Jedro

Pravnomočnost tistega dela sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odločeno, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, pomeni, da v istem sporu glede posameznih elementov te odločbe (v konkretnem primeru glede pravice do dela s polovičnim delovnim časom) ni možno sprejeti odločitev, ki bi dejansko pomenile spremembo te odločbe, saj bi sicer izrek sodbe nasprotoval samemu sebi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožnico z odločbo z dne 17. 3. 2010 razvrstila v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni in ji priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ročno lahko premešča bremena do 5 kg, brez dela, kjer so potrebni sunkoviti gibi glave, brez dela kjer je potreben dober globinski vid, s polnim delovnim časom od 15. 3. 2010. Tožena stranka je z odločbo z dne 22. 11. 2010 navedeno odločbo sicer spremenila tako, da je ugotovila, da pri tožnici invalidnost ni podana in da nima pravic iz invalidskega zavarovanja, vendar je sodišče prve stopnje s pravnomočno sodbo I Ps 3133/2009 z dne 19. 6. 2014, odločbo z dne 22. 11. 2010 odpravilo, tako da je predmet tega socialnega spora zgolj odločba tožene stranke dne 17. 3. 2010. 2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odločba tožene stranke z dne 17. 3. 2010 pravilna in zakonita. Zavrnilo je tožničin zahtevek, da se ji prizna pravica do dela s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno od 15. 3. 2010 in da se toženi stranki naložil, da o pravici in višini delne invalidske pokojnine odloči v roku trideset dni. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v zvezi s pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo. Na podlagi mnenj sodnih izvedencev oftalmologa in psihiatra je ugotovilo, da tožnica kljub temu, da je pri njej sicer ugotovljena visoka kratkovidnost desnega očesa, degenerativne spremembe mrežnice na tem očesu in manjko globinskega vida, razen že priznanih fizičnih razbremenitev, ne potrebuje zahtevane 4 urne časovne razbremenitve. Zaključilo je, da je bilo mnenje invalidske komisije I. stopnje strokovno pravilno in da je bila na tem temelju tožnici pravilno priznana III. kategorija invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da ročno lahko premešča bremena do 5 kg, brez dela pri katerem so potrebni sunkoviti gibi glave in brez dela, kjer je potreben dober globinski vid, s polnim delovnim časom.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko sodbo. Navedlo je, da tožnica ni izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje o pravilnosti in zakonitosti odločbe tožene stranke z dne 17. 3. 2010, zato je ta del izpodbijane sodbe postal pravnomočen. Zaradi navedenega tožnica ob že priznani pravici do premestitve ne more zahtevati še priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Gre za dve različni pravici, ki se med seboj izključujeta in ne moreta obstajati vzporedno. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnica s psihiatričnega vidika sposobna opravljati svoje delo trgovke, kar izhaja iz mnenja izvedenca psihiatra in da okvare vida, ki jih ima tožnica, ne zahtevajo skrajšanja delovnega časa na 4 ure dnevno, kar izhaja iz mnenja izvedenca oftalmologa, prof. dr. A. A. 4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je izvedenec oftalmolog prof. dr. A. A. med postopkom spreminjal stališča. Tako je na zaslišanju 9. 1. 2014 menil, da je bilo primerno, da se tožnici prizna pravica do skrajšanega delovnega časa v trajanju 4 ure dnevno. V novem postopku je predsednica senata izvedenca z dodatnimi vprašanji pripravila do tega, da je odgovoril, da dejstvo, da se tožnica zaradi težav z vidom pri delu prej utrudi, pomeni vprašanje njene psihične kondicije, kar ne spada v področje oftalmologije. Takšno stališče ne daje potrebnega zaupanja v delo izvedenca. Nekorekten je bil tudi postopek sodišča prve stopnje, ki je kar trikrat pribavljalo pisno mnenje in izvedenca dvakrat zaslišalo. Na ta način je izvedencu petkrat omogočilo, da korigira stališča in na koncu potrdi tisto, kar je sodišče potrebovalo, da je lahko obdržalo svojo prvotno odločitev. Tožnica se ne utrudi bolj od sodelavk, ker bi bila tako nenormalno psihično strukturirana osebnost, temveč zaradi tega, ker se mora zaradi slabovidnosti in odsotnosti globinskega vida bolj naprezati. Tožnici je bila kršena pravica do sodelovanja v postopku, ker je sodišče zavrnilo njen utemeljen predlog za postavitev novega izvedenca oftalmološke stroke. Pri stališču sodišča druge stopnje, da tožnica ni mogla izpodbijati točke II. izreka prvostopenjske sodbe (s katerim je bil zavrnjen zahtevek za priznanje pravice do dela s polovičnim delovnim časom), če ni izpodbijala tudi točke I. izreka (ugotovitev pravilnosti in zakonitosti odločbe tožene stranke z dne 17. 3. 2010) gre za čisti formalizem, ki v socialnih sporih ne bi smel prevladati. Sodišče prve stopnje ni odločalo o zahtevku, kakršnega je postavila tožnica, temveč ga je po svoje formuliralo. Tožnica ni kriva, če je sodišče s takšnim odločanjem zadevo po nepotrebnem zapletlo. Nesporno je, da je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnici gredo takšne pravice, kot so bile ugotovljene s prvostopenjsko odločbo (o tem je bilo odločeno v točki I. izreka), več pravic pa ne (o čemer je bilo odločeno v točki II. izreka). Sodišče druge stopnje ni resno in poglobljeno obravnavalo pritožbenih razlogov v zvezi z nasprotji v mnenjih izvedenca dr. A. A. Izpodbijana sodba predstavlja poseg v ustavno zajamčene pravice iz 14., 22., 25. in 50. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Revizija je bila v skladu z 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Pravica do pravnega sredstva naj bi bila tožnici kršena zaradi stališča sodišča druge stopnje, da tožnica ne more izpodbijati točke II. izreka prvostopenjske sodbe (zavrnitev zahtevka za priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom), če hkrati ne izpodbija točke I. izreka (ugotovitev, da je odločba tožene stranke z dne 17. 3. 2010 pravilna in zakonita). Sodišču druge stopnje v zvezi z grajanim stališčem ni možno očitati nezakonitega postopanja. Tožnica je bila tista, ki se je odločila, da ne bo izpodbijala točke I. izreka sodbe sodišča prve stopnje, zaradi česar je ta del prvostopenjske sodbe postal pravnomočen, z vsemi posledicami, ki jih povzroči pravnomočnost. 9. Pravnomočnost tistega dela sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odločeno, da je odločba tožene stranke z dne 17. 3. 2010 pravilna in zakonita, pomeni, da v istem sporu glede posameznih elementov te odločbe (v konkretnem primeru glede pravice do dela s polovičnim delovnim časom) ni možno sprejeti odločitev, ki bi dejansko pomenile spremembo odločbe z dne 17. 3. 2010, saj bi sicer izrek sodbe nasprotoval samemu sebi.

10. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje samo, mimo zahtevka tožnice, oblikovalo točko I. izreka sodbe, vendar to ne spremeni dejstva, da bi tožnica s pritožbo morala izpodbijati tudi odločitev, da je odločba tožene stranke z dne 17. 3. 2010 pravilna in zakonita, da bi lahko uspela z zahtevkom, da se ji od 15. 3. 2010 dalje prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno. Priznanje pravice dela na drugem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom bi pomenilo spremembo že pravnomočne odločbe tožene stranke z dne 15. 3. 2010 o tem, da se tožnici za isto obdobje prizna pravica do dela na drugem mestu za polni delovni čas.

11. Odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe tožnice je pravilna že zgolj na podlagi dejstva, da tožnica s pritožbo ni mogla uspeti, ker je postala pravnomočna odločitev sodišča prve stopnje o pravilnosti in zakonitosti odločbe tožene stranke z dne 17. 3. 2010. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče ne odgovarja na preostale revizijske navedbe.

12. Na podlagi vsega navedenega je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.