Jedro

Sodna praksa postavlja pred imetnika nevarne stvari ali obratovalca nevarne dejavnosti ostre in zahtevne pogoje za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti oz. za izpodbitje domneve vzročnosti. Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da morajo biti pogoji za oprostitev odgovornosti – nepričakovanost dejanja, nezmožnost izogniti se njegovim posledicam, dejanje oškodovanca – podani hkrati. Nepričakovanost škodnega dogodka se presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti (ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za posebej skrbno objektivno odgovorno osebo). V sfero objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi nepremišljena, neprevidna ali celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnostim.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca utemeljen do 35/100. Tožbeni zahtevek zoper drugega toženca je zavrnilo ter odločilo, da bo o stroških pravdnega postopka odločeno s končno odločbo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje prvi toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, vključno s stroškovnimi posledicami. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Podaja obsežen povzetek prvostopenjske sodbe in izpostavlja, da je odločitev glede temelja nepravilna in nezakonita. Prvo sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Te pomanjkljivosti se kažejo kot nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi, pa tudi v tem, da sodba sploh nima prepričljivih razlogov o odločilnih dejstvih, deloma pa so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Del obrazložitve pod točkami 22 in 42 je v nasprotju z izrekom sodbe, pa tudi v nasprotju z obrazložitvijo pod točko 43. Prvo sodišče je v celoti sledilo razlogom, ki jih je izpostavil prvi toženec. Poudarilo je, da ravnanje pokojnega pilota ni bilo v skladu s pravili stroke, niti z zdravim razumom. Kljub temu pa je povsem v nasprotju z vsemi ugotovitvami sprejelo zaključek o deljeni odgovornosti. Takšen zaključek predstavlja popolno presenečenje, saj je sodnica strankam v okviru materialnoprocesnega vodstva na zadnjem naroku izrecno pojasnila, da je za nesrečo izključno odgovoren pilot letala. Zaključek sodišča, da naj bi šlo za dejanje, ki ga je prvi toženec lahko oziroma bi ga moral pričakovati, je popolnoma nesprejemljiv ter v nasprotju z jasnimi izsledki in ugotovitvami končnega poročila o preiskavi letalske nesreče ter izvedenskim mnenjem izvedenca A. J. Pokojni pilot je ustvaril nevarno situacijo in v njej brez vsakega ukrepanja brezbrižno vztrajal, za kar ni mogoče najti pametnega pojasnila. Pri pripravi leta ni upošteval vremenskih razmer na predvideni zračni poti, pa tudi ne v fazi samega letenja. Zaključek sodišča, da bi prvi toženec lahko pričakoval takšno ravnanje pilota, je napačen, s tem pa je prvo sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo – določbo 153. člena Obligacijskega zakonika.(2) V danem primeru bi moralo namesto tretjega odstavka 153. člena uporabiti določbo drugega odstavka 153. člena OZ, po katerem je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga drugega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti, ali jih odstraniti. Škoda je nastala izključno zaradi dejanja pokojnega pilota ..., ki je v nasprotju z vsemi pričakovanji in pravili stroke kršil najbolj osnovna pravila VFR letenja. Sodba je povsem nepreverljiva tudi v delu glede višine odgovornosti prvega toženca za škodni dogodek, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V danem primeru ne gre za klasično pilotsko napako, marveč za zavestno in grobo ter hoteno kršenje najbolj osnovnih pravil, ki veljajo za letenje v pogojih vizualnega letenja. Prvi toženec ni mogel pričakovati, da se bo pilot odločil za tako nerazumno letenje, še posebej zato, ker operacija ni zahtevala refleksnega ukrepanja. Logika, da bi prvi toženec lahko pričakoval pilotovo napako, ker je to pač statistično dokazana stvar, je neprimerna. Pritožnik izpostavlja, da sodišče ni ustrezno pojasnilo domneve vzročnosti po 149. členu OZ in v zvezi s tem poudarja, da letalo ni bilo vzrok za nastalo škodo. Prvo sodišče tudi ni zadovoljivo pojasnilo, na podlagi katerih dejstev je ugotovilo, da je bil imetnik nevarne stvari v trenutku nesreče prav prvi toženec. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožnikom in drugemu tožencu, ki pa se nanjo niso odzvali.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik uveljavlja glede temelja zahtevka, je zmoten. Zatrjevanih pomanjkljivosti, ki naj bi se kazale kot nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, namreč ni.

6. Pritožba pravilno izpostavlja, da je bila vzrok nezgodi človeška napaka. Pilot je izvedel kontrolirani let v teren (CFIT – Controlled flight into terrain), pri tem je izgubil vizualni kontakt z zemeljsko površino in orografsko prepreko. Ravnanje pokojnega pilota, kot ugotavlja izvedenec, ni bilo v skladu s pravili stroke.

7. Dokazna ocena prvega sodišča je napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Zaključek, da pokojni pilot pri letu ni ravnal z zadostno skrbnostjo, saj je kršil pravila vizualnega letenja, ima oporo v izvedenih dokazih, še posebej v končnem poročilu, izpovedbi priče A. A., ki je bil udeležen v škodnem dogodku, ter ugotovitvah izvedenca letalske stroke A. J. Kljub temu pa tudi pritožbeno sodišče pritrjuje sklepni ugotovitvi prvega sodišča o neizpolnjenosti pogoja iz drugega odstavka 153. člena OZ.

8. Pritožbena zatrjevanja, da sodba predstavlja popolno presenečenje, na pravilnost in zakonitost odločitve nima vpliva. Tudi zatrjevanje, da je sodnica strankam v okviru materialnoprocesnega vodstva na zadnjem naroku izrecno pojasnila, da je za nesrečo izključno odgovoren pilot letala, v predloženem zapisniku nima podlage.

9. Prvi toženec v pritožbi obširno izpostavlja, da ravnanja pokojnega pilota nikakor ni mogel pričakovati, zato je prvo sodišče napačno uporabilo določbo 153. člena OZ. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču, da kljub grobi kršitvi pravil vizualnega letenja ni mogoče govoriti o dejanju oškodovanca, ki ga prvi toženec ne bi mogel pričakovati. Prvo sodišče je pravilno izpostavilo, da vzrok nezgode spada med značilne primere resnih incidentov, opredeljenih v prilogi Uredbe o preiskovanju letalskih nesreč, resnih incidentov in incidentov ter Direktivi Sveta 94/56/ES. Upoštevati je treba, da gre v obravnavani zadevi za objektivno odgovornost, pri kateri krivda ni predpostavka odškodninske odgovornosti. Izvor te oblike odgovornosti ni v protipravnem ravnanju oškodovalca, marveč v objektivnih okoliščinah na njegovi strani, ki se tičejo vezi med njim in nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo, zaradi katere je prav on odškodninsko odgovoren za vzrok škode.(3) Objektivne odgovornosti se odgovorna oseba ne more razbremeniti s tem, da dokaže svojo nekrivdo, temveč mora bodisi izpodbiti domnevo vzročnosti bodisi dokazati, da je vzrok za škodo dogodek oziroma ravnanje, ki je zunaj njene sfere in ki ga ni mogla predvideti, pa tudi ne preprečiti njegovih škodljivih posledic. Oprostitveni razlogi so posebne okoliščine, ki imajo tolikšno težo, da objektivno odgovorno osebo razbremenjujejo objektivne odgovornosti. V ta okvir sodita višja sila ter dejanje tretjega oziroma oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Sodna praksa postavlja pred imetnika nevarne stvari ali obratovalca nevarne dejavnosti ostre in zahtevne pogoje za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti oz. za izpodbitje domneve vzročnosti.(4) Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da morajo biti pogoji za oprostitev odgovornosti – nepričakovanost dejanja, nezmožnost izogniti se njegovim posledicam, dejanje oškodovanca – podani hkrati. Nepričakovanost škodnega dogodka se presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti (ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za posebej skrbno objektivno odgovorno osebo).(5) V sfero objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi nepremišljena, neprevidna ali celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnostim.(6)

10. V obravnavani zadevi bi torej moral biti izkazan kriterij skrajne skrbnosti.(7) Takšno napačno ravnanje pilota, kot je bilo v obravnavani zadevi, ne more biti nepričakovano, čeprav je nepremišljeno, neprevidno, celo nerazumno. Priča A. A. je pojasnil, da sta „iskala luknjo“, na vzletišče se nista vrnila, mislila sta, da bosta „prišla skozi“ oblak. Zato je pravilno stališče prvega sodišča, da je razlog za nesrečo človeška napaka, ki pa ni nepričakovana in tudi ne gre za višjo silo. Prvo sodišče je glede na okoliščine primera pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 153. člena OZ in nepravilno ravnanje pilota upoštevalo kot prispevek k nastanku škode, kar utemeljuje uporabo določb o deljeni odgovornosti.

11. Pritožba zmotno izpostavlja, da prvo sodišče ni ustrezno pojasnilo domneve vzročnosti po 149. členu OZ. Ni dvoma, da je letalo zaradi svojih lastnosti in načina uporabe, kot razloguje že prvo sodišče, nevarna stvar. Da je bil prvi toženec imetnik nevarne stvari v trenutku nesreče, je prvo sodišče povzelo iz zatrjevanj tožeče stranke, ki jih prvi toženec ni določno prerekal. Pritožbeno sodišče v zvezi z imetništvom letala v celoti sledi razlogovanju prvega sodišča v 17., 18., 19. in 20. točki obrazložitve. Prvo sodišče je še posebej izpostavilo izpovedbo zakonitega zastopnika prvega toženca B. B., ki je jasno izpovedal, „da je prva toženka kot lastnik morala poskrbeti, da bo letalo še naprej plovno in da je ona sprejela odločitev, da je let treba opraviti“. Navedeno ne pušča nobenega dvoma v ugotovitev prvega sodišča, da je bil imetnik nevarne stvari v trenutku nesreče prav prvi toženec.

12. Poudariti je treba, da krivda tretjega ali oškodovanca v primerih objektivne odgovornosti ni odločilna. Nevarnost, ki jo prinaša nevarna stvar oz. nevarna dejavnost, je za odškodninsko pravo pomembnejša od krivde. Vzrok škode je nevarna stvar, brez katere škode ne bi bilo.(8)

13. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje prvega sodišča glede temelja in tudi oceno pilotovega prispevka k nezgodi. V ocenjenem prispevku je upoštevana odločilna teža pilotovega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo prinaša nevarna stvar.

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

15. Prvi toženec s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Ur. list RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.

Op. št. (3): Primerjaj Jadek Pensa, D. in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003. Op. št. (4): Primerjaj Up-484/14-19 z dne 3. 12. 2015. Op. št. (5): Ibidem Op. št. (6): Primerjaj II Ips 515/2003 z dne 16. 9. 2004. Op. št. (7): Primerjaj III Ips 34/2008 z dne 9. 3. 2010. Op. št. (8): Primerjaj Jadek Pensa, D.: Nekatera sporna vprašanja odškodninske odgovornosti, Pravosodni bilten, 2/1999.