Jedro

Ni namen objektivne odškodninske odgovornosti prevalitev škodnih posledic oškodovančevega lastnega, z zdravim razumom sprtega ravnanja na imetnika stvari.

Zato je treba tudi ravnanje pilota, ki je prekršil temeljno in brezpogojno pravilo vizualnega letenja, da ne sme poleteti v oblak, in ki se je izključno zaradi tega zaletel v hrib, opredeliti kot nepričakovano. Imetniku nevarne stvari namreč ni mogoče naložiti bremena škode, ki ni posledica nevarne stvari, temveč oškodovančevega docela nerazumnega dejanja. Ob nesporni nemožnosti prve tožene stranke, da bi preprečila skrajno neodgovorno in nerazumno ravnanje pilota, se mu izognila ali ga odstranila, so zato izpolnjeni vsi pogoji za oprostitev njene odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 153. člena OZ).

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: »1. Pritožbi prve tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki njenega izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnikov zoper prvo toženo stranko v celoti zavrne.

2. Tožeča stranka mora prvi toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.461,07 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.«

II. Tožeča stranka mora prvi toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.820,24 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožniki so zahtevali odškodnino za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti A. A., soproga prve tožnice in očeta drugega ter tretjega tožnika, v letalski nesreči, in sicer nerazdelno od prve toženke kot lastnice letala in druge toženke kot upravljalke letala.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko po podlagi utemeljen do 35/100. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko je zavrnilo. Odločitev o pravdnih stroških tožnikov in prve toženke je pridržalo za končno odločbo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve toženke in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Prva toženka je na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 107/2016 z dne 2. 6. 2016 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču druge stopnje. Priglasila je revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

6. Presoja revizijskega sodišča je začrtana z vprašanji, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijske navedbe, stališča in kritike, ki gredo onkraj tem, ki jih natančno zarisuje sklep o dopustitvi revizije, so neupoštevne in se zato revizijsko sodišče z njimi ni ukvarjalo (zlasti gre za navedbe o zatrjevanih procesnih kršitvah, sodbi presenečenja in odgovornosti druge toženke). Naloga revizijskega sodišča je odgovoriti samo na naslednje vprašanje: »Ali je sodišče pravilno uporabilo določbe drugega in tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika?« **Ugotovljeno dejansko stanje**

7. Vprašanje in odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je treba razumeti izključno v kontekstu, kot ga zarisujejo in zamejujejo dejstva obravnavanega primera. Ta je mogoče strniti v naslednje točke: — Dne 11. 1. 2008 se je A. A., soprog prve tožnice in oče drugega ter tretjega tožnika, smrtno ponesrečil pri pilotiranju enomotornega letala znamke AN-2, z registrsko oznako HA-MKK, ki je bilo v lasti prve tožene stranke.

— Do nesreče je prišlo tako, da je normalno delujoče letalo v gosti megli (oblaku) in posledično ničelni vidljivosti trčilo v hrib Javor pri Sveti Planini nad Trbovljami.

— Vzrok nesreče je bil t. i. CFIT, to je nadzorovan let v teren (controlled flight into terrain), kar pomeni, da se pilot, ki letalo sicer nadzoruje, nehote zaleti v teren.

— Pilot je letalo vodil po pravilih t. i. vizualnega letenja (visual flight rules - VFR), kar pomeni, da je bila navigacija izključno vizualna.

— Po pravilih vizualnega letenja mora imeti pilot vidljivost v smeri leta najmanj 5 km; ves čas mora vzdrževati vidni stik s površino, nad katero leti, in, kar je najpomembnejše, ves čas mora leteti izven oblakov; brezpogojno se mora držati prepovedi poleta v oblak.

— Vremenske razmere pilota niso mogle presenetiti, saj je dežurni prognostik za tisti dan pustil vse zračne poti praktično zaprte za VFR letenje; na ruti, na kateri je takrat letel pokojni A., niso bili izpolnjeni niti minimalni pogoji za letenje po pravilih vizualnega letenja.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

8. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je pilot, ki je vstopil v oblak, zavestno kršil temeljno pravilo vizualnega letenja ter da tudi v trenutku, ko je izgubil vidni stik s terenom pod in pred seboj, »ni reagiral v skladu s pravili letenja in [z] zdravim razumom« (tč. 33 sodbe sodišča prve stopnje), kar pomeni, da je bilo njegovo ravnanje »nepremišljeno, neprevidno, celo nerazumno« (tč. 10 sodbe sodišča druge stopnje). Kljub takemu pilotovemu ravnanju pa sodišči nista videli razloga za popolno razbremenitev objektivno odgovornega lastnika letala1 (drugi odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), saj naj bi ne šlo za dejanje, ki ga prva toženka ne bi mogla pričakovati, temveč za enega od značilnih primerov resnih incidentov. Pilotov soprispevek sta zato ocenili na 65 %, prva toženka pa posledično po temelju odgovarja v višini 35 %.

