Jedro

Iz priloženega upravnega spisa je razvidno, da je bila v isti zadevi kazenskega postopka K 392/2008 prav tako vložena prošnja za dodelitev sicer izredne BPP za svetovanje in zastopanje pred sodiščem in oprostitev vseh stroškov postopka, to se pravi, da je bila v bistvu prav tako vložena prošnja za zagovarjanje tožnice (obdolženke) pred kazenskim sodiščem na prvi stopnji. Glede na takšne enake postavljene zahtevke za dodelitev BPP, gre nedvomno za enak zahtevek dodelitve BPP postavljen tako v zadevi številka Bpp 486/2010, kot tudi v zadevi, številka Bpp 1984/2010, ki je predmet tega spora.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom, številka Bpp 1984/2010 z dne 19. 10. 2010 je tožena stranka odločila, da se prošnja A.A. (tožnice v tem sporu) za odobritev brezplačne pravne pomoči (dalje BPP) zavrže kot nedovoljena. V obrazložitvi navaja, da je prosilka dne 5. 10. 2010 vložila prošnjo za dodelitev BPP in sicer za zastopanje v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju, številka K 392/2008. Sodišče ugotavlja, da je prosilka dne 8. 3. 2010 že vložila prošnjo za odobritev BPP za kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Celju, številka K 392/2008. O prošnji prosilke je tožena stranka že odločila z odločbo, številka Bpp 486/2010 z dne 17. 3. 2010 tako, da prošnjo zavrnilo kot neutemeljeno. To odločbo pa je potrdilo tudi Upravno sodišče RS, Oddelek v Celju s sodbo, številka IV U 83/2010 z dne 20. 5. 2010. Ker je tožena stranka že enkrat odločala o prošnji prosilke za dodelitev BPP za kazenski postopek v isti kazenski zadevi je treba prošnjo prosilke z dne 5. 10. 2010 z istim zahtevkom kot nedovoljeno zavreči, v skladu z določilom 37. člena ZBPP v zvezi s 129. členom Zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prosila za dodelitev BPP – zagovornika v kazenskem postopku, ki se vodi zoper njo pred Okrajnim sodiščem v Celju zaradi kaznivega dejanja po členu 201/II in I KZ RS. Prošnji je priložila izjavo, da v zadevi, za katero je bila že pravnomočno odklonjena BPP, glede na razvoj zadeve tako pomoč potrebuje, saj sta bili v postopku izdelani dve izvedenski mnenji izvedenca psihiatra in psihologa, ki ju sama ne more preučiti, ker ima končano le osnovno šolo. Izpolnitev finančnih pogojev za ugoditev prošnji, kar se tiče njenega socialnega položaja je izkazano že za zastopanje v nepravdnem postopku N 444/2010 Okrožnega sodišča v Celju, v katerem ji je že dodeljena BPP pod številko 1921/2010. V tožbi navaja, zakaj ji je bila odklonjena BPP v prejšnjem postopku odločanja o dodelitvi BPP. Sedaj pa tožbo vlaga zaradi spremenjenih okoliščin, ker zaradi slabe izobraženosti ni več sposobna slediti dokaznemu postopku. To stališče sodišča, da ker je že enkrat v neki drugi fazi postopka, odločalo o njeni prošnji za BPP, o tem ne more odločati še enkrat ni sprejemljivo. Gre za identično situacijo, tisto ko se spremeni premoženjsko stanje prosilca in takrat ni dileme, da je mogoče in potrebno o novi prošnji ponovno vsebinsko odločati. Sodišče je v postopku pridobilo mnenje dveh izvedenk psihiatrične stroke. Potrebni sta bili zaradi ugotavljanja materialne resnice, ki ju je kot navaja tožena stranka v predhodni odločbi, sodišče dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti. Vendar mora biti vsebina dokazov, izvedenih s ciljem ugotavljanja materialne resnice, obdolženemu predstavljena na način, da jo razume in da se lahko o njih izjavi. Obdolžena ima končano osnovno šolo. Vsebine sporočila, ki ga prinašajo stavki kot so; da je B.B. v obdobju latence, da anamnestični podatki kažejo, da je deček z dobrimi intelektualnimi sposobnostmi, ki jih težje realizira zaradi globoke čustvene motenosti, da se bodo čustvene motnje pri njem izkazovale preko njegove globoke vsajene, že kar temeljne anksioznosti in preko slabe samopodobe in nizkega vrednotenja sebe in podobno, obdolžena brez pojasnila strokovnjaka ne razume, ne razume pa tudi povezave teh ugotovitev s predhodnim izvidom izvedenke. V izogib ponavljanju se tožba sklicuje na obe mnenji, ki naj ju sodišče prebere in se bo lahko prepričalo, da njihovega sporočila oseba z osnovno šolsko izobrazbo ne more razumeti popolnoma in v celoti, še manj pa je lahko do njih kritična, hkrati pa predstavlja zelo pomemben dokaz v postopku ugotavljanja njene kazenske odgovornosti. V fazi postopka, v kateri je sodišče prvič zavrnilo prošnjo za BPP, še niso bili predlagani dokazi z izvedenci, zato je razlogovanje o razumljivosti postopka morda sprejemljivo. Stanje zadeve se je s pridobitvijo mnenja za obdolženo bistveno zakompliciralo iz razlogov, kot so navedeni zgoraj in ji njeno omejeno znanje onemogoča ustrezno obrambo, s tem pa tudi omejuje dostop do sodišča in enako obravnavo pred zakonom. Treba je izpostaviti, da je obdolžena v bistveno neenakopravnem položaju z okrožnim državnim tožilcem, ki zastopa obtožbo in ima univerzitetno izobrazbo ter je sposoben razumeti in kritično obravnavati mnenje izvedenk. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje, in da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je zavrgla prošnjo A.A. (tožnice) za odobritev brezplačne pravne pomoči (dalje BPP) kot nedovoljene iz razloga, da je o tej prošnji prosilke že odločila z odločbo, številka Bpp 486/2010 z dne 17. 4. 2010. Takšno dejansko stanje, da je bilo o prošnji za dodelitev BPP v istem kazenskem postopku že enkrat odločeno, med strankama postopka ni sporno. Ne glede spisovno izkazano dejstvo, da sta bili v obravnavi zaslišani izvedenki psihiatrične in psihološke stroke C.C., ki je bila posebej vprašana, če se je tožnica (obdolženka) v tem postopku, v katerem prosi za BPP, zmožna sama učinkovito braniti, in da je izvedenka povedala, da tega tožnica ni sposobna, ni mogoče zgolj zaradi teh razlogov sprejeti drugačne odločitve, kot jo je že sprejela tožena stranka. Kot izhaja iz prošnje za dodelitev BPP, je bila le ta vložena za svetovanje, zastopanje na sodišču in kritje stroškov postopka, kar pomeni, da je bila prošnja vložena za zastopanje po zagovorniku v celotnem postopku. Iz priloženega upravnega spisa Bpp 486/2010 pa je razvidno, da je bila v isti zadevi kazenskega postopka K 392/2008 prav tako vložena prošnja za dodelitev sicer izredne BPP za svetovanje in zastopanje pred sodiščem in oprostitev vseh stroškov postopka, to se pravi, da je bila v bistvu prav tako vložena prošnja za zagovarjanje tožnice (obdolženke) pred kazenskim sodiščem na prvi stopnji. Glede na takšne enake postavljene zahtevke za dodelitev BPP (po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči so namreč možne različne oblike pravne pomoči po zakonskih določbah IV. razdelka tega zakona), gre nedvomno za enak zahtevek dodelitve BPP postavljen tako v zadevi številka Bpp 486/2010, kot tudi v zadevi, številka Bpp 1984/2010, ki je predmet tega spora. Glede na navedeno, je bila odločitev o zavrženju prošnje za odobritev BPP pravilna in utemeljena z določilom 37. člena ZBPP v zvezi s 129. členom ZUP. Glede tožbenih ugovorov, da zaradi spremenjenih okoliščin, ki so razvidne iz izvedeniških mnenj in izjave izvedenke C.C., tožnica ni sposobna slediti kazenskemu postopku oziroma ni sposobna razumeti teh izvedeniških mnenj, pa sodišče navaja, da določba prvega odstavka 70. člena ZKP določa, da če je obdolženec nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani, za kar bi lahko šlo v tem primeru (siceršnja nezmožnost da se sam brani), mora imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju. To pomeni, da je sodišče v kazenskem postopku že samo dolžno po uradni dolžnosti skrbeti za postavitev zagovornika, v kolikor bi ugotovilo, da se obdolženka (tožnica) zaradi psihičnih oziroma duševnih nezmožnosti ne more sama uspešno braniti.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, glede na to, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1).

Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku v skladu z določbo 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se v tem postopku izpodbija procesni upravni akt. K točki 2 izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.