Jedro

Glede na določbo 18. člena PUP je treba izpolnjenost pogojev zastiranja osončenja in zastiranja vedute presojati kumulativno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Piran odločila, da gradbeno dovoljenje št. 351-116/2004 z dne 18. 6. 2004, ostane v veljavi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo investitorju izdano gradbeno dovoljenje št. 351-106/2004 za gradnjo štirih stanovanjskih objektov na nepremičninah s parcelnimi številkami 996/1, 996/2, 996/4 in 102/1 vse k.o. A. V ponovljenem postopku, je bil sprejet sklep o imenovanju novega izvedenca za ugotovitev vpliva gradnje štirih objektov iz gradbenega dovoljenja na kompozicijsko razmerje, do ostalih objektov na bivalne pogoje pri sosednjih objektih, zlasti glede vedute in osončenja. Objekti se nahajajo v prostorski enoti S5/3, ki se urbanistično ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji območja planskih celot Strunjan (1), Fiesa – Pacug (2), Piran (3), Razgled – Moštra – Piranska vrata (4), Portorož (5), Lucija (7), Sečoveljske soline (10), Dragonja (11) in M SE/2 v občini Piran (v nadaljevanju PUP). V drugem odstavku 9. člena PUP je določeno, da je v ureditvenih območjih naselij in zaselkov, znotraj stavbnih zemljišč, ki so bila določena s spremembami plana in ni predvidena izdelava zazidalnega ali urbanističnega načrta, poleg adaptacije objektov in gradnje nadomestnih objektov dovoljena še gradnja dopolnilnih (novih) objektov, kjer prostor to dopušča in je zagotovljen primeren cestni dostop do parcele ter je mogoča priključitev objektov na kanalizacijo in na ostalo komunalno omrežje. Ker so bili stanovanjski objekti SH1, SH2, SH3 in SH4 opredeljeni kot dopolnilna gradnja je treba zanje ugotavljati ali izpolnjujejo zahtevane pogoje za dopolnilno gradnjo. Ob upoštevanju 16. člena PUP, ki določa velikost gradbene parcele, so vse štiri gradbene parcele (SH1-795 m2, SH2 – 707m2, SH3 – 710 m2 in SH4 – 777m2) v mejah površine, ki jih določa PUP, zato je bilo zaključeno, da je dopolnilna gradnja objektov na obravnavani lokaciji dopustna. Vse parcele imajo tudi možen dostop ter možnost priključitve na kanalizacijo in električno, vodovodno ter telefonsko omrežje. Z vpogledom v geodetski posnetek ter ortofoto načrt je ugotovljeno, da je na navedenem območju niz objektov, ki se vijejo vzdolž ... ceste in naprej med ... cesto in cesto ..., kjer je zadnji v nizu objekt D., od katerega je objekt SH1 oddaljen 23,36 m, na drugi strani ceste pa se niz nadaljuje z objektom tožeče stranke, od katerega je objekt SH2 oddaljen 22,90 m, objekt SH3 pa 23,15 m. Objekt SH4 pa je od objekta na parceli številka 1002/2 oddaljen 23,0 m. Določbo drugega odstavka 9. člena PUP je treba razlagati tako, da se gradnja dovoli na tistih območjih, kjer objekti že stojijo in se v tako okolje vključijo novi (dopolnilni) objekti. Območje Lepe ceste to nedvomno je, saj so tako predmetne parcele številka 996/1, 996/2, 996/4 in 1002/1 k.o. A., kot tudi širše območje, v celoti opredeljena kot stavbna zemljišča in kot taka predvidena za gradnjo v že urbanem in pozidanem okolju.

Glede osončenja oziroma osenčenja pa je bilo ugotovljeno, da objekti skozi celo leto ne bodo metali sence na objekta tožečih strank. Glede zakrivanja vedute objekta B. bo (zakrit pogled na morje iz prostorov v pritličju 40 do 50%, v nadstropju pa ne, pri objektu C. pa je zakrivanje vedute manjše (v pritličju 30%, v nadstropju pa ne). V ponovljenem postopku, po opravljenih ustnih obravnavah, na katerih je bila predlagateljema obnove dana možnost sodelovanje v postopku oziroma zaslišanja, in po podatkih zbranih v prejšnjem in v obnovljenem postopku, je bilo torej ugotovljeno, da gradnja objektov zastira veduto višje ležečima objektoma B. in C. Hkrati pa je bilo dokazano, da tema dvema objektoma ne zastira osonečenja. Citirani 18. člena PUP-a kumulativno določa upoštevanje osončenja in vedute. Sprememba PUP-a (Uradne objave, št. 23/2000), ki je vnesla določbo „Po višini objekti načeloma obsegajo vkopano klet, pritličje in nadstropje oziroma se prilagodijo višini večinsko prisotnega gabarita v neposredni bližini, če se s tem ne poruši kompozicijsko razmerje do celote in se ne poslabšajo bivalni pogoji pri sosednjih objektih, zaradi zastiranja osončenja in zastiranja vedute“ je bila objavljena dne 9. 6. 2000 in je začela veljati osmi dan po objavi. Kasneje, dne 14. 4. 2005, je bila objavljena tudi obvezna razlaga 2. alineje 18. člena PUP (Uradne objave, št. 14/2005) v naslednjem besedilu:“Zastiranje vedute in zastiranje osončenja morata biti podana kumulativno“. Upravni organ ugotavlja, da kumulativnost obeh pogojev jasno izhaja že iz spremembe PUP-a iz leta 2000, ki je veljal v času odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja stranki E. d.o.o., in se ga zato upošteva tudi pri izdaji te obnovitvene odločbe. Povedati je, da je obvezna razlaga ne glede na njen kasnejši sprejem, del predpisa od njegove veljavnosti in jo mora organ pri odločanju upoštevati (odločba MOP št. 35108-68/2007-7 RS z dne 20. 12.2007).

Ministrstvo za okolje in prostor je pritožbo tožečih strank zoper izpodbijano odločbo zavrnilo z odločbo št. 35108-272/2010-4 RS z dne 18. 10. 2010. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bil pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljen drugi odstavek 9. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja planskih celot Strunjan, Fiesa, Pacug, Piran, Razgled – Moštra – Piranska vrata, Portorož, Lucija, Seča, Sečoveljske soline, Dragonja, MST/1 in MSE/2, v delu v katerem je določeno, v katerih primerih je dopustna gradnja novih objektov. V nadaljevanju navaja, da do nobene od parcel, na katerih sta predvideni novogradnji SH2 in SH3 cestni dostop ni zagotovljen. Upravni organ je napačno ugotovil, da naj bi bil do objektov SH2 in SH3 zagotovljen cestni dostop z javne ceste, saj to ne drži. Dostop do navedenih objektov je možen samo preko nepremičnine parc. št. 996/3 k.o. A. Takšen način dostopa pa ne ustreza zahtevi, ki je navedena v Odloku, po katerem mora biti do parcele zagotovljen cestni dostop, kar pomeni, da mora javna cesta pripeljati prav do parcele, na kateri je predvidena gradnja. V konkretnem primeru pa javna cesta pripelje samo do parcele št. 996/3, ki jo je potrebno prečkati, da bi se prišlo na parceli št. 996/1 in 996/2. Dostop do parcel je tako v celoti odvisen od dobre volje lastnika parc. št. 996/3, ki je zaenkrat investitor, vendar lahko investitor to parcelo odsvoji, kar bo pomenilo, da bo novi lastnik parcele št. 996/3 lahko brez kakršnihkoli pravnih ovir onemogočil dostop do parcel št. 996/1 in 996/2. Prav tako ne drži navedba v izpodbijani odločbi, da naj bi se novogradnje nahajale na koncu niza individualnih stanovanjskih objektov. Novogradnja se ne umešča v prostor kot novi konec obstoječega niza, ampak se umešča v prostor med dvema že obstoječima sosednjima objektoma. Organ prve stopnje sam navaja, da se novogradnja umešča med objekt D. in B. Med tema dvema objektoma je več kot 60 m razdalje. Ker se torej nov objekt želi umestiti v prostor med dvema sosednjima objektoma, med katerima je več kot 60 m razdalje, je edini logični zaključek, da gradnja ni možna, saj bi bilo to v nasprotju z 9. členom PUP.

Naslednji tožbeni ugovor se nanaša na velikost parcel. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da gre v konkretnem primeru za nagnjen teren, zato velikost parcel ne ustreza PUP-u, saj so parcele večje od 600 m² dovoljene samo izjemoma in to samo v strmem terenu, ne pa tudi v nagnjenem terenu. Pojem nagnjen teren ni enak pojmu strmi teren.

Glede pogoja iz 18. člena PUP-a pa navajata, da je napačno stališče, da je treba zastiranje vedute in osončenja upoštevati kumulativno zaradi veznika „in“. Takšna razlaga veznika „in“ pripelje do nelogičnih oziroma nesmiselnih zahtev. Veznik „in“ je treba razlagati glede na pomen in namen določbe, ne pa ob njegovi uporabi avtomatično sklepati na kumulativnost. Sporni veznik „in“ med osončenjem in veduto je mogoče razumeti samo kot alternativni veznik. Razlaga PUP-a kot jo je zavzel organ prve stopnje je nesmiselna in nelogična, je neuporabna ter škodljiva za javni interes, ki ga je organ prve stopnje dolžan varovati po uradni dolžnosti. Razlaga, da morata biti podana zastiranje vedute in zastiranje osončenja kumulativno, da bi lahko govorili o nedopustnosti gradbenega dovoljenja, izkazuje namreč vsebinsko in logično nesmiselnost, glede na namen in ostale določbe PUP in glede na situacijo v naravi. Namen PUP-a je v tem, da se zaščiti okolje in pravice lastnikov v ambientu že prisotnih objektov, ki so potencialno ogroženi ob vnašanju novih gradenj. Interpretacija, kot jo je podal organ prve stopnje, povsem poruši smiselnost obstoja 18. člena v PUP-u, ker izloči praktično vsa potencialna razvrednotenja tako vedute kot osončenja, ki bi ga lahko povzročile novogradnje. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Upravni enoti Piran v ponovno odločanje ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka odgovora na tožbo ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

To sodišče je že s sodbo št. U 81/2008-17 z dne 16. 11. 2009 ugotovilo, da so tožbeni ugovori tožečih strank v zvezi z dostopom do gradbenih parcel z javne ceste, razlago 9. člena PUP (med sosednjima objektoma razdalja ni večja od 60 m oziroma če se objekt nahaja na koncu niza obstoječih individualnih stanovanjskih objektov v razdalji 30 m in je bil zadnji objekt že grajen pred spremembo tega odloka) in velikosti parcel, neutemeljeni saj sta tako upravni organ prve stopnje kot organ druge stopnje, natančno presodila vse zakonske pogoje določene v 66. členu ZGO-1, ki jih mora organ pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevati.

Sodišče pa je z isto sodbo (U 81/2008-17 z dne 6. 11. 2009) ugotovilo, da v tedaj izpodbijani odločbi ni bilo pojasnjeno kako gradnja vpliva na bivalne pogoje drugih objektov zaradi zastiranja osončenja in zastiranja vedute, zato se navedene odločbe ni dalo preizkusiti. V ponovljenem postopku je bil pritegnjen izvedenec, ki je izdelal oceno osončenja in vedute – vpliv gradnje objektov SH1, SH2, SH3 in SH4 na bivalne pogoje sosednjih objektov, marec 2010, v kateri je zajel objekte na parcelah številka 991, 994/4, 999/1, 1000/1, 1000/2, 102/12 in 1002/13 k.o. A., kasneje z dopolnitvijo ocene (7. april 2010) pa še objekt na parceli številka 990/2 in 993/1 iste k.o. Iz navedenega izvedeniškega mnenja izhaja, da objekti SH1, SH2, SH3 in SH4 skozi celo leto ne povzročajo direktnega zakrivanja osončenja, torej ne bo metalo sence na objekta tožečih strank. Glede vedute pa je bilo ugotovljeno, da pri objektu v lasti tožeče stranke F.F. pride do delnega zakrivanja vedute, kar pomeni, da je zakrit pogled na morje iz prostorov v pritličju za okrog 40 do 50%, v nadstropju pa takega zakrivanja ni. Pri objektu v lasti tožeče stranke G.G. pa je zakrivanje vedute v pritličju okrog 30%, v nadstropju pa je ni. Ker je sklicevanje v izpodbijani odločbi na kumulativnost obeh pogojev, to je zastiranje osončenja in zastiranja vedute, skladno s spremembo tretjega odstavka 18. člena Prostorskih ureditvenih pogojev območja planskih celot Strunjan, Fiesa – Pacug, Piran, Razgled – Moštra – Piranska vrata, Portorož, Lucija, Sečoveljske soline, Dragonja in MSE/2 v Občini Piran, objavljanih v Uradnih objavah št. 23/2000, je tudi po oceni sodišča gradbeno dovoljenje v nasprotju s tretjim odstavkom 18. člena PUP-a. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Vsaka stranka, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi svoje stroške tega postopka.