Jedro

Kazensko sodišče po pravnomočnosti oprostilne sodbe ni bilo več pristojno odločati o veljavnosti in učinkovitosti (ali je bila cesija pogojna in če se je pogoj uresničil) cesijskih pogodb, ki so oziroma sta mu bili predloženi. Zato sodišču ni mogoče očitati, da ni ravnalo z zadostno skrbnostjo. Domneva se, da je lastnik oz. imetnik v kazenskem postopku zaseženih stvari tisti, kateremu so bile zasežene. Torej sodišču, ki je v dvomu denar vrnilo pravni osebi, iz računa katere so bila sredstva zasežena, tudi ni mogoče očitati, da si je 224. člen ZKP razlagalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

Triletni zastaralni rok po 1. odstavku 352. člena OZ teče v primeru, ko je škoda nastala, še preden je oškodovanec zvedel za protipravno ravnanje, od takrat, ko je zvedel za protipravno ravnanje.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v točki I. izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se točka II. izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se znesek 31.234,90 EUR nadomesti z zneskom 48.417,50 EUR.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 70,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.022.158,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2005 dalje in za povračilo pravdnih stroškov tožeči stranki (I. izreka) ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 31.234,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Ob pravilni uporabi 20. in 26. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) bi moralo sodišče pri presoji veljavnosti cesijske pogodbe tožnika in A. uporabiti nemško pravo. Jasno je, da se v konkretnem primeru slovensko pravo uporabi zgolj za presojanje učinkov cesijske pogodbe, ne pa za presojanje veljavnosti cesijske pogodbe. O teh trditvah glede uporabe prava se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne in konvekcijske pravice do enakega varstva pravic). Tožnik je sodišču tekom pravde sicer „ponudil“ pravno podlago v odškodninski odgovornosti države, izhaja pa iz trditvene podlage tudi druga pravna podlaga – neizpolnitev denarne obveznosti tožene stranke. Ob pravilni in popolni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče glede na to podlago uporabiti splošni petletni zastaralni rok za neizpolnitev denarne terjatve. Zmotno je sodišče uporabilo materialno pravo tudi glede zastaranja odškodninske terjatve. Pri protipravnem ravnanju tožene stranke gre za trajajoč škodni dogodek, ki se je začel vsaj z odredbo 18. 4. 2005, ko je sodnik odredil, da se denar, ki je bil začasno zasežen fiktivnemu subjektu S. (S.) vrne njegovemu „zastopniku“ A.. Škodni dogodek se je končal z izvršitvijo nakazila na TRR A. pooblaščenca, odvetnika St., 17. 11. 2005. Takrat je tožniku tudi nastala materialna škoda v višini vtoževanega zneska. Za izvršitev nakazila je izvedel šele 12. 1. 2006 in od takrat dalje teče triletni zastaralni rok. Z izdajo sklepa z dne 23. 2. 2005 še ni mogla nastati nobena materialna škoda, saj je bil zaseženi denar vse do 17. 11. 2005 še v posesti oz. upravljanju tožene stranke. Sodišče je od 18. 4. 2005 dalje začelo izdajati odredbe, ki so spremenile prejemnika denarja, in te tvorijo škodni dogodek oz. protipravno ravnanje tožene stranke. Od izdaje odredbe 18. 4. 2005 dalje, je nad tožnikom kvečjemu visela nevarnost ali možnost, da denar ne bo nakazan njemu. Prvostopenjsko sodišče je zapisalo, da se je tožnik 21. 11. 2005 seznanil z nastalo škodo, ki je bila v tem, da bo zasežen denar nakazan drugemu. Prvi del stavka je v logičnem nasprotju z drugim delom. Napačno je ugotovilo čas nastanka materialne škode in to ugotovitev tudi povsem nerazumljivo obrazložilo. Napačno je tudi stališče, da je bil tožnik že z vpogledom v spis 21. 11. 2005 seznanjen, da zaseženi denar ne bo nakazan njemu, saj je bila v kazenskem spisu glede vprašanja, kaj storiti z denarjem, precejšnja zmeda. Zaradi razčiščenja teh vprašanj, je predlagal zaslišanje odvetnika Z., ki pa ga sodišče ni zaslišalo. Nepopolno je sodišče ugotovilo tudi dejansko stanje glede cesije, s katero je bila terjatev prenešena na H.G.. Cesija z G. je bila sklenjena pod razveznim pogojem, ki se je izpolnil, zato ni učinkovita. Vztraja, da je koprsko sodišče ravnalo protipravno. Pri vračanju zaseženega denarja zakonitemu imetniku sploh ni šlo za zapleten primer, čeprav je imel mednarodni element. Ker je bila G. cesija pogojna in s tem nerelevantna, se je zadeva poenostavila. Sodnik bi že s preprostim branjem listin v spisu prišel do teh ugotovitev. Razlogi sodbe glede protipravnosti ravnanja oz. skrbnosti sodnika so v nasprotju z vsebino listin v spisu – sklepa z dne 23. 2. 2005, ki je tudi dokazno napačno ocenjen. Gre za očitno malomarno ravnanje koprskega sodišča, saj se pričakuje in zahteva, da sodnik pravo pozna. Sodnik pa ni uporabil povsem jasnih zakonskih določb o vsebini cesije in njenih pravnih posledicah. Kršil je določbe 440. člena ZOR oz. 398. člena BGB ter 224. člena ZKP.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper II. točko prvostopenjske sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga višjemu sodišču, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ji prizna povračilo pravdnih stroškov v znesku 65.415,00 EUR ter stroške te pritožbe. Sodbo P 89/2009-II z dne 8. 12. 2010 je višje sodišče razveljavilo tudi v stroškovnem delu, zato ni pravilna odločitev sodišča, da se stroški, ki jih je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno odmerilo, zmanjšanja za v prvem sojenju priznani znesek. Nepravilna pa je odločitev tudi zato, ker ji sodišče ni priznalo povračila stroškov za ponovljeni prvostopni postopek. Skupaj bi ji tako moralo sodišče priznati 65.415,00 EUR stroškov postopka.

4. Pravdni stranki na pritožbo druge stranke nista odgovorili.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

6. Tožnik je tožbeni zahtevek gradil na trditvah, da mu je zaradi protipravnega ravnanja sodišča nastala škoda. Trdil je, da bi mu moralo kazensko sodišče na podlagi 224. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vrniti v kazenskem postopku zoper A. in soobd. začasno zaseženi denar, in sicer na podlagi cesijske pogodbe, sklenjene z A. oz. njegovim podjetjem S.. Protipravnost je torej utemeljeval na napačni uporabi zakona. Glede na tako trditveno podlago gre po vsebini za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave RS (URS), po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa ali nosilca javnih pooblastil s protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Materialnopravno pravilna (pa tudi neizpodbijana) so stališča prvostopenjskega sodišča o odškodninski odgovornosti države na podlagi 26. člena URS (stran 11 in 12 izpodbijane sodbe). Po sedaj že ustaljenem stališču sodne prakse gre za odgovornost države za protipravno ravnanje svojega organa oz. nosilca javnih pooblastil in je potrebno navedeno določbo, ker je podnormirana, uporabiti v povezavi s splošnimi določbami o civilnem deliktu (prim. npr. odločbe VS RS II Ips 244/2007, II Ips 280/2010, II Ips 821/2005, II Ips 110/2012, II Ips 406/95 in druge).

7. Pritožbena naziranja tožnika, da mu država odgovarja v tem primeru tudi za izpolnitev (kot dolžnikov dolžnik), so zmotna. Ne le, da v tej smeri tekom postopka na prvi stopnji ni utemeljeval zahtevka, tako stališče je tudi materialnopravno napačno. Država z njim ni bila v pogodbenem razmerju. Če bi mu morala vrniti podjetju S. zaseženi denar, bi mu ga morala na podlagi zakona – 224. člena ZKP, ne pa na podlagi pogodbenega razmerja (1). Po vsebini gre torej v tej pravdi za odškodninsko odgovornost zaradi civilnega delikta funkcionarja tožene stranke, aktivno legitimacijo za pravdo pa je tožnik pridobil na podlagi cesijske pogodbe. S tem pa zahtevek še ni prešel v izpolnitvenega (prim. odločbo II Ips 245/2010).

8. Pri presoji nepogodbene odškodninske odgovornosti se uporablja slovensko pravo (30. člen ZMZPP), o čemer tudi pritožba nima pomislekov. Odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s civilnim deliktom, zastara v treh letih odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (1. odstavek 352. člena OZ).

9. Protipravno dejanje lahko predstavlja le sklep z dne 23. 2. 2005, s katerim je Okrožno sodišče v Kopru v kazenski zadevi zoper A. in soobd. Odločilo, komu bo vrnilo zaseženi denar. Kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, odredbe, ki jih je sodišče izdalo v zvezi z vračilom denarja, vsebinsko niso spreminjale odločitve, da bo zaseženi denar vrnjen družbi S., na katere računih je bil zasežen. Z odredbami je sodišče odrejalo le, na kateri račun se bo vrnil zaseženi denar za družbo S.. Sicer pa je bil sklep z dne 23. 2. 2005 dne 30. 3. 2005 pravnomočen in odločitve iz sklepa ni bilo več mogoče spremeniti. Načelo pravnomočnosti namreč zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s pravnomočnimi odločbami. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen URS). Dejstvo, da je njegov takratni pooblaščenec vpogledal v kazenski spis 21. 11. 2005, tožnik priznava. Z vpogledom v spis pa je bil seznanjen z v tej pravdi zatrjevanim protipravnim dejanjem, saj so bile odredbe sodišča izdane le zaradi izvršitve že pravnomočnega sklepa. Kot rečeno je z njim sodišče spreminjalo le račun, kamor naj se sredstva nakažejo, ne pa odločitve o tem, komu se nakažejo. Tožnikov pooblaščenec je odvetnik, torej pravno izobražena oseba in bi to moral vedeti. Skrben pooblaščenec bi vložil ustrezna pravna sredstva, ki jih je tožnik imel iz naslova izpolnitve cesijske pogodbe na voljo zoper cedenta. Zato je šteti, da je začel triletni subjektivni zastaralni rok teči z vpogledom takratnega tožnikovega pooblaščenca v kazenski spis.

10. Prav ima sicer pritožba, da se odškodninska tožba lahko vloži šele, ko škoda nastane. To pa je bilo, kot zatrjuje tudi sam tožnik, 17. 11. 2005, ko je bil denar za S. nakazan na račun odvetnika St.. Tožnik je bil torej 21. 11. 2005 seznanjen, da denar ne bo nakazan njemu, to je z ravnanjem sodišča, ki naj bi bilo glede na trditveno podlago protipravno. Zaradi učinkov pravnomočnosti je bilo to dejstvo že gotovo. Škoda pa je tudi že nastala. Tudi če dejstvo, da je bil denar že nakazan odvetniku St., ob vpogledu v spis ni bilo razvidno, to ne podaljšuje triletnega subjektivnega zastaralnega roka. Ta teče v primeru, ko je škoda nastala predno je oškodovanec zvedel za protipravno dejanje, od takrat, ko je zvedel zanj.

11. Čeprav sodišče prve stopnje ni izrecno ugotovilo, kdaj je bilo nakazilo izvršeno, ni podana uveljavljana (in tudi uradoma upoštevna) kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo vsa sporna dejstva v zvezi z vprašanjem teka zastaralnega roka, da so bila sredstva na račun odvetnika St. nakazana 17. 11. 2005, pa ni sporno. Ob pravilni uporabi materialnopravnih določb se zato sodba da preizkusiti, pa tudi nič nerazumnega ni v obrazložitvi.

12. Zaslišanje takratnega tožnikovega pooblaščenca odvetnika Z. ni bilo potrebno, ker so za presojo ugovora zastaranja relevantna dejstva, to je kdaj in kakšne odločitve je sprejelo sodišče v zvezi z vračilom začasno zaseženega denarja, kdaj je tožnikov pooblaščenec vpogledal v spisu in kdaj je bil denar nakazan, nesporna. Tudi na vsa materialnopravna vprašanja, ki jih je tožnik izpostavil tekom prvostopenjskega postopka v zvezi z zastaranjem, je prvo sodišče zadostno odgovorilo. Sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno se je opredeliti do nosilnih pravnih naziranj, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna. Pri tem ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, če je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo (prim. odločbo US RS št. Up-373/97). Temu pa izpodbijana sodba v celoti zadosti.

13. Odločitev o zavrnitvi v tej pravdi vtoževane terjatve zaradi poteka subjektivnega zastaralnega roka je torej pravilna in ustrezno obrazložena, pa tudi nobenih uradoma upoštevnih procesnih kršitev, taksativno naštetih v 2. odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ni zasledilo, zato je potrebno pritožbo tožeče stranke že iz tega razloga zavrniti (353. člen ZPP).

14. Ob ponovni preučitvi zadeve, zlasti z vidika vprašanj, ki so se začela pojavljati v ponovljenem sojenju, pa pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču tudi glede zaključka, da ni podana protipravnost ravnanja sodišča. Glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera namreč višje sodišče ugotavlja, da kazenskemu sodišču ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti. Po določbi 224. člena ZKP se stvari, ki se med kazenskim postopkom zasežejo, vrnejo lastniku oz. imetniku, če se postopek ustavi in ni razlogov, da se vzamejo. Kdo je imetnik terjatve, določajo civilnopravna pravila, ki jih mora vsak sodnik, tudi kazenski, sicer poznati. V kazenski spis je bilo vloženih več cesijskih pogodb, katerih veljavnost je obd. A. prerekal. Po mnenju tožnika bi moralo kazensko sodišče presojati tudi vsebino - učinkovitost cesije z G.. Presojati bi tako moralo civilnopravna razmerja. V sporih o civilnopravnih razmerjih pa se lahko odloča le v kontradiktornem postopku, ki se ga udeležujejo osebe, o katerih pravicah se odloča. Tožnik (in druge osebe, ki so sklepale pogodbe z obd.) ni bil udeležen v kazenskem postopku, saj ni bil prizadet s samim kaznivim dejanjem, ki se je očitalo obd., torej ni bil oškodovanec (144. člen ZKP, ki je veljal v času sojenja A. in soobd.). Po koncu kazenskega postopka pa sodišče tudi nima pooblastil za napotitev na pravdo. Ko je sodnik po pravnomočnosti oprostilne kazenske sodbe vračal zasežene predmete, ni mogel odločiti o civilnopravnih razmerjih kot o predhodnem vprašanju. Spor o tem, komu pripada zaseženi denar se brez ustrezne tožbe ni mogel rešiti.

15. Kazensko sodišče torej po pravnomočnosti oprostilne sodbe ni bilo več pristojno odločati o veljavnosti in učinkovitosti (ali je bila cesija pogojna in če se je pogoj uresničil) cesijskih pogodb, ki so oziroma sta mu bili predloženi. Zato sodišču ni mogoče očitati, da ni ravnalo z zadostno skrbnostjo. Skladno z ustaljeno sodno prakso se domneva, da je lastnik oz. imetnik v kazenskem postopku zaseženih stvari tisti, kateremu so bile zasežene. Torej sodišču, ki je v dvomu denar vrnilo pravni osebi, iz računa katere so bila sredstva zasežena, tudi ni mogoče očitati, da si je 224. člen ZKP razlagalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Pa tudi zlorabe pooblastil glede na okoliščine konkretnega primera sodišču ni mogoče očitati. Sodnik ni kršil profesionalne skrbnosti.

Stališča tožeče stranke, da se je protipravnost ravnanja pričela z izdajo odredb o nakazilu po sklepu z dne 23. 2. 2000, so, kot je bilo že obrazloženo, zmotna. Zato so napačna tudi stališča na katerih pritožba utemeljuje neskrbnost sodnika G. s tem, da naj bi druga sodnica v isti zadevi odločila drugače. 17. Tudi v delu, kjer prvo sodišče obrazlaga potrebno profesionalno skrbnost sodnika, je izpodbijana odločitev torej materialnopravno pravilna. Obrazložena je z razumljivimi razlogi, brez notranjih protislovij. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz 2. odstavka 350. člena ZPP prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Višje sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, to je v točki I. izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP). Ker je potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti že zaradi obrazloženih razlogov, odgovor na ostale pritožbene navedbe ni potreben.

K pritožbi tožene stranke: Sodba, ki jo je sodišče v tej zadevi izdalo pod opr. št. P 89/2009-II z dne 8. 12. 2010 je bila z odločbo višjega sodišča II Cp 1529/2011 z dne 12. 1. 2012 razveljavljena tudi v II. točki izreka, to je v stroškovnem delu. Po 19. členu Zakona o odvetniških storitvah (ZOdvT) se, ko je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, začne nova stopnja, kar pomeni, da je potrebno ponovno odmeriti stroške skladno z ZOdvT. Sodišče prve stopnje si je zmotno razlagalo 4. odstavek opombe 3 ZOdvT. Pri odmeri stroškov v ponovljenem sojenju se všteje le nagrada za postopek, to je nagrada po tar. št. 3100. Glede na njen uspeh v pravdi (1. odstavek 154. člena ZPP) je tožena stranka upravičena do povračila naslednjih stroškov: po tar. št. 3100 glede na vrednost spornega vrednost v znesku 16.997,50 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 dvakrat po 15.690,00 EUR ter materialnih stroškov po tar. št. 6002 za vsako stopnjo sojenja 20,00 EUR. Vse skupaj to znese 48.417,50 EUR. Ker je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo ZOdvT, torej materialno pravo, je drugostopenjsko sodišče po pooblastilu iz 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je glede stroškov postopka odločilo, da jih mora tožeča stranka toženi povrniti v navedeni višini.

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP. Tožeča stranka mora toženi, ki je s pritožbo uspela, povrniti njene potrebne (155. člen) pritožbene stroške, svoje pa nosi sama (1. odstavek 154. člena ZPP). Stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče priznalo po stroškovniku na koncu pritožbe (list. št. 186 spisa), saj so priglašeni skladno z ZOdvT. Znašajo 70,00 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15-dnevni izpolnitveni rok. Če v tem roku tožeča stranka toženi ne bo povrnila stroškov pritožbenega postopka, bo prišla v zamudo, in bo od tedaj dalje dolgovala že zakonske zamudne obresti od dosojenih stroškov (299. in 378. člen OZ).

(1) Podobno kot pri odškodninski odgovornosti zdravstvene organizacije: če gre za strokovno napako je to poslovna odškodninska odgovornost, če pa je prekršena v zakonu predpisana pojasnilna dolžnost, gre za civilni delikt (prim. odločbo VS RS II Ips 378/2004).