**Povzetek revizijskih navedb**

9. Revidentka nasprotuje sklepu, da naj bi šlo pri ravnanju pilota za dejanje, ki bi ga lahko pričakovala. Poudarja, da je šlo za izkušenega poklicnega pilota s celoživljenjskimi izkušnjami v letenju, ki pa je v konkretnem primeru ravnal popolnoma nepredvidljivo in nerazumno ter kršil najosnovnejša pravila za varno letenje. Sklicuje se na več odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana sodba odstopala (zadeve II Ips 437/2006, II Ips 282/2013, II Ips 421/2011, II Ips 1210/2008), in pojasnjuje, v čem so primerljive z obravnavano zadevo. Prav tako pojasnjuje, zakaj naj bi bile odločbe Ustavnega sodišča (zadeva Up-484/2014) in Vrhovnega sodišča (zadevi II Ips 515/2003 in III Ips 34/2008), na katere se je v podkrepitev svojih stališč sklicevalo sodišče druge stopnje, za obravnavano zadevo neuporabljive. Tudi če bi bila podana odgovornost prve toženke, pa meni, da odgovarja v bistveno nižjem deležu kot 35 %.

**O utemeljenosti revizije**

10. Revizija je utemeljena.

11. Po 149. členu OZ velja za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, domneva vzročnosti. Šteje se, da taka škoda izvira iz nevarne stvari. To, da je med poletom letalo nevarna stvar, ne more biti sporno. Prav tako ne, da je strmoglavljenje letala oziroma trčenje v pobočje povezano z nevarnimi lastnostmi letala. Vendar je domneva vzročnosti v tem primeru že prima facies ovržena. Če je izključni in naravni vzrok nesreče nadzorovan let v teren, ko se je normalno delujoče letalo med letom v oblaku po pravilih vizualnega letenja ob ničelni vidljivosti zaletelo v hrib, potem je jasno, da je pilotovo ravnanje tisto, ki je edini vzrok nesreče. Povečana nevarnost letala, ki izvira iz dejstva, da gre za leteče, po zraku plavajoče prevozno sredstvo, ki z visoko hitrostjo premaguje gravitacijske sile, je bila v tem primeru povsem izničena z dejstvom, da se je ves nevarnostni potencial letala (ki je igral tu samo vlogo enega od številnih pogojev za nastanek škodnega dogodka) usodno aktiviral izključno zaradi zavestne napake pilota (na enak način, kot se nevarnostni potencial letala sprosti v primerih sestrelitve ali pilotovega samomora). Pilot je namreč ravnal zoper »edino pravilo za VFR letenje, da se ne vstopa v oblak«, česar »se mora pilot brezpogojno držati« (gl. tč. 32 in 33 sodbe sodišča prve stopnje). To pomeni, da je izpolnjen prvi pogoj za razbremenitev objektivno odgovornega lastnika, t. j., da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca.

12. S primeri, kakršen je obravnavani (letalska nesreča, ki je posledica nadzorovanega leta v teren), se Vrhovno sodišče v dosedanji praksi še ni srečalo. Sklepanje na podlagi precedenčnih primerov, ki pomeni argumentiranje na podlagi analogije, kar zahteva iskanje tretjega v primerjavi, je bilo zato v tem primeru toliko težje, saj se je bilo treba odmakniti od konkretnih dejstev v smeri iskanja bolj abstraktnih opredelitev ravnanj oškodovancev, ki so po mnenju Vrhovnega sodišča privedla do oprostitve objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari. Pri normativnem zapolnjevanju standarda nepričakovanosti kot enega od pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za oprostitev od odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ, je bilo zato treba iskati skupne vrednostne značilnosti dejanj oškodovancev, ki jih je dosedanja praksa Vrhovnega sodišča opredelila kot taka, ki jih imetniki nevarnih stvari niso mogli pričakovati. Pri tem je bilo treba kot izhodišče vzeti stališče, po katerem mora biti merilo za presojo nepričakovanosti oškodovančevega ravnanja »objektivno in abstraktno« ter da se »nepričakovanost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti«.2 Zato ni pomembno, ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega lastnika in v konkretnih okoliščinah, pač pa, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega lastnika.3

13. Iz povedanega tako izhaja, da je nepričakovanost odvisna spremenljivka nerazumnosti oškodovančevega ravnanja. Bolj, ko je ravnanje oškodovanca nespametno in bolj ko se približuje nerazumnosti, manj je za lastnika nevarne stvari pričakovano. Z nerazumnimi, skrajno nepremišljenimi in neodgovornimi ravnanji noben lastnik nevarne stvari ne more računati. Prav to je skupna vrednostna povezava med na videz sicer raznolikimi primeri ali, z drugimi besedami, tretje v (vrednostni) primerjavi med obravnavano letalsko nesrečo in do sedaj obravnavanimi primeri, ko je Vrhovno sodišče izključilo objektivno odgovornost zaradi dejanja oškodovanca.4 Obravnavani primer ima zato s primeri, ko je Vrhovno sodišče dejanje oškodovanca opredelilo kot nepričakovano, skupno bistveno vrednostno referenčno točko. Odločitve v vseh omenjenih primerih izhajajo iz iste premise. Vsem je namreč skupno, da je bilo oškodovančevo dejanje nerazumno, v nasprotju z navodili za varno delo (npr. sodba VIII Ips 212/2010; II Ips 437/2006) in samovoljno (sodba II Ips 282/2013; VIII Ips 163/2009; VIII Ips 62/2012). Precedenčno sporočilo sodne prakse Vrhovnega sodišča o uporabi drugega odstavka 153. člena OZ je tako mogoče strniti v naslednji stavek: Ni namen objektivne odškodninske odgovornosti prevalitev škodnih posledic oškodovančevega lastnega, z zdravim razumom sprtega ravnanja na imetnika stvari.5

14. Zato je treba tudi ravnanje pilota, ki je prekršil temeljno in brezpogojno pravilo vizualnega letenja, da ne sme poleteti v oblak, in ki se je izključno zaradi tega zaletel v hrib, opredeliti kot nepričakovano.6 Imetniku nevarne stvari namreč ni mogoče naložiti bremena škode, ki ni posledica nevarne stvari, temveč oškodovančevega docela nerazumnega dejanja. Ob nesporni nemožnosti prve tožene stranke, da bi preprečila skrajno neodgovorno in nerazumno ravnanje pilota, se mu izognila ali ga odstranila, so zato izpolnjeni vsi pogoji za oprostitev njene odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 153. člena OZ).

**Odločitev o reviziji**

15. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo (drugi odstavek 153. člena OZ), je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko v celoti zavrnilo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

**Stroški postopka**

16. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker pa je bila predmet revizijske presoje v obravnavani zadevi sodba sodišča druge stopnje v povezavi z vmesno sodbo sodišča prve stopnje, slednje pa je odločitev o pravdnih stroških pridržalo za izdajo končne sodbe, ki je bila izdana dne 20. 5. 2016, vključno z odločitvijo o celotnih pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje, bo ta stroškovni sklep lahko predmet nadaljnje presoje pred sodiščem druge stopnje, medtem ko revizijsko sodišče v tem revizijskem postopku o stroških pred sodiščem prve stopnje ni odločalo.

17. Spremenilo pa je odločitev o pritožbenih stroških. Ker je bila sodba sodišča druge stopnje spremenjena tako, da je prva toženka s svojo pritožbo uspela, ji pripada tudi povračilo njenih pritožbenih stroškov v višini 1.461,07 EUR (v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi je priglasila 1.177,60 EUR po tar. št. 3210 ter 20,00 EUR za pavšal za materialne stroške po tar. št. 6002, kar ji je revizijsko sodišče oboje priznalo, skupaj z 22 % DDV).

18. Prav tako je tožeča stranka dolžna prvi toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka, ki znašajo 1.820,24 EUR (priglašenih 1.472,00 EUR po tar. št. 3300 ter 20,00 EUR za pavšal za materialne stroške po tar. št. 6002, kar je revizijsko sodišče oboje priznalo, skupaj z 22 % DDV).

1 Zahtevek zoper drugo toženko kot zatrjevano upravljalko letala pa je bil v celoti zavrnjen zaradi nesklepčnosti. Ta del ni predmet revizijske presoje. 2 Sklep II Ips 700/2007 z dne 25. 1. 2010, tč. 9. Že prej podobno sodba II Ips 437/2006 z dne 6. 11. 2008. 3 Prav tam. 4 Prim. sodbo II Ips 1210/2008 z dne 28. 5. 2009, kjer je šlo za primer, ko je kolesarka zapeljala z neprednostne na prednostno cesto in se pri tem zaletela v zadnji bočni del avtomobila zavarovanca tožene stranke; sodbo II Ips 282/2013 z dne 4. 6. 2015, kjer je Vrhovno sodišče povedalo, da objektivno odgovorni osebi ni mogoče računati s samovoljnim ali docela nerazumnim ravnanjem samega oškodovanca (tč. 21, 23 in 24); sodbo VIII Ips 163/2009 z dne 11. 1. 2011, kjer je bilo samovoljno ravnanje oškodovanca opredeljeno kot nepričakovano; sodbo II Ips 437/2006 z dne 6. 11. 2008, ko je bila ugotovljena nepričakovanost dejanja oškodovanca, ki je se poškodoval pri čiščenju stroja, ko se je ta še vrtel, čeprav so navodila narekovala čiščenje le ob izključenem stroju (vendar se je v praksi dopuščalo tudi čiščenje ob zmanjšani hitrosti); sodbo VIII Ips 62/2012 z dne 8. 1. 2013, s katero je bilo ugotovljeno, da je bilo oškodovančevo ravnanje, ko se je samovoljno in brez zaščitnih sredstev lotil dela na ostrešju, nepričakovano; sodbo VIII Ips 212/2010 z dne 2. 4. 2012, s katero je Vrhovno sodišče v tč. 10 obrazložitve med drugim navedlo: »Ob tem, ko so pravila iz varstva pri delu, ki jih je tožnik poznal, v primeru vsake ugotovljene nepravilnosti tožniku nalagala, da je treba transporter ustaviti, se je tožnikov delodajalec utemeljeno zanašal, da jih bo tožnik upošteval, in je bilo tako tožnikovo nedopustno ravnanje zanj nepričakovano tudi upoštevaje merilo posebej skrbnega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). S tem ko je tožnik med obratovanjem transporterja zlezel vanj, je kršil navodila za varno delo, čeprav se je zavedal možnosti nastanka škode. S tem je sam ustvaril nevaren položaj, ki je bil z vidika zagotavljanja varstva pri delu prepovedan. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je bilo njegovo ravnanje skrajno malomarno in nerazumno.« 5 V sodbi II Ips 515/2003 z dne 16. 9. 2004, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, je Vrhovno sodišče sicer res navedlo, da »[v] rizično sfero objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo […] tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti.« Vendar je kasnejša, v prejšnji opombi navedena sodna praksa, to stališče očitno opustila. Razen tega se tudi dejstva življenjskega dogodka, ki je bil predmet presoje, ne prilegajo takemu stališču. Šlo je namreč za neprevidno prečkanje ceste med vozili, ki so stala v dveh kolonah. Taka prečkanja, čeprav neprevidna, niso nekaj nenavadnega, neobičajnega in v nasprotju z zdravim razumom, zato jih ni mogoče primerjati z ravnanjem poklicnega pilota, ki krši temeljno pravilo VFR letenja. Omenjeno stališče je treba zato razumeti le kot »mimogrede« rečeno (obiter dictum). 6 Drug primer, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje (sodba Vrhovnega sodišča III Ips 34/2008 z dne 9. 3. 2010), ni primerljiv z obravnavano zadevo. Nanaša se namreč na škodo, ki jo je med vožnjo z vlakom utrpel deček, ki se je nagibal skozi okno, pri tem pa ga je oplazila ob progi stoječa opozorilna metlica, zaradi česar je umaknil glavo nazaj in se ob tem udaril v okenski okvir. Prav tako je neprimerljiva zadeva, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče (odločba Up-484/14 z dne 3. 12. 2015), saj razlaga nepričakovanosti ne sega na področje ustavnosti. Razen tega je Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 175/2013 razveljavilo (in o delu zahtevka meritorno odločilo kar sámo) zaradi napačne razlage 13. člena Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu in s tem povezanim statusom oškodovanca kot pooblaščene osebe. Tako je v tč. 20 navedlo: »Brž ko se prvemu pritožniku odvzame pravni status pooblaščene osebe na gradbišču, pa dejstva, da se je nevarna dejavnost odvijala v pogojih nezavarovanega gradbišča, ni mogoče izključiti kot pravno nepomembnega.« Več o kritični analizi te in drugih, z njo povezanih odločb Ustavnega sodišča in sodb Vrhovnega sodišča, gl. D. Možina (Ustavno)sodna farsa o rovokopaču, Podjetje in delo, let. XLIII (2017), št. 2, str. 251, 258-260.