Jedro

Z razlago, za katero se zavzema pritožnica, da je dogovor o plačilu nagrade mogoč le v sodnih postopkih, bi prišli do absurdne situacije, ko bi o nekaterih zahtevkih po ZDen stranke dogovor lahko sklenile (po 5. člen ZDen), v preostalih pa ne. Razlikovanje v postopku (sodnem ali upravnem) tako za dopustnost sklepanja dogovora ne more biti odločilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 706,83 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je 2. člen pogodbe, sklenjene med tožnico in pravnim prednikom tožencev 19. 5. 2006, nezakonit in brez pravnih učinkov. Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencema povrniti njune pravdne stroške v znesku 2.105,87 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče napačno razlagalo določilo tretjega odstavka 17. člena ZOdv, ki določa, da se odvetnik v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko za plačilo, tako da namesto plačila po odvetniški tarifi prejme kot nagrado največ 15 % delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki. Izjeme je treba razlagati ozko in upoštevati, da vračanje podržavljenega premoženja ni civilnopravna zadeva in o njej ne odločajo sodišča, temveč upravni organi. Smisel določbe tretjega odstavka 17. člena ZOdv je v tem, da je dogovor o drugačnem načinu obračuna nagrade med odvetnikom in stranko vnaprej jasno določen oziroma vsaj določljiv. Nagrado je treba obračunati od višine zneska, s katerim je stranka v postopku uspela in to premoženje s pomočjo odvetnika tudi pridobila. Ni torej namen, da stranki po končanem postopku postavita cenilca, ki šele ugotavlja tržno vrednost premoženja. Razlaga sporne določbe, kot jo je uporabilo sodišče, je nedopustna in materialno pravo napačno uporabljeno. Odvetniška tarifa je podzakonski predpis, ki ne more širiti pravic in obveznosti mimo določb 17. člena ZOdv. Ker 17. člen ZOdv izjemoma dopušča dogovor o nagradi v višini največ 15 % od prisojenega zneska v postopku, podzakonski akt nedvomno širi pravice in obveznosti, ki jih zakon omejuje. Določba tretjega odstavka 17. člena ZOdv je zaradi pravno političnih razlogov varovanja šibkejše stranke oblikovana na način, da je nagrada odvetnika vezana neposredno na samo odločitev sodišča in je s tem jasno določena. Sodišče v premoženjskem sporu mora odločiti, saj nima pooblastila, da o posamezni zadevi ne bo odločalo. Sodišče je v konkretni zadevi prestopilo svojo pristojnost, določeno z Ustavo RS, in v nasprotju s splošno razlagalno metodo izjemo pravnega pravila razlagalo široko, s čimer je poseglo tudi v polje pristojnosti zakonodajalca s prepovedanim učinkom za nazaj. Pasti pravila, da se plačilo o nagradi odvetnika določi od kako drugače pridobljenega premoženja in šele nato naknadno ocenjenega, so, da bi na takšno nagrado pristala laična stranka, ki običajno ne razume, kakšen dogovor o nagradi je sploh podpisala, da je dogovor podpisala stranka v večji ali manjši stiski, da na nasprotni strani nastopa pravni strokovnjak, ki v tej fazi nastopa v koliziji interesov, in da bi bila vrednost nagrade odvisna od ocenitve tretje osebe. Odvetnik bi si lahko ob ustreznem poznavanju dela sodišč in sodne prakse v zelo lahkem primeru ob očitni nevednosti stranke izgovoril očitno višjo nagrado, kot je predvidena. Odločitev sodišča ni obrazložena, da bi jo lahko preveril vsak razumen človek, kar pomeni kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve namreč ni razvidno, zakaj podzakonski akt lahko širi obseg izjem, ki jih predvideva zakon. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj mora tožnica plačati nagrado v višini 10 % tržne vrednosti nepremičnine, če še ni znano, kdo bo dedič denacionaliziranega premoženja in kje v pravni odločbi je dobilo takšno vrednost. Denacionalizacijski upravičenec namreč ni enak dediču denacionaliziranega premoženja, ki premoženja še ni prejel. V postopku denacionalizacije ni bil ugotovljen noben znesek kot nesporna vsota denarnih enot, ki bi bila prisojena tožeči stranki. Tožnica mora na podlagi dogovora za en postopek denacionalizacije plačati 112.068,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2009, kar znaša na dan vložitve pritožbe 185.680,95 EUR. Odvetnik bi moral po Odvetniški tarifi za svojo stranko opraviti storitve v obsegu 244158 odvetniških točk. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

3. Na pritožbo sta odgovorila toženca in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ničnosti 2. člena dogovora o odvetniški nagradi, s katerim se je za uspeh v denacionalizacijskih zadevah zavezala plačati odvetniku N. S., katerega dediča sta toženca, 10 % tržne vrednosti nepremičnin, ki so bile predmet denacionalizacijskih postopkov in v sporazumu izrecno naštete. Razlog za ničnost naj bi bil v nasprotovanju dogovora prisilnim predpisom, in sicer določbi tretjega odstavka 17. člena ZOdv.

6. 17. člen ZOdv ureja plačilo odvetniških storitev in povračilo stroškov, pri čemer v drugem odstavku dopušča, da se odvetnik dogovori za višje plačilo za svoje delo, kot mu gre po Odvetniški tarifi, če o tem sklene pisni dogovor. V premoženjskopravnih zadevah se lahko dogovori za plačilo tako, da namesto plačila po Odvetniški tarifi prejme kot nagrado največ 15 % deleža od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki.

7. Stališče pritožnice, da tak dogovor v denacionalizacijskih zadevah ni mogoč, ker ne gre za sodni, temveč upravni postopek, hkrati pa tudi ne za premoženjsko zadevo, je zmotno. Že drugi odstavek 17. člena ZOdv namreč omogoča ob pogoju pisnosti dogovor višjega plačila odvetniških storitev, kot bi odvetniku pripadalo po Odvetniški tarifi. Po določilu 2. člena ZDen denacionalizacija predstavlja vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, oziroma če to ni mogoče, plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnine). Praviloma o denacionalizacijskih zadevah odločajo upravni organi, o zahtevi iz 5. člena ZDen (kadar je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti) pa sodišče (prvi odstavek 56. člena ZDen). Z razlago, za katero se zavzema pritožnica, da je dogovor o plačilu nagrade mogoč le v sodnih postopkih, bi prišli do absurdne situacije, ko bi o nekaterih zahtevkih po ZDen stranke dogovor lahko sklenile (po 5. člen Zden), v preostalih pa ne. Razlikovanje v postopku (sodnem ali upravnem) tako za dopustnost sklepanja dogovora ne more biti odločilno. Po oceni pritožbenega sodišča ima denacionalizacijski postopek tudi naravo premoženjskopravne zadeve, saj je v njem upravičencu do denacionalizacije vrnjeno premoženje, ki ga je nedvomno mogoče ovrednotiti v denarju.

8. Glede na določilo tretjega odstavka 17. člena ZOdvT se zastavlja lahko le vprašanje, ali je dopusten dogovor plačila nagrade v odstotku tudi v primerih, ko v končni odločbi ni odločeno o znesku, ki je podlaga za odmero odvetniške nagrade. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je to mogoče in da „pactum de quota litis“ ni v nasprotju z določilom tretjega odstavka 17. člena ZOdv. Takšna razlaga je bila zavzeta tudi na upravnem odboru OZS 5. 5. 2015 in gre za običajne dogovore v odvetniški praksi. Razlaga tretjega odstavka 17. člena Zodv, iz katere je pri odločanju izhajalo sodišče prve stopnje, upoštevajoč tudi drugi odstavek omenjenega člena, ni pretirano ekstenzivna, prav tako ne protiustavna. Določilo 18. člena v času sklepanja pogodbe veljavne ZOdv (Uradni list RS št. 67/2003, 70/2003, 115/2006 in 121/2007) pa tudi izrecno določa, da pogodba o plačilu storitev zastopanja ne sme biti v nasprotju s 17. členom ZOdv, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z uporabo podzakonskega predpisa razširilo pomen te zakonske določbe in s tem nedopustno poseglo v ureditev plačila odvetniških storitev.

9. Pastem pravila, da se plačilo o nagradi odvetniku določi od šele naknadno ocenjenega premoženja, ki jih izpostavlja pritožba, se je mogoče izogniti z ustreznimi instituti obligacijskega prava, ki urejajo presojo veljavnosti pravnih poslov, torej tudi mandatne pogodbe. Dogovor stranke z odvetnikom je namreč prav tako kot vsaka pogodba lahko izpodbojen v primeru napake volje, zmote, čezmernega prikrajšanja, pa tudi ničen zaradi oderuškosti oziroma nasprotovanja prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Po drugi strani stranka z odvetnikom takšno pogodbo pogosto sklene zato, ker v času sklenitve mandatnega razmerja ne razpolaga z denarnimi sredstvi za plačilo odvetniških storitev, zato zavestno sprejme odločitev, da bo v primeru uspeha v postopku odvetniku poravnala določen odstotek (največ 15 %) od pridobljenega premoženja. Če do uspeha ne bo prišlo, pa storitev ni dolžna plačati. Razlaga, da bi bil takšen dogovor dopusten le v primeru, da bo s sodno odločbo prisojen denarni znesek, bi bila preveč formalistična in v nasprotju z možnostjo iz drugega odstavka 17. člena ZODV, da je mogoče skleniti pisni dogovor za višje plačilo kot ga za odvetniške storitve določa odvetniška tarifa.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ker tožnica ni bila upravičenka za vrnitev premoženja v postopku denacionalizacije, tudi ni prejemnica premoženja, od katerega se odmerja nagrada. Po sklepu o dedovanju D 313/2014 s 15. 10. 2015 Okrajnega sodišča v Radovljici je tožnica dedinja celotnega premoženja, ki je bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije upravičenki J. M., umrli ... 1963. Sklep je postal pravnomočen 12. 10. 2016, zato sta ga toženca pravočasno predložila v odgovoru na pritožbo in ga je pritožbeno sodišče upoštevalo. Tožnica je torej postala lastnica v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja, od katerega je, kot izhaja iz njene izjave v pogodbi o določitvi odvetniške nagrade, že pred tem prejemala najemnine. Tožnica se zato svoje obveznosti plačila ne more izogniti s sprenevedanjem, da sama ni denacionalizacijska upravičenka ter da lahko dogovor o plačilu odvetniških storitev sklene le tista stranka, kateri je dosojeno premoženje.

11. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo upoštevajoč odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo, povečane za materialne stroške in dodatek za zastopanje dveh oseb ter davek na dodano vrednost. Skupno odmerjene stroške v višini 706,83 EUR (odmera na list. št. 73 spisa) je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.