Jedro

Razveljavitev pogodbe po 45. členu OZ se lahko zahteva pod pogojem, da je bil strah podan tudi v trenutku podpisovanja sporne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti sporazuma o delitvi skupnega premoženja, s katerim je tožeča stranka toženi priznala 3/100 na parc. št. 519/29 pri notarju M. K. dne 19.5.2006. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti sporazuma v enakem obsegu, kot je zahtevala ničnost, in vpis lastninske pravice na svoje ime. Zahtevala je tudi izstavitev listine, na podlagi katere se bo vpisala do 30/100 v zemljiško knjigo in pravdne stroške.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je oprlo svojo odločitev glede ničnosti na 86. člen OZ-a in zapisalo, da so moralni predpisi vezani predvsem na izpolnitev pogodbeno prevzete obveznosti. Takšno stališče ni pravilno. Zakonodajalec v 86. členu tega ni navedel. Pravni posel in sporazum, ki ni odraz dejanske in pravne volje stranke, je v nasprotju z ustavnimi načeli, ki zagotavljajo spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva (334. člen Ustave). Glede podrednega zahtevka, predvsem glede grožnje, je sodišče zgrešilo psihično stanje tožnice, kljub temu da je pridobilo izvedeniško mnenje kliničnega psihologa. Splošno znano je, da žrtve psihičnega in fizičnega nasilja skrivajo to pred okolico in pred sabo. Že od upokojitve leta 1995 jo je ves čas pregovarjal, naj napiše oporoko in mu prepusti vse premoženje. Povedala je to vse izvedencu in šele po razvezi, ko je njeno zdravje zaradi toženca prišlo do tako akutnega stanja, je poiskala pomoč. Vsak, ki dela z žrtvami nasilja ve, da minejo leta, preden se žrtev ozavesti, da je vredna drugačnega življenja. Tožnica ima negativno samopodobo. Izvedenec je odgovoril, da če je tožnica izpostavljena intenzivnemu psihičnemu pritisku, lahko deluje proti svoji resnični volji in interesom. Odgovoril je tudi, da je na podlagi anamnestičnih in medicinskih podatkov v letih 2006 in 2007 bila izpostavljena močnemu stresu, vse do opore, ki jo je našla v javnih institucijah. Še vedno kaže znake posttravmatske stresne motnje. Tudi tožba predstavlja določen pritisk na tožnico. Vse ugotovitve izvedenca pa sodišče spregleda. Zato je bilo ravnanje tožnice, da je podpis notarskega sporazuma, več kot takšno, da utemeljuje podredni tožbeni zahtevek.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev. Zanika nasilje in meni, da je bila tožnica do njega nasilna. Opisuje premoženjska razmerja med zakoncema in način njunega življenja.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je primarno tožila na ugotovitev ničnosti sporazuma, katerega sta pravdni stranki sklenili pri notarju 19.5.2006, in sicer delno ničnost glede 30/100 deleža na parc. št. 519/23. Tožeča stranka zatrjuje ničnost dela notarskega zapisa o delitvi skupnega premoženja iz razloga, da je bil sporazum izsiljen in zato nemoralen. To trdi tudi v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago tožeče stranke, na katero je sodišče vezano, in glede na ugotovljeni dokazni postopek, pravilno kot pravno podlago za odločitev o zatrjevani ničnosti uporabilo določbo 86. člena Obligacijskega zakonika. Pred tem je v dokaznem postopku ugotovilo, da sta pravdni stranki pristopili k notarju zaradi ureditve medsebojnega pravnega razmerja, ki izvira iz ustvarjenega skupnega premoženja v času trajanja njune zakonske zveze. Takšna ureditev spornih razmerij ne nasprotuje Ustavi, moralnim načelom in zakonom. Predvidena je v določbi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, člen 51. V kolikor pa tožnica zatrjuje napako volje, pa sodišče pravilno ugotavlja, da gre lahko za izpodbojnost pravnega posla oziroma zahtevek za razveljavitev pogodbe. Ni pa razlogov za ničnost pravnega posla. Pritožba graja sodbo glede odločitve o ničnosti tožbenega zahtevka v delu, ko je sodišče zapisalo, da je pri nas uveljavljena t.i. klasična teorija ničnih pravnih poslov, pri katerih je nasprotovanje moralnim načelom vezano predvsem na izpolnitev pogodbeno prevzete obveznosti. Pritožbeno sodišče pa le razlago 86. člena OZ, katerega je podalo sodišče prve stopnje, da je treba upoštevati, da so nični pravni posli, ki so v nasprotju z Ustavo, s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, saj gre za protiustavne, nezakonite in nemoralne pogodbe, katerih učinkovanje želimo preprečiti z ničelno sankcijo (prim. Polajnar Pavčnik A., Komentar OZ, splošni del, 1. knjiga, stran 507).

Tožnici je treba odgovoriti, da sodišče sme obravnavati le tiste tožbene podlage, katere tožeča stranka navaja in ki bi eventualno pripeljale do ničnosti. Tožnica tudi v pritožbi in med pravdo vztraja, da je bila v hudi življenjski situaciji, vendar nikoli ni zatrjevala nerazsodnosti. Zatrjevala je le hudo stisko in pri tem videla za krivca toženca in menila, da naj bi šlo pri njegovih dejanjih za nasilje do tožnice. Ker torej tožeča stranka ni zatrjevala nerazsodnost v trenutku sklepanja pravnega posla, sodišče pravilno ni obravnavalo poslovne sposobnosti tožeče stranke oziroma sposobnost izjaviti pravo voljo za sklenitev pravnega posla. Pravdni stranki sta bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje poročeni 15 let in sta želeli urediti svoja premoženjska razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na ničnost dela sporazuma. Pri tem sodišče ni spregledalo nobenih temeljnih pravic tožnice, ki so v Ustavi zapisane. Tožnica se sklicuje na 34. člen Ustave RS in 25. člen. Vendar toženec po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bil pravnomočno obsojen, tožnica ni dokazala, da bi bil sploh začet kazenski postopek na podlagi njene ovadbe policistom (ovadba je bila zavržena). Predvsem pa je sodišče na podlagi zaslišanja notarja ugotovilo, kako je bilo konkretno takrat, ko sta pravdni stranki prišli podpisat sporazum. Za ugotavljanje sposobnosti izraziti pogodbeno voljo je namreč odločilen čas sklepanja pogodbe.

Tožeča stranka postavlja tudi podredni tožbeni zahtevek in izpodbija del pravnega posla oziroma notarski zapis glede deleža, ki ga je priznala tožencu iz naslova grožnje in sile. Sodišče prve stopnje pravilno zapiše, da s tem uveljavlja napake volje pri sklepanju pogodbe, kar ureja 45. člen OZ. Pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da tožnica ni zatrjevala, da bi s fizično silo toženec izsilil njen podpis na pogodbi. Zato je sodišče pravilno oprlo svojo odločitev na 45. člen OZ. Za izpodbijanje pogodbe je določen rok enega leta od prenehanja grožnje oziroma sile in roki so prekluzivni. Sodišče je ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena 19.5.2006, tožba pa vložena 28.2.2008. Sodišče se je postavilo na stališče, da je najkasneje zatrjevana grožnja prenehala, ko je podala ovadba, in sicer 30.7.2007. Zato je sodišče pravilno štelo, da je tožba znotraj enoletnega roka in v tem delu sodišče ni sledilo ugovoru tožene stranke.

Pač pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v času podpisovanja sporazuma tožnica ni bila pod vplivom nedopustne grožnje toženca, ki bi pri njej povzročil utemeljen strah tako, da bi zaradi tega sklenila pogodbo. Ugotovilo je, da tožnica ni bila v resni nevarnosti za življenje ali telo in da strah, ki ga sicer subjektivno opisuje tožnica, ni bil takšen, da bi dosegel nivo pravnega standarda utemeljenega strahu, kot ga določa 2. odstavek 45. člena OZ.

Pritožbeno sodišče še dodaja pri razlagi tega pravnega standarda, da mora iti za resno grožnjo, ki pa je seveda usmerjena na konkretno stranko in v tem pomenu se presoja tudi subjektivni element. Vendar je treba tudi upoštevati, da tožnica za čas sklepanja pogodbe ne zatrjuje posebnih okoliščin. Trdi, da je bila v strahu vsaj dve leti in to tudi potrdi izvedenec. Vendar utemeljen strah obstaja tedaj, ko se iz okoliščin vidi, da ji je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega (Dolenc M., Komentar Obligacijskega zakona, Splošni del, 1. knjiga, stran 339). Tudi sodna praksa podaja primere, iz katerih se vidi, da mora biti strah tudi v trenutku podpisovanja sporne pogodbe (primer VIII Ips 176/98, VSS, Objava Sodna praksa pri komentarju 45. člena OZ). Sodišče pravilno opozarja, da je tožnica šele v letu 2007 podala ovadbo in se nato tudi izselila.

Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje zlasti v delu, kako je sodišče ocenilo dokaz z izvedencem kliničnim psihologom. Vendar se pritožbeno sodišče pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je ta dokaz ocenilo skupaj z drugimi dokazi, kateri so bili izvedeni v dokaznem postopku (zaslišanje strank, zavrženje ovadbe, pisma pravdnih strank). Pritožba iztrga tiste ugotovitve izvedenca, ki delno potrjujejo njene trditve. Spregleda pa druge ugotovitve izvedenca, ki niso bile v prid navedbam tožeče stranke. Tako je izvedenec med drugim ugotovil, da pri tožnici ni zaslediti izrazitejših motenj v presoji realnosti (list. št. 113). Izvedenec je pojasnil za kakšno osebnostno strukturo gre. Zapisal je tudi, da je če je tožnica izpostavljena intenzivnemu psihičnemu pritisku ali nasilju, lahko deluje proti svoji resnični volji in interesom. Vendar glede na ostale dokaze, ki jih je sodišče upoštevalo, predvsem zaslišanje notarja, ni potrdilo trditev tožnice, da je podpisala sporazum zaradi nedopustne grožnje toženca in da je bila zato v utemeljenem strahu. Tožnica ni zatrjevala ali dokazovala, da bi ravno v času okoli podpisa sporazuma bili neki objektivni znaki, ki bi potrjevali njene navedbe o psihičnem in fizičnem nasilju toženca do nje. Iz izvedeniškega mnenja je razbrati, da je njeno življenje bilo težko in povzročilo določene značilnosti v osebnostni strukturi in da so njene težave bile dolgotrajne. Šele, ko je poiskala pomoč in sodišče ugotovi, da je to od maja 2007 dalje, se počuti bolje. Vendar gre subjektivno počutje pogodbene stranke, ki je razsodna in ki v času podpisovanja pogodbe ali kratek čas po tem, ni poiskala pomoči uradnih organov. Pritožbeno sodišče ne more mimo zapisa iz notarskega zapisa, iz katerega sledi, da je bila volja pogodbenih strank pravilno zapisana. Tožnica ni zatrjevala okoliščin, iz katerih bi sodišče lahko sklepalo, da je bilo pri notarju karkoli narobe in da ni bila spoštovana njena volja.

Pritožba še trdi, da je iz izvedeniškega mnenja moč razbrati, da je bilo tožničino psihično stanje takšno, da gre za napako volje pri sklepanju pravnega posla in da iz vseh takšnih primerov sledi, da žrtve psihičnega in fizičnega nasilja ne izkazujejo tega na ven. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče moralo presojati konkreten primer in zato ne more pritožbeno sodišče odgovarjati na splošne trditve pritožbe o raziskavah v A. in domnevnih podobnih primerih. Sodišče odloči na podlagi opravljenega dokaznega postopka in primerja to s trditvami tožeče stranke in zahtevkom.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo procesnih napak, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba od procesnih kršitev zatrjuje le, da sodišče ni upoštevalo izvedeniškega mnenja. Sodišče je upoštevalo izvedeniško mnenje, vendar pritožba s to dokazno oceno ni bila zadovoljna.

Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom.