Jedro

Rok za uveljavljanje sodnega varstva ne more začeti teči od dneva prejema prepozne odločitve komisije za pritožbe, ampak teče od dneva, ko je iztekel rok, ki ga ima na voljo komisija, da odloči o pritožbi. Ker je tožnik ta rok zamudil, se tožba kot prepozna zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ki jo je dne 16. 3. 2010 vložil tožnik zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracije in reparacije, saj je ugotovilo, da tožba ni dopustna, ker je bila vložena prepozno, odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Zoper navedeni sklep (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka pravočasno pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik tožbo vložil prepozno, nesmiselno. Tožnik je tožbo namreč vložil znotraj tridesetdnevnega roka, ki ga vsebuje pravni pouk sklepa št. ... z dne 24. 2. 2010, s katerim je komisija za pritožbe zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 12. 2009. Res je ta komisija odločila po izteku tridesetdnevnega roka od vložitve tožnikove pritožbe, kar je po roku, ki je določen v 2. odstavku 39. člena ZJU, vendar pa je pravni pouk namenjen temu, da se tistega, na katerega se odločba nanaša, pouči o tem, kakšna pravna sredstva ima na voljo. Tožnik se je tega držal. Po stališču pritožbe določila 2. odstavka 39. člena ZJU ni mogoče interpretirati na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, saj ta člen ureja predvsem obveznosti komisije, da odloči v tem roku, hkrati pa za primer, če komisija v postavljenem roku ne odloči, javnemu uslužbencu daje dodatno možnost, da neposredno zahteva sodno varstvo. To pa ne pomeni, da javni uslužbenec izgubi pravico vložiti tožbo, če je komisija odločila po izteku roka. Ker je tožnik sklep komisije za pritožbe prejel 9. 3. 2010, je tožba, vložena 16. 3. 2010, pravočasna. Pri tem pa pritožba še poudarja, da je pri interpretiranju določbe 2. odstavka 39. člena ZJU pomembno vprašanje, kdaj začne rok teči, ali je to od dneva vložitve pritožbe, ali pa je to od dneva, ko je komisija pritožbo prejela. Tožnik je izvedel, da komisija zakon tolmači tako, da začne rok teči z dnem prejema pritožbe in da je komisija pritožbo, ki je datirana s 5. 1. 2010, prejela šele konec januarja in je zato štela, da je odločitev, ki jo je sprejela, pravočasna, saj njen sklep nosi datum 24. 2. 2010. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sklep sodišča prve stopnje je logično obrazložen ter materialnopravno pravilen. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 39. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki določa, da mora komisija za pritožbe o pritožbi javnega uslužbenca odločiti najkasneje v 30 dneh. Tožnik je pritožbo vložil skladno s 1. odstavkom 25. člena ZJU v zakonsko določenem roku osmih dni od prejema izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2009, kar sta stranki kot nesporno dejstvo ugotovili na naroku za glavno obravnavo dne 14. 4. 2011. Sodišče prve stopnje je tako v korist tožnika štelo, da je pritožbo vložil zadnji dan t.j. 6. 1. 2010 in da jo je tožena stranka prejela 7. 1. 2010. Ker ZJU v 1. odstavku 39. člena določa, da pri odločanju o pritožbah komisija za pritožbe uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, tako tridesetdnevni rok iz 2. odstavka tega člena začne teči z dnem prejema pritožbe, saj Zakon o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.) določa, da organ odloči po prejemu popolne vloge. Ker tožena stranka v roku iz 2. odstavka 39. člena ZJU ni odločila, bi moral tožnik skladno z 2. odstavkom 25. člena ZJU v tridesetih dneh od poteka roka iz 2. odstavka 39. člena istega zakona vložiti tožbo, s katero bi izpodbijal sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2009, torej najkasneje do 9. 3. 2010. Ker je tožbo vložil 16. 3. 2010, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno. Pri tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da 2. odstavek 39. člena ZJU nalaga obveznosti zgolj komisiji za pritožbe. Glede na določilo 2. odstavka 25. člena istega zakona, po katerem lahko javni uslužbenec zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v roku 30 dni od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe (iz 2. odstavka 39. člena ZJU), 2. odstavek 39. člena nalaga obveznosti tudi javnemu uslužbencu, saj je od tega roka odvisno, kdaj lahko vloži tožbo: v primeru odločitve komisije v roku tridesetih dni od vročitve sklepa, v primeru neodločitve oziroma molka organa pa v istem roku od dneva, ko se je iztekel rok, v katerem bi morala komisija odločiti. Molk organa nastopi z iztekom roka iz 2. odstavka 39. člena ZJU in ga izdaja kasnejše odločitve ne pretrga. Iz tega razloga tudi rok za uveljavljenje sodnega varstva ne more začeti teči od dneva prejema prepozne odločitve komisije za pritožbe, ampak teče od dneva, ko se je iztekel rok, v katerem komisija mora odločiti. Ker pravico do sodnega varstva tožniku daje zakon in sicer 2. odstavek 25. člena ZJU, ta pravica ne more biti odvisna od pravnega pouka na sklepu komisije za pritožbe z dne 24. 2. 2010, ki ga je komisija izdala po poteku roka iz 2. odstavka 39. člena ZJU.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (365. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasil.