnika in direktorice tožene stranke in je torej šlo zgolj za fiktiven poslovni razlog. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 8. 2012 nezakonita (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku za čas prenehanja delovnega razmerja od 3. 11. 2012 do 12. 7. 2013, ko se tožnikova pogodba o zaposlitvi sodno razveže, priznati delovno dobo ter mu za ta čas obračunati bruto plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja, kot če bi delal, zmanjšane za bruto zneske nadomestila za brezposelnost, ki jih je tožnik v tem obdobju prejel od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto prejemke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odškodnino v višini 4.324,78 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka); v presežku, od prisojenega zneska do zahtevanih 14.419,90 EUR odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in vpis delovne dobe v delovno knjižico, je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka, v znesku 911,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da ni dokazala, da je prenehala potreba po delu tožnika na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da sklicevanje tožene stranke na splošne gospodarske razmere in krizo ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga. Tožena stranka je predložila listine, na podlagi katerih si je sodišče lahko ustvarilo vtis o uspešnosti njenega poslovanja v letu 2012, v primerjavi z letom 2011 in s katerim je dokazala, da je šlo za zmanjšanje obsega poslovanja tožene stranke ter upad prihodkov ter povečanje stroškov in na podlagi navedenih rezultatov je tožena stranka morala racionalizirati svoje poslovanje, v smislu zmanjševanja števila zaposlenih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je sodišče na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo smiselno očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, sodba vsebuje tudi razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju.

Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Takšen razlog mora biti, po določbi 2. odstavka 88. člena ZDR, utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost odpovednega razloga mora skladno s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati delodajalec.

Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja proizvodnje in servisa od 1. 6. 2011 dalje. Dne 13. 9. 2012 pa je tožena stranka tožniku vročila pisno obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in dne 2. 10. 2012 je tožniku vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka navedla, da delo vodje proizvodnje, ki ga je opravljal tožnik več ni potrebno, saj se je obseg naročil v proizvodnji v letu 2012, glede na leto 2011, bistveno zmanjšal in se trend upadanja naročil še nadaljuje. Glede na to, da sta v proizvodnji zaposlena le dva delavca in sicer obdelovalec kovin in delavec kovinske stroke, delovnega mesta vodje proizvodnje tožena stranka več ne potrebuje in je delo organizacije in koordinacije proizvodnje, po prenehanju delovnega razmerja tožnika prevzela direktorica.

Za presojo zakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bistveno, da je zaradi razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Da je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakoniti razlog obstajal, mora dokazati tožena stranka z ustreznimi dokaznimi sredstvi, kar pa tožena stranka tekom dokaznega postopka ni uspela dokazati. Tožnik je tekom postopka trdil, da je bil za odpoved pogodbe o zaposlitvi izključen razlog prenehanje zunajzakonske zveze med njim in A.A. (direktorico tožene stranke) ter da poslovni razlog za njegovo odpoved nikoli ni obstajal. Tožena stranka je v odpovedi sama zapisala, da je bil tožnik v delovnem razmerju kot vodja proizvodnje in servisa, pri čemer je vodenje proizvodnje opravljal v manjšem obsegu, pretežni del njegovih zadolžitev pa se je nanašal na vodenje servisa izpušnih plinov, ki je v B.. Navedeno je tudi potrdila tožena stranka v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer je zapisala, da zaradi slabših gospodarskih razmer ter pričakovanega trenda upadanja naročil delo tožnika ekonomsko ni več upravičeno in bo direktorica prevzela vodstvena dela v proizvodnji in servisu, druga rutinska dela pa vodje in serviserji.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da je poslovni razlog, ki ga tožena stranka navaja v izpodbijani odpovedi, vsebinsko in časovno neopredeljen in nedoločen zato ni bilo mogoče na podlagi navedb v odpovedi presoditi niti utemeljenosti odpovedi niti pravočasnosti njene podaje. Tožena stranka poslovnega razloga tudi tekom dokaznega postopka ni dokazala, čeprav je na delodajalcu dokazno breme, zakaj je ravno tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu vodja proizvodnje in servisa. Tožena stranka je ves čas trdila samo, da ni bilo več potrebe po zaposlitvi vodje proizvodnje glede na to, da sta v proizvodnji bila zaposlena le dva delavca. Tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba tudi po delu vodje servisa in na podlagi predložene listinske dokumentacije ni dokazala, da je prišlo dejansko do padca prihodkov tožene stranke in dviga stroškov tožene stranke, kot je to zatrjevala tožena stranka. Sodišče prve stopnje se je sicer po nepotrebnem spuščalo v presojo finančnih rezultatov tožene stranke in presojo ali le-ti opravičujejo spremembe v načinu poslovanja in organizacije dela. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca, kot je to že večkrat poudarilo Vrhovno sodišče RS (sodba opr. št. VIII Ips 261/2013 z dne 28. 1. 2014 in VIII Ips 185/2013 z dne 27. 1. 2014).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotavljalo, kakšni so bili poslovni rezultati tožene stranke v spornem obdobju, saj je lahko utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi posameznemu delavcu, brez katerega dela delodajalec lahko dosega cilje skupnega poslovanja, podan že ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba (torej v smislu preprečevanja negativnega poslovnega izida) in ne šele, ko delodajalec za daljše časovno obdobje zabrede v izgubo (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 72/2013 z dne 10. 6. 2013).

Vendar pa je vseeno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ekonomski, organizacijski oziroma tehnološki razlog. Na podlagi izpovedi tožnika je sodišče pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi v času, ko je tožnik kot vodja servisa uspel v dogovarjanju z C., ki je del D. verige hitrih servisov, za posel, na podlagi katerega bi tožena stranka postala izključni dobavitelj izpušnih sistemov za 500 do 600 novih strank iz jugovzhodne Evrope in je s tem tožnik bistveno pripomogel k širitvi dejavnosti tožene stranke ter zato zaključilo, da je bil izključni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi razpad zunajzakonske skupnosti tožnika in zakonite zastopnice tožene stranke in ne poslovni razlog. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je prenehala potreba po delu vodje servisa, ki ga je dejansko opravljal tožnik hkrati z delom vodje proizvodnje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka reorganizacijo dela v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izključno dokazovala s slabimi rezultati njenega poslovanja, ki pa jih tekom dokaznega postopka ni uspela dokazati. Dejstvo, da se je tožena stranka le kratek čas, pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, ravno z njegovim sodelovanjem dogovorila za pomemben posel, s katerim bi se obseg poslovanja tožene stranke bistveno povečal, ne dokazuje trditev tožene stranke, da je zaradi ekonomskih razlogov izvedla reorganizacijo z zmanjšanjem števila zaposlenih. Direktorica je tudi sama izpovedala, da so nameravali zaposliti še enega delavca, ker so se dogovorili za nov posel. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in da je očitno, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi razpad zunajzakonske skupnosti tožnika in direktorice tožene stranke in je torej šlo zgolj za fiktiven poslovni razlog.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno, na predlog tožnika, razvezalo pogodbo o zaposlitvi po 1. odstavku 118. člena ZDR, toženi stranki pa naloži plačilo odškodnine ter prisodilo odškodnino v višini treh njegovih bruto plač. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je odškodnina v tej višini, glede na oblikovano sodno prakso, primerna in je sodišče prve stopnje tudi v celoti obrazložilo, zakaj meni, da je odškodnina v prisojeni višini primerna, zato pritožbeno sodišče razlogov ne ponavlja.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo.