Jedro

S sporno pogodbo je bilo dogovorjeno, da odvetniku pripada nagrada v vrednosti 10 % od tržne vrednosti nepremičnin, ki so bile predmet denacionalizacijskega postopka ter so bile z odločbo o denacionalizaciji z dne 30. 5. 1995 vrnjene na ime upravičenke. Sporna pogodba ne nasprotuje 17. členu ZOdv in iz tega razloga ne more biti nična.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo v znesku 916,61 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Opredelitev osrednjega problema**

1. Tožnica zahteva sodno ugotovitev, da je 2. člen Pogodbe o odvetniški nagradi, ničen. Odvetnik A. A. (pravni prednik tožencev) je namreč zastopal tožnico v denacionalizacijskem postopku. S sporno pogodbo je bilo dogovorjeno, da odvetniku pripada nagrada v vrednosti 10 % od tržne vrednosti nepremičnin, ki so bile predmet denacionalizacijskega postopka ter so bile z odločbo o denacionalizaciji z dne 30. 5. 1995 vrnjene na ime upravičenke.

2. Tožnica trdi, da takšen dogovor nasprotuje kogentnim določbam Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Tretji odstavek 17. člena ZOdv se namreč glasi: Odvetnik se v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko za plačilo tako, da namesto plačila po odvetniški tarifi prejme kot nagrado največ 15 % delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki.

3. Teza tožnice je, da tretji odstavek 17. člena ZOdv dopušča tovrstne dogovore o nagradi (nagrada v deležu) odvetniku le tedaj, ko gre za sodni postopek, v katerem sodišče stranki prisodi denarni znesek. Konkretni denacionalizacijski postopek pa je bil upravni postopek, v katerem tožnica ni dobila prisojenega nobenega premoženja. Zato ne gre za premoženjskopravno zadevo, ki bi jo reševalo sodišče. Na tej tezi gradi zahtevek, da je sporni dogovor ničen.

**Odločitvi nižjih sodišč**

4. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Po stališču sodišča prve stopnje pojma premoženjskopravni zahtevek ni mogoče razumeti tako ozko, da gre le za zahtevke, ki so izraženi v denarju. Dogovor o nagradi zato ne nasprotuje tretjemu odstavku 17. člena Zodv.

5. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in takšno sodbo potrdilo. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje in dodalo, da razlikovanje, ali gre za sodni ali upravni postopek pri presoji dopustnosti sklepanja dogovora o nagradi ne more biti odločilno.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

6. Tožnica vlaga dovoljeno revizijo1 in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Nasprotuje stališču nižjih sodišč glede osrednjega, spornega pravnega vprašanja. Trdi, da predstavlja določba tretjega odstavka 17. člena ZOdv izjemo od splošnega pravila. Splošno pravilo predvideva določitev nagrade po odvetniški tarifi. Trdi, da je treba izjeme ozko (restriktivno) razlagati. Razlaga nižjih sodišč pa je, nasprotno, nedopustno razširjajoča. Vztraja pri stališču, da so premoženjskopravni tisti zahtevki, ki izvirajo iz premoženjskopravnih razmerij ter je njihov predmet denar ali drug predmet, ki se da izraziti v denarju. Vračanje podržavljenega premoženja pa ni civilnopravna zadeva. V postopku denacionalizacije se tržna vrednost premoženja ne ugotavlja. Ratio določbe tretjega odstavka 17. člena ZOdv je, da je višina nagrade odvetnika vezana na delež zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki. Ni pa ratio, da nato nastane spor med odvetnikom in stranko, kako bosta ovrednotila pridobljeno premoženje, kar se lahko konča v pravdanju. Dalje trdi, da tožnica ni bila denacionalizacijska upravičenka, marveč je bila dedinja denacionalizacijske upravičenke.

7. Toženca sta na vročeno jima revizijo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev. Trdita, da je določbo, ki omogoča določitev nagrade v odstotku od zneska, ki ga bo prisodilo sodišče, treba razumeti skladno z njenim namenom.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

8. Revizija ni utemeljena.

9. Pogodba je lahko nična iz več razlogov: če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Tožnica v tej pravdi ni uveljavljala, da bi bila sporna pogodba nična zato, ker bi nasprotovala ustavi ali moralnim načelom, marveč je predmet presoje osredotočila na vprašanje nasprotovanja prisilnem predpisom. Trdi namreč, da sporna pogodba nasprotuje pravilom iz 17. člena ZOdv.

10. 17. člen ZOdv se glasi: (1) Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. (2) Odvetnik je upravičen do višjega plačila za svoje delo, kakor mu gre po odvetniški tarifi, če se o tem pisno dogovori s stranko. (3) Odvetnik se v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko za plačilo tako, da namesto plačila po odvetniški tarifi prejme kot nagrado največ 15 % delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki. (4) dogovor iz drugega ali tretjega odstavka tega člena mora biti sklenjen v pisni obliki ter ločen od pooblastila in drugih dogovorov.

11. Očitno je, da konkreten in med strankama sporen dogovor o nagradi ne nasprotuje nobeni izrecni zakonski prepovedi. Branje 17. člena ZOdv namreč pokaže, da je edina izrecna prepoved tista, ki zamejuje dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) na največ 15 % delež od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki. Tej izrecni prepovedi sporen dogovor ne nasprotuje, saj je bil dogovorjen 10 % delež.

12. Revidentka v bistvu zastopa tezo, da tretji odstavek sporoča tudi naslednje: dogovor o nagradi, ki se odmeri v deležu vrednosti premoženja, vrnjenega v denacionalizacijskem postopku, je ničen, razen če upravičencu ni bila priznana odškodnina v denarju in če ni bila hkrati po 5. členu ZDen podana sodna pristojnost. 13. Ker, kot je očitno, takšno pravilo ni zapisano, bi bilo lahko le plod razlage z uveljavljenimi razlagalnimi metodami, katerih cilj je, da je pravni red notranje koherentna in logično zaokrožena celota.

14. Revidentka trdi, da tretji odstavek ZOdv predstavlja izjemo od splošnega pravila. Splošno pravilo naj bi bilo zajeto v prvem odstavku 17. člena ZOdv, ki predpisuje plačilo po tarifi.

15. Logična napaka, ki jo pri tem zagreši revidentka, je, da svojo tezo gradi na predpostavki, da prvi odstavek 17. člena ZOdv vsebuje kogentno pravilo. Da je ravno nasprotno in je določba izrecno dispozitivne narave, nam sporoča besedilo drugega odstavka, ki odvetnika upravičuje tudi višjega plačila, če se le o tem pisno dogovori s stranko.

16. Tako se izkaže, da pravilo iz tretjega odstavka 17. člena ZOdv ni nikakršna izjema od splošnega pravila, marveč sta njeno bistvo in namen drugačna. V resnici gre za konkretizacijo načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), ki naj prepreči, da bi si odvetnik kot močnejša stranka (profesionalec) v mandatnem razmerju izgovoril nesorazmerno visoko nagrado, izraženo v deležu od prisojenega premoženja. Zakonodajalec se je to mejo odločil postaviti pri 15 % od deleža sodne vrednosti premoženja2. S tem je strankam odvetniških storitev olajšal utemeljevanje ničnosti v primerih, ko nagrada ta delež presega. V teh primerih se tako strankam namreč ni treba opirati na bistveno bolj zapleteno pravno konstrukcijo, utemeljeno na nasprotovanju moralnim načelom, ustavi ali temeljnim načelom obligacijskega prava, ki prevevajo zakonska pravila pogodbenega prava.

17. Konkreten dogovor tej prepovedi ne ustreza. Ravno zaradi takšne vsebinske podstati pravila tudi ni mogoče reči, da je vsakršen drugačen dogovor od tega, ki je izrecno ubeseden v tretjem odstavku 17. člena (premoženjskopravna zadeva v sodnem postopku), a contrario neveljaven.

18. V obravnavanem primeru je prav nasprotno: ponuja se ravno analogija med sodnim postopkom in denacionalizacijskim postopkom ter analogija med oblastno odločitvijo, da stranki postopka pripada denarno premoženje ali pa nepremično premoženje. V obeh primerih gre za premoženjskopravno zadevo. Sklepanje po analogiji nam pove, da tudi v upravnih postopkih, kakršen je bil konkreten denacionalizacijski postopek, velja omejitev iz tretjega odstavka 17. člena ZOdv in nagrada ne sme preseči 15 odstotkov vrednosti predmeta odločanja.

19. Sklepanje po analogiji logično izključuje sklepanje po nasprotnem razlogovanju. Da sklepanje po argumentu nasprotnega razlogovanja (a contrario) ne pride v poštev, lahko Vrhovno sodišče nazadnje najbolje pojasni z odgovorom na revidentkin argument o restriktivni razlagi izjem. Pravilo o restriktivni razlagi izjem se v resnici obrne zoper revidentko samo. Splošno pravilo pogodbenega prava predstavlja načelo pogodbene avtonomije (3. člen OZ). Ravno morebitne prepovedi iz 17. člena ZOdv so torej že same po sebi izjema od tega temeljnega načela (ne pa od dispozitivnega pravila iz prvega odstavka 17. člena ZOdv, kot zmotno trdi revidentka) in ravno te izjeme (se pravi omejitev pogodbene svobode) je treba razlagati ozko.

20. Sporna pogodba torej ne nasprotuje 17. členu ZOdv in iz tega razloga ne more biti nična.

21. Dejstvo, da je bila denacionalizacijska upravičenka tedaj že pokojna pravna prednica tožnice, stranka mandatne pogodbe pa je tožnica (ki je njena dedinja) ne more vplivati na veljavnost pogodbe. Njena zaveza, da plača mandatarjevo nagrado, je veljavna pravna zaveza v prav enaki meri, kot je bila veljavna pooblastitev odvetnika ter njegova zaveza, da izpolni pogodbeno naročilo.

22. Iz navedenih razlogov revizija ni utemeljena. Pravna odločitev nižjih sodišč o osrednjem vprašanju pa pravilna. Na podlagi pooblastila iz 378. člena ZPP je zato Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

23. Tožnica z revizijo ni uspela. Zato svoje stroške krije sama, mora pa toženki povrniti njene stroške, nastale z vložitvijo odgovora na revizijo (uporaba stroškovnega merila iz 154. člena ZPP). Stroški so izračunani v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in znašajo 916,61 EUR.

1 V skladu s prehodno določbo tretjega odstavka 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E, je Vrhovno sodišče o procesnih vprašanjih odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo citirane novele, torej po ZPP-D. 2 Očitno je po presoji zakonodajalca pri višjem odstotku causa acquirendi tako popačena, da o njej več ni mogoče govoriti. Vprašanje pa je, ali je ne more nadomestiti kakšna drugačna kavza. A o tem vprašanju se Vrhovnemu sodišču tu ni treba izrekati; prim. Sklep VSL I Cp 3304/2014.