Jedro

S sodbo sodišča je bilo ugotovljeno, da je odločba območne enote pravilna in zakonita. S to odločbo je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Ker je ta odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna, tožnica ne more več zahtevati poleg že priznane pravice do premestitve še priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravice do delne invalidske pokojnine. Gre namreč za dve različni pravici, ki se med sabo izključujeta in ne moreta obstajati vzporedno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odločba Območne enote toženca v A. št. ... z dne 17. 3. 2010 pravilna in zakonita (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ji prizna pravica do dela s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno od 15. 3. 2010 dalje in da je toženec dolžan o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločiti v roku 30 dni (II. točka izreka) ter tožencu naložilo, da tožnici povrne njene stroške postopka v višini 279,74 EUR, preostale stroške nosi tožnica sama (III. točka izreka). Menilo je, da je pri tožnici sicer ugotovljena visoka kratkovidnost desnega očesa, degenerativne spremembe mrežnice na tem očesu in manjko globinskega vida, vendar tožnica na delovnem mestu prodajalke, razen že priznanih stvarnih omejitev ne potrebuje zahtevane 4 urne časovne razbremenitve.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka ter v III. točki izreka v delu, ko je bilo odločeno, da tožnica nosi sama preostale stroške, se pritožuje tožnica. V obširni pritožbi povzema celotni potek postopka pred sodiščem prve stopnje tako v okviru prvega, kakor ponovnega sojenja ter izvedene dokaze. Ne soglaša z ugotovitvijo sodišča, da izvedenec oftalmolog ni spremenil svojih stališč v postopku. Po mnenju pritožbe je izvedenec podal vsaj 4 različna stališča in sicer da je pri tožnici podana invalidnost III. kategorije z zmožnostjo za drugo delo z omejitvami ter da časovna razbremenitev ni potrebna, stališče da pri tožnici ni invalidnosti, ker ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v času delovne dobe, stališče da je potrebno ne samo fizična, temveč tudi časovna razbremenitev za 4 ure dnevno in da vprašanje časovne razbremenitve ne spada v oftalmološko stroko. Takšna labilnost v stališčih izvedenca ne daje zadostne verodostojnosti v delu izvedenca, prav tako ne postopek sodišča, ko je trikrat pribavljalo pisno mnenje in izvedenca dvakrat ustno zaslišalo, torej da je petkrat omogočilo, da izvedenec stališča korigira tako, da na koncu potrdi tisto, kar je očitno sodišče potrebovalo zato, da je lahko obdržalo svojo prvotno odločitev. To ne daje podlage za zaupanje v delo sodišča. Pritožba tudi ne soglaša s končnim stališčem izvedenca oftalmologa, da dejstvo, da se tožnica zaradi težav z vidom pri delu prej utrudi, obstaja zaradi individualnih značilnosti tožnice, ki spadajo izključno v domeno psihiatrične stroke. Tožnica se bolj utrudi zaradi tega, ker se mora, zaradi slabovidnosti in odsotnosti globinskega vida, bolj naprezati. Sodišče v mnenju izvedenca prof. dr. B.B. ni imelo ustrezne podlage za odločitev v zadevi. Vprašanje, ali je s stališča oftalmološke stroke potrebna pri tožnici še časovna razbremenitev, ni sprejemljivo pojasnjeno in argumentirano. Sodišče je kršilo tožnici pravico do sodelovanja v postopku s tem, ko je zavrnilo utemeljen predlog tožnice za postavitev novega izvedenca oftalmološke stroke. Tožnica tudi ni bila deležna enakopravnega obravnavanja s čemer so bile kršene tudi njene ustavno zajamčene človekove pravice. Pritožba izpodbija odločitev o stroških v delu, v katerem niso bili priznani priglašeni stroški nad prisojenimi, za nepriznanje vseh stroškov ni zakonite podlage. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je pritožba v nasprotju sama s sabo, saj tožnica glede na pritožbene navedbe vztraja pri priznanju pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravice do delne invalidske pokojnine, hkrati pa se strinja s pravicami, ki so ji bile priznane po odločbi Območne enote A. št. ... z dne 17. 3. 2010, saj se tožnica zoper I. točko sodbe ni pritožila in je ta postala pravnomočna. Pravnomočno je torej ugotovljeno, da je bila tožnica dne 17. 3. 2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ročno lahko premešča bremena do 5 kg, brez dela, kjer so potrebni sunkoviti gibi glave, brez dela, kjer je potreben dober globinski vid, s polnim delovnim časom od 15. 3. 2010 dalje. Ker je navedena odločba postala pravnomočna, tožnica po mnenju toženke ne more več (poleg že priznane pravice do premestitve) zahtevati priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in delne invalidske pokojnine. Gre za dve različni pravici, ki se med samo izključujeta in ne moreta obstajati vzporedno. Ni torej mogoče zahtevati priznanje obeh pravic hkrati, to je tako pravice do premestitve, kot pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 138/2010 z dne 8. 11. 2011. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih navaja pritožba.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 22. 11. 2010, s katero se je zavrnila pritožba, v reviziji pa odločba Območne enote A. št. ... z dne 17. 3. 2010 spremenila tako, da se glasi: pri zavarovanki invalidnost ni podana in nima pravice iz invalidskega zavarovanja. Območna enota A. je s prej navedeno odločbo zavarovanko razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ročno lahko premešča bremena do 5 kg, brez dela, kjer so potrebni sunkoviti gibi glave, brez dela, kjer je potreben dober globinski vid, s polnim delovnim časom od 15. 3. 2010 dalje.

V skladu z 58. členom ZDSS-1 so socialni spori, spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz prejšnjega stavka na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. V skladu s prvim odstavkom 81. člena ZDSS-1 sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit, ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. V danem primeru je sodišče presojalo dokončno odločbo toženke z dne 22. 11. 2010, s katero je tožena stranka odločila, da pri zavarovanki invalidnost ni podana in da nima pravic iz invalidskega zavarovanja. V zvezi s to odločitvijo toženke je sodišče prve stopnje, v sodbi z dne 9. 1. 2014 opr. št. I Ps 3133/2010, razsodilo, da se odločba toženca št. ... z dne 22. 11. 2010 odpravi. Ta odločitev je postala pravnomočna. V okviru nadaljnjega sojenja je sodišče v neizpodbijanem delu te sodbe ugotovilo, da je odločba Območne enote toženca v A. št. ... z dne 17. 3. 2010 pravilna in zakonita. Ta del tožnica ne izpodbija in je postal pravnomočen. Navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo se tako izkažejo za pravilne. Pravnomočno je torej ugotovljeno, da je odločba Območne enote A. z dne 17. 3. 2010 pravilna in zakonita. S citirano odločbo pa je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ročno lahko premešča bremena do 5 kg, brez dela, kjer so potrebni sunkoviti gibi glave, brez dela, kjer je potreben dober globinski vid, s polnim delovnim časom od 15. 3. 2010 dalje. Ker je navedena odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna, tožnica ne more več zahtevati poleg že priznane pravice do premestitve še priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Toženka pravilno navaja, da gre namreč za dve različni pravici, ki se med sabo izključujeta in ne moreta obstajati vzporedno, kakor navaja Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 138/2010 z dne 8. 11. 2011. Sodišče prve stopnje je tako v tem socialnem sporu opravilo presojo obeh upravnih aktov tožene stranke in o zadevi pravnomočno odločilo. Iz navedenih razlogov tožnica glede izpodbijane II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ne more uspeti.

Pa tudi sicer pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. S strani sodnega izvedenca psihiatra pri tožnici ni bila ugotovljena nobena duševna bolezen, ki bi imela za posledico trajno zmanjšanje delovne sposobnosti do dokončanja invalidskega postopka pri tožencu dne 22. 11. 2010. S psihiatričnega vidika je tožnica bila sposobna opravljati svoje delo trgovke. Njeno morebitno nezadovoljstvo, ki izhaja iz opravljanja tega poklica ali konfliktnih medsebojnih odnosov znotraj delovnega kolektiva, ne predstavlja zdravstvenega razloga zaradi katerega bi ji pripadale kakršnekoli olajšave. Vsi morebitni zdravstveni razlogi, ki vplivajo na omejitve pri opravljanju dela, po oceni sodnega izvedenca psihiatra, izhajajo izključno iz telesne sfere, to je področje oftalmologije. Svoje mnenje je izvedenec obširno pojasnil, zaslišan tudi na glavni obravnavi in ga je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v 8. točki obrazložitve.

Tožnica je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s prvostopenjsko odločbo toženke priznane stvarne omejitve zaradi visoke kratkovidnosti desnega očesa, degenerativnih sprememb mrežnice tega očesa in manjka globinskega vida pri svojem delo prodajalke kozmetike. Iz izvedenskih mnenj sodnega izvedenca oftalmologa dr. B.B. izhaja, da je ta v mnenju z dne 26. 12. 2012 menil, da je očesna ocenitev delazmožnosti takšna kot jo je podala toženka. Ob tem pa je menil, da invalidske komisije toženke niso upoštevale njenega psihičnega stanja in ga niso primerno ovrednotile. V dopolnilnem mnenju z dne 29. 1. 2013 je vztrajal pri dosedanjem stališču in poudaril, da mora časovno omejitev za skrajšan delovni čas, na podlagi psihičnega stanja, podati psiholog ali psihiater. Samo očesno stanje pa časovne omejitve ne potrebuje, kar je potrdil tudi v dopolnilnem mnenju z dne 25. 2. 2013 in v obeh mnenjih z dne 25. 3. 2013. Na glavni obravnavi dne 9. 1. 2014 pa je menil, da je pri tožnici nujno potrebna, ne samo fizična, temveč tudi časovna razbremenitev, saj se tožnica zaradi zdravstvenega stanja desnega očesa prej utrudi, to stanje psihično težje prenaša. Zaradi tega dela mnenja je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Ps 3133/2010 z dne 9. 1. 2014 in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II in III. točka izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da če bo sodišče štelo, da je sodišče oftalmologa sporno z vidika psihiatrične stroke, naj še dodatno zasliši izvedenca psihiatra. Izvedenec oftalmolog je na glavni obravnavi 26. 11. 2014 v zvezi s spornim vprašanjem izrecno izpovedal, da po pravilih oftalmološke stroke glede na izvide, pravilnike o dela zmožnosti, okvare vida, ki jih ima tožnica ne zahtevajo skrajšanega delovnega časa 4 ure na dan. Kako posameznik navedene težave prenaša pa je področje psihologa ali psihiatra.

Na podlagi navedenega se tudi po mnenju sodišča prve stopnje izkaže, da je sodni izvedenec oftalmolog, pri razčiščevanju spornega vprašanja, vztrajal pri tem, da tožnica zaradi zdravstvenega stanja desnega očesa ne potrebuje pri svojem delu prodajalke kozmetike časovne razbremenitve. Pridobivanje dopolnilnih mnenj izvedenca oftalmologa, po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, odpravljanje pomanjkljivosti in podajanje odgovorov na pripombe strank v postopku, ki jih je sodišče prve stopnje, v skladu tudi s tretjim odstavkom 254. člena ZPP, odpravilo tudi z zaslišanjem izvedenca oftalmologa na glavni obravnavi dne 26. 11. 2014 in ne, kakor navaja pritožba, omogočanje izvedencu, da stališča korigira tako, da na koncu potrdi tisto, kar sodišče potrebuje, da obdrži prvotno odločitev.

V skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče. Tako tudi ni moč slediti trditvam, da je sodišče zavrnilo utemeljen predlog tožnice za postavitev novega izvedenca oftalmološke stroke in je v posledici tega bila tožnici kršena pravica do sodelovanja v postopku. Sodišče je z izvedencem oftalmologom v zadostni meri razčistilo vprašanja z njegovega strokovnega področja in vpliva zdravstvenega stanja tožnice s tega področja na njeno delovno zmožnost. Zgolj zato, ker se ena stranka ne strinja s vsebino stališča izvedenskega mnenja sodišču še ni potrebno postaviti novega izvedenca. Zgolj v primeru, če so v mnenju izvedenca nasprotja, pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Tega pa v navedenem primeru, kakor je bilo že pojasnjeno, ni bilo.

Sodišče je imelo pravno podlago za odločitev v predmetnem sporu v prvem odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), ker je podana definicija invalidnosti kakor to pravilno navaja sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in stroške odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami - v nadaljevanju: ZOdvT). Tožnici so že s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Ps 3133/2010 z dne 9. 1. 2014 bili priznani stroški postopka v višini 530,70 EUR in ta del sodbe je postal pravnomočen dne 19. 2. 2014. V okviru novega postopka pa tožnica ni uspela in ji tako novi, dodatni stroški ne gredo. Gredo ji le stroški za vloženo pritožbo z dne 17. 2. 2014, saj je z njo uspela, te stroške pa je sodišče prve stopnje tožnici tudi priznalo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče, v skladu s 353. členom ZPP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP upoštevajoč 154. člen ZPP sklenilo, da tožnica, ki v pritožbi ni uspela, sama trpi stroške pritožbe.