Jedro

Merilo za začetek teka (objektivnega) zastaralnega roka je, da je tožba rojena (actio nata) - da jo torej upnik objektivno sploh lahko vloži. Tožnik se ni mogel zavedati škode, še preden je ta nastala. Takšna razlaga (ki jo vsebujeta sodbi nižjih sodišč) bi vodila v nevzdržen pravni sklep, da je subjektivni zastaralni rok začel teči pred objektivnim. Tak sklep je nevzdržen zato, ker pomeni, da subjektivni rok začne teči (in lahko tudi poteče), še preden je tožba rojena. Torej že tedaj, ko upnik svoje terjatve še ne more sodno uveljavljati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Republika Slovenija, ki je tožena v tej pravdi, je v kazenskem postopku tretji osebi (A. A.) zasegla večjo vsoto denarja (12.558.146,42 DEM). To je bilo avgusta 1996. Tretja oseba je terjatev do države odstopila tožniku dne 2. 12. 1996. Dne 11. 2. 2004 je tožnik v kazenski spis vložil cesijsko pogodbo in o tem obvestil tudi Banko ... Kazenski postopek se je v letu 2004 končal z oprostilno sodbo. Kljub obvestilu o cesiji je sodišče denar vrnilo tretji osebi in ne tožniku. Tretja oseba je nato z denarjem vred izginila, tožnik pa je svoj zahtevek v tej pravdi naslovil na državo.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Uvodoma je pritrdilo ugovoru zastaranja, nato pa navedlo še več rezervnih razlogov. Med drugim tega, da je šlo za večkraten odstop terjatve ter da glede na ugotovljene okoliščine ob uporabi pravila iz 420. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tožniku terjatev ni pripadala.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik. Revident nasprotuje odločitvi, da je ugovor zastaranja utemeljen. Trdi, da mu je škoda dokončno nastala z izvršitvijo nakazila 17. 11. 2005, zanjo pa je izvedel 12. 1. 2006, ko je dobil obvestilo o izvršenem nakazilu. Pred dokončnim nakazilom je obstajala le bolj ali manj realna možnost nastanka škode. Eno je škodno ravnanje, drugo pa nastanek škode. Pred nastankom škode tožnik ne bi mogel uperiti svojega zahtevka zoper državo. Pritožnik kot napačen in nerazumljiv napada razlog pritožbenega sodišča, če da triletni zastaralni rok teče „v primeru, ko je škoda nastala predno je oškodovanec zvedel za protipravno dejanje, od takrat, ko je izvedel zanj.“ Revident napada stališče višjega sodišča, češ da kazenski sodnik ni dolžan poznati in uporabiti predpisov civilnega prava. Meni, da bi kazenski sodnik to moral storiti, ko je odločal o vračilu zaseženega premoženja. To stališče podrobno utemeljuje.

Napada stališče sodišča prve stopnje, da je bila zaradi B-jeve cesije pretrgana vzročna zveza med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo. Trdi, da je „glede B.-jeve cesije tožnik vse že povedal v pritožbi, kjer je podrobno obrazloženo, zakaj B.-jeva cesija v tej zadevi sploh ni pravno relevantna (tako zaradi uporabe pravil nemškega prava o veljavnosti cesijske pogodbe, kot tudi zaradi same vsebine in razveznega pogoja).“ V nadaljevanju še trdi: „Dejstvo je, da je bila B.-jeva cesija pogojna in s tem nerelevantna. Poleg tega trdi, da B.-jeve cesije v spis sploh ni vložil B., marveč zagovornik A.-ja.

Revident meni, da predstavlja spremenjeno pravno stališče višjega sodišča v ponovljenem sojenju sodbo presenečenja in primer arbitrarnega sojenja.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki. Ta nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

Glede zastaranja

7. Zastaranje je institut, ki predstavlja izjemo od splošnega načela o dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ). To terja restriktivno razlago določb o zastaranju. Predmet razlage je določba 352. člena OZ(1) .

8. Objektivni rok iz drugega odstavka začne teči z nastankom škode. Sodišči sicer nista ugotovili, da bi bil objektivni rok prekoračen. Vendar pa je razlaga te določbe pomembna za razlago vsebine subjektivnega roka. Tožniku je nastala škoda zato, ker mu zasežen denar ni bil izplačan in mu tudi ne bo izplačan. Res je - ta škoda je nastala kot posledica pravnih aktov v zvezi z vračanjem zaseženega premoženja. A revident utemeljeno opozarja, da ti akti še ne predstavljajo škode, marveč predstavljajo škodljivo ravnanje, katerega posledica je nato škoda. Ta je nastala šele z nakazilom zneska. To je bilo 17. 11. 2005. 9. Začetek teka subjektivnega roka je vezan na zavedanje o škodi in o odgovorni osebi. Škode se ni mogoče zavedati, dokler ta ne nastane. Izjema je bodoča škoda, ki pa je vezana na specifične primere. Najbolj tipičen primer je bodoča nepremoženjska škoda, ki je tudi posebej urejena v 182. členu OZ. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.

10. Merilo za začetek teka (objektivnega) zastaralnega roka je, da je tožba rojena (actio nata) - da jo torej upnik objektivno sploh lahko vloži. Tožnik se ni mogel zavedati škode, še preden je ta nastala. Takšna razlaga (ki jo vsebujeta sodbi nižjih sodišč) bi vodila v nevzdržen pravni sklep, da je subjektivni zastaralni rok začel teči pred objektivnim. Tak sklep je nevzdržen zato, ker pomeni, da subjektivni rok začne teči (in lahko tudi poteče), še preden je tožba rojena. Torej že tedaj, ko upnik svoje terjatve še ne more sodno uveljavljati.

11. Ker je subjektivni rok v obravnavani zadevi začel teči šele 12. 1. 2006, je bila vložitev tožbe 9. 1. 2009 pravočasna.

Glede uporabe 420. člena OZ

12. Določba 420. člena OZ se glasi: Če je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam, pripada terjatev tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil. 13. Ugotovljeno je bilo, da je A. A. terjatev cediral trem osebam: B. B. (27. 8. 1997), tožniku (2. 12. 1996) ter C. C. (28. 11. 1996).

14. Ker je bilo sodišče najprej obveščeno o terjatvi B. B., je materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da tožniku z morebitnim napačnim ravnanjem kazenskega sodišča sploh ni nastala škoda, pravilen. Zaradi pravila iz 420. člena OZ namreč ob zgoraj povzetih dejstvih glede večkratnega odstopa konkretne terjatve, ta ni pripadla tožniku in je torej tudi ni mogel veljavno (uspešno) terjati od tožene stranke.

15. Sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje dejstev, zaradi katerih bi bil končni materialnopravni sklep drugačen. Revident prav tako ni podal konkretnih navedb iz katerega bi izhajal procesni očitek nižjima sodiščema, da sta kakšne konkretizirano opredeljene trditve, postavljene v tej smeri, obšli. Vse revizijske navedbe ostajajo na pavšalni ravni. Ker je tako, lahko o pomenu revidentovih trditev, ki se nanašajo na pogojnost in neveljavnost pogodbe o cesiji med A. in B., revizijsko sodišče le ugiba. Z drugimi besedami: te revizijske navedbe so neupoštevne.

16. Iz prepovedi, ki je določena v tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izhaja, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago izpodbijane sodbe v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje. Revizijska trditev, da se je razvezni pogoj v B.-jevi cesiji uresničil, predstavlja zato nedovoljeno obhajanje dejanske podlage sodb nižjih sodišč. Takšne ugotovitve namreč v sodbah nižjih sodišč ni in o njej iz dejanske podlage sodb nižjih sodišč tudi ni mogoče sklepati.

17. Na revizijske navedbe o tem, da B. sploh ni „vložil v spis cesije“, revizijsko sodišče odgovarja, da je glede na že citirano besedilo 420. člena OZ nepomembno, ali je kazensko sodišče o cesiji obvestil prevzemnik ali pa je to storil odstopnik.

O ostalih revizijskih očitkih

18. Zavrnitev zahtevka, ker tožniku iz razlogov po 420. členu OZ terjatev ni pripadala ter mu zato tudi ni nastala škodo, katere povrnitev zahteva v tej pravdi, je zato materialnopravno pravilna. Ostali revizijski razlogi tega ne spremenijo. Ker revident sploh ne trdi, da bi pritožbeno sodišče napačno obravnavalo kakšno pritožbeno navedbo, ki bi se nanašala na ta zavrnitveni razlog, tudi revizijski razlogi, ki se nanašajo na sodbo sodišča druge stopnje, niso podani. Vse ostalo, kar vsebuje obširna revizija (skoraj 20 strani), je ob takšnem položaju pravno nepomembno. To se nanaša predvsem na obširne revizijske očitke v zvezi z vprašanjem, ali je bilo ravnanje kazenskega sodišča napačno ali ne. Kljub temu, da je mogoče načeloma pritrditi revidentovi kritiki stališča, češ da je narobe, če kazensko sodišče ni reševalo civilnopravnih vprašanj, čeprav je odločalo o vračilu upravičeni osebi, pa to za rešitev obravnavane zadeve ni relevantno. Zavrnitveni razlog sodišča prve stopnje, ki ga revizijsko sodišče sprejema, v svojem bistvu pomeni to, da tudi če bi kazensko sodišče ravnalo tako, kot bi moralo, bi bil zaradi konkretnih okoliščin primera končni izid za tožnika povsem enak.

19. Okoliščina, da pritožbeno sodišče v ponovljenem pritožbenem postopku spremeni svoje pravno stališče, samo po sebi ne more predstavljati kršitve 22. člena Ustave. Do takšne kršitve, ki si jo je na pritožbeni stopnji v tej povezavi precej težje zamisliti kot na prvi stopnji sojenja, bi prišlo šele v primeru, ko bi bila stranka zaradi takšne spremembe prizadeta v svoji pravici do izjave. Česa takšnega pa revident ne trdi.

20. Ker že iz revizijskih navedb izhaja, da je relevantna ureditev po nemškem in slovenskem pravu enaka, revizijsko sodišče ni podrobneje preizkušalo pravilnosti odločitve nižjih sodišč, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti 420. člen OZ.

Odločitev revizijskega sodišča

21. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

22. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): Prvi in drugi odstavek 352. člena OZ: „ (1) Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. (2) V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.“