Jedro

Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2009 in sklepa komisije za pritožbe z dne 24. 2. 2010, za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, za vrnitev nazaj na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bil sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vročen 29. 12. 2009, pravočasno pritožbo na komisijo za pritožbe pa je vložil 5. 1. 2010. Ker komisija za pritožbe o pritožbi ni odločila v tridesetih dneh, bi moral vložiti tožbo najkasneje 9. 3. 2010. Vložil jo je šele 16. 3. 2010, zato je zamudil rok za sodno varstvo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da bi moral tožnik vložiti tožbo v tridesetih dneh od poteka roka iz drugega odstavka 39. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ker komisija za pritožbe ni odločila v tridesetih dneh. Postavilo se je na stališče, da rok za vložitev tožbe po tem, ko je ob molku organa že zamujen, ne more začeti teči znova.

3. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je interpretacija ZJU, ki jo podajata sodišči prve in druge stopnje, napačna. Komisija za pritožbe o tožnikovi pritožbi res ni odločila v roku tridesetih dni, pač pa kasneje. Odločbo komisije je tožnik prejel 9. 3. 2010 in je tožbo vložil 16. 3. 2010, kar je pravočasno. V drugem odstavku 39. člena ZJU so določena pravila za odločanje komisije za pritožbe, kar pomeni, da se ta določba nanaša le na obveznost komisije, da odloči v tridesetih dneh. Zaradi molka organa, torej ko ta ne odloči v določenem roku, je po poteku roka možna vložitev tožbe, ni pa to dolžnost. Tožnik je imel po tretjem odstavku 24. člena ZJU možnost vložiti tožbo po poteku tridesetdnevnega roka od vročitve sklepa komisije za pritožbe, čeprav ta ni odločila v roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU. Za vložitev tožbe pred tem niti ni imel interesa, saj je bila izvršitev izredne odpovedi do odločitve komisije zadržana, torej je bil pri toženi stranki še vedno zaposlen. Predlaga razveljavitev sklepov sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijani sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Revizija smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava, konkretno drugega odstavka 25. člena ZJU in drugega odstavka 39. člena ZJU.

6. Po prvem odstavku 274. člena ZPP sodišče po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, če je s posebnim predpisom določen rok za tožbo. Niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje se na to določbo sicer izrecno ne sklicujeta, vendar pa predstavlja podlago za njuno odločitev. Poseben predpis, ki v obravnavanem primeru določa rok za vložitev tožbe, je ZJU. Ta v 24. členu določa, da je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena ZJU) in v primeru odločitve o drugih pravicah in obveznostih, če komisija na predlog javnega uslužbenca oceni, da bi z izvrševanjem nastale težko popravljive posledice (četrti odstavek 24. člena ZJU). O pritožbi odloča komisija za pritožbe (prvi odstavek 35. člena ZJU). Komisija za pritožbe mora odločiti o pritožbi najkasneje v tridesetih dneh (drugi odstavek 39. člena ZJU). Javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Sodno varstvo je dovoljeno pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (peti odstavek 24. člena ZJU).

7. Iz citiranih določb ne izhaja, da ima delavec v primeru, če komisija za pritožbe ne odloči v roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, le eno možnost, namreč vložiti tožbo v roku tridesetih dni od poteka roka, v katerem bi morala komisija odločiti. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki se drugače, kot je določeno v Zakonu o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 – poda v obliki sklepa) začne učinkovati, ko je dokončna oziroma z vročitvijo sklepa komisije za pritožbe javnemu uslužbencu, saj pritožba zadrži izvršitev. Dokončnost ne nastopi s potekom roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU. Če komisija ne odloči v roku, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v tridesetih dneh od poteka roka za odločitev komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok, v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v vsakem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v tridesetdnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.

8. Glede na navedeno revizija sodišču druge stopnje in sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik tožbe ni vložil po poteku roka, ki ga za to določa poseben zakon, zato ni bilo pogojev za zavrženje tožbe. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z upoštevanjem, da je tožba vložena pravočasno, o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini.