Jedro

Premoženjska škoda zaradi stroškov za tujo nego in pomoč nastane oškodovancu, ki je tudi aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka (195. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 231.648,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 do plačila, s tem, da je njena obveznost solidarna z obveznostjo prvotnega drugega toženca J. G. do zneska vsakomesečne rente po sodbi Temeljnega sodišča v Celju, Enota v Žalcu z dne 21. 10. 1994, opr. št. P 392/91. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in je delno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper takšno odločitev tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v celoti. Tožena stranka meni, da je sodišče druge stopnje kršilo prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni opravilo glavne obravnave, čeprav bi jo moralo. Poudarja, da gre za tako zapleteno zadevo, da bi moralo pritožbeno sodišče na glavni obravnavi ponovno oceniti dokaze. Tožena stranka tudi meni, da je sodišče druge stopnje zagrešilo kršitev postopka iz 11. točke 339. člena ZPP. Po njenem mnenju za uveljavljanje zahtevka, o katerem je sodišče z izpodbijano sodbo odločilo, ni aktivno legitimiran tožnik ampak njegova mati. Meni, da gre za oškodovanje in materialni strošek matere, ki sinu nudi oskrbo. Tožena stranka navaja, da je tožnik zahteval plačilo 63.250.926 SIT (263.941,44 EUR), da pa glede na to, da je bil zahtevek velikokrat spremenjen, ni več jasno, ali prisojeni znesek zahtevani znesek presega, zlasti upoštevajoč že pravnomočne odločbe in izpolnitev teh pravnomočnih odločb. Tožena stranka najprej priznava, da je v pretežnemu delu sprejela izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke M. K., nato pa poudarja, da je izvedenka navedla, da je uporabila različne metode pri izračunavanju višine škode, tako z revalorizacijo kakor tudi z obrestmi. Tožena stranka poudarja, da bi se moralo sodišče opredeliti do teh načinov in pojasniti, kateri način je pravilen in zakaj. Meni, da sodba v tem delu ni jasna in da odločitev ni dovolj tehtno obrazložena. Tožena stranka tudi meni, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju obsega premoženjske škode in potrebnih ur tuje pomoči upoštevati, da je za tožnika delno skrbel center preko svojih pooblaščencev. Navaja, da sodišče kljub njenemu dokaznemu predlogu, v zvezi s tem ni izvajalo dokazov. Opozarja, da je sodišče ugotovilo, da je dom ... občasno tožniku nudil laično pomoč, da pa ne gre za laično pomoč, saj gre za strokovno usposobljeno ustanovo za pomoč prizadetim. Meni, da ne gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja ampak da je sodišče materialnopravno napačno odločilo, ko tega dejstva ni upoštevalo pri izračunu obsega škode. Poudarja, da je država pomoč centra plačala in da zato nikakor ne gre za brezplačno storitev. Tožena stranka pa še navaja, da je „bistvena zmota ugotavljanje dejstev razlik v obdobju nekritega dela od maja 1994 do 31. 8. 1996 skupaj z zamudnimi obrestmi“, Navaja tudi, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja v zadostni meri podkrepljen način, obseg in pa višina izračuna posameznih zamudnih obresti.

3. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo o delu tožnikovega zahtevka za povrnitev premoženjske škode, ki mu je nastala, zaradi tega, ker je na šolskem izletu s kolesi dne 12. 6. 1986 prišlo do prometne nesreče, zaradi katere je tožnik postal tetraplegik. S to delno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o materialni škodi tožnika zaradi povečanja stroškov preživljanja in izgube zaslužka za obdobje od 1. 1. 1987 do 30. 6. 2005. 6. Kot je pravilno poudarilo višje sodišče in kar navaja tudi tožena stranka v reviziji, gre za zahtevno odškodninsko zadevo, v kateri je tožnik, zaradi velikega obsega škode, ki jo je v prometni nesreči utrpel, in zaradi dolgotrajnosti postopka, večkrat povečal zahtevek. Tako je bilo treba izdelano izvedensko mnenje velikokrat dopolnjevati in tudi že ugotovljene vrednosti tožnikovega prikrajšanja ponovno revalorizirati. Prav zaradi zahtevnosti zadeve, posplošeni ugovori tožene stranke o nepreglednosti, morebitnih prekoračitvah zahtevkov, nejasnosti razlogov v sodbi sodišča prve stopnje, od sodišča druge stopnje niso terjali bolj natančnega odgovora od tega, ki je bil toženi stranki dan. Sodišče druge stopnje je povzelo bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in tudi odgovorilo na vse pritožbene ugovore. Revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka s strani sodišča druge stopnje so tako neutemeljeni.

7. Tožena stranka v reviziji ne oporeka ugotovitvi obeh sodišč, da med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala izvedenskemu mnenju in dopolnitvam izvedenke finančne stroke, katerega del je bila tudi obrazložitev načina valorizacije v posameznih obdobjih in tudi izračun zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je ugotovitve izvedenke povzelo v sodbi, zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da dodatna obrazložitev sodišča prve stopnje ni bila potrebna.

8. Vprašanje aktivne legitimacije je vprašanje materialnega in ne vprašanje procesnega prava. Premoženjska škoda zaradi stroškov za tujo nego in pomoč nastane oškodovancu in je tudi on aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka (195. člen ZOR). Revizijske navedbe tožene stranke o kršitvah 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so torej neutemeljene. Upoštevajoč dejansko ugotovitev (ki je z revizijo ni mogoče izpodbijati), da se zaradi obiskov prostovoljcev doma ... materialni stroški tožnika niso v ničemer zmanjšali, pa je tudi pravilna odločitev sodišča, da to dejstvo ne more vplivati na izračun tožnikove premoženjske škode. Zato tudi dokazov v zvezi s tem ni bilo treba izvajati.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.