Jedro

Prošnja za azil se šteje za vloženo tudi, ko organ, ki sprejme izjavo o nameri osebe za mednarodno zaščito in o tem sestavi poročilo, ta pisni dokument posreduje organu, pristojnemu za izvajanje obveznosti iz Uredbe Dublin III. Pri tem že posredovanje bistvenih podatkov iz tega dokumenta šteje za posredovanje originala ali kopije tega dokumenta drugo navedenemu organu in je torej to posredovanje zadosten dokaz, da se prošnja šteje za vloženo.

Pri presoji zakonitosti odločitve o predaji odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III je treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico, ne pa položaja, v katerem je bil, ko je prvič stopil na ozemlje te države članice. Za presojo sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu je zato pomembno, kako Republika Hrvaška obravnava osebe, ki so ji predane v okviru dublinskih postopkov, in ne tujcev, ki se nezakonito znajdejo na njenem ozemlju.

Za odločitev v obravnavani zadevi tako niso bistvene okoliščine, ki niso v povezavi s pritožnikovim sedanjim pravnim in dejanskim položajem, s tem pa tudi ne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na njegov položaj pred prihodom v Slovenijo, in sicer da naj bi Republika Hrvaška tujcem sistematično izdajala odločbe o vrnitvi oziroma trditve o dvoličnostih hrvaške države, ki da tujcem izdaja sklepe o vrnitvi, istočasno pa jih šteje kot prosilce za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-7564/2023/8 (1221-13) z dne 14. 3. 2024. Navedeni organ je s tem sklepom zavrgel tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo tožnik najkasneje v šestih mesecih od 19. 1. 2024, v primeru odložitve predaje z začasno odredbo pa od prejema pravnomočne sodne odločbe, predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 Sodišče je zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik predlagal zadržanje izvršitve navedenega sklepa do njegove pravnomočnosti (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da za predajo tožnika Republiki Hrvaški ni ovir, saj v navedeni državi ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Zaradi tega je štelo, da tožnik ni izkazal niti težko popravljive škode, ki bi mu lahko nastala s predajo in s katero je utemeljeval izdajo začasne odredbe.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbi. V pritožbi zoper zavrnilni sklep o začasni odredbi predlaga, naj ga Vrhovno sodišče razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, v pritožbi zoper sodbo pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in sklep toženke odpravi.

4. Toženka na pritožbi ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče najprej zavrača pritožbeni očitek o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sobe, zaradi katere naj bi je ne bilo mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1). Sodišče je v njej navedlo popolne razloge glede uporabljenega materialnega prava v zvezi z odgovornostjo Republike Hrvaške za pritožnikov ponovni sprejem in glede zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ter razloge o ugotovljenih dejstvih, pomembnih za odločitev, in odgovorilo na vse za odločitev relevantne tožbene očitke, med drugim tudi do pomena stališč v sodbi ESČP v zadevi Daraibou proti Hrvaški z dne 17. 1. 2023 (št. 84523/17) in njihove nerelevantnosti za obravnavani primer. Očitno neutemeljena je navedba v pritožbi, da sodišče ni odgovorilo na tožbene trditve, da je bila pritožniku na Hrvaškem izdana odločba o vrnitvi, in o praksi hrvaških organov glede izdajanja tovrstnih odločb še preden je bilo odločeno o prosilčevi prošnji za azil. Odgovor sodišča na to je zapisan v 21. točki sodbe. Ne drži niti, da ni razvidno, zakaj sodišče meni, da bo Republika Hrvaška s pritožnikom ravnala zakonito - odgovor je v razlogih, ki se nanašajo na presojo v tožbi zatrjevanih pomanjkljivosti pri delovanju hrvaških oblasti, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se ne nanašajo na azilne postopke in na osebe, vrnjene na Hrvaško v postopkih po Uredbi Dublin III.

7. Tudi sicer Vrhovno sodišče ugotavlja, da bistvo pritožnikovih navedb ni konkretizirano nasprotovanje stališčem v izpodbijani sodbi, pač pa ponovni predstavitvi tožbenih stališč. Do teh se je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje. Pritožnik tako nasprotuje odgovornosti Republike Hrvaške za njegov ponovni sprejem na podlagi člena 20(5) Uredbe Dublin III samo s pavšalno navedbo, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito in prošnje ni vložil. Ta trditev je neutemeljena že zato, ker ni obrazložena in se pritožbeno sodišče do nje ne more opredeliti. Dodaja pa, da če pritožnik z navedenim misli na vložitev formalne prošnje kot vloge, prezre, da izpodbijana sodba ne temelji na navedeni okoliščini, pač pa na pritožnikovem izrazu namere, da zaprosi za azil (23. točka sodbe), in dejstvu, da ga je hrvaška policija obravnavala kot prosilca, saj je bil s tem statusom zabeležen v sistemu EURODAC in je nato tudi dva dni bival v hrvaškem azilnem domu. O tem pa je Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 31/2024 z dne 28. 2. 2024 že presodilo, da oseba samo s trditvijo, da na Hrvaškem ni vložila prošnje, ne more izpodbiti pravilnosti uporabe člena 20(5) Uredbe Dublin III. Sklicevalo se je na člen 20(2) navedene uredbe, na podlagi katerega se prošnja šteje za vloženo tudi, ko organ, ki sprejme izjavo o nameri osebe za mednarodno zaščito in o tem sestavi poročilo, ta pisni dokument posreduje organu, pristojnemu za izvajanje obveznosti iz Uredbe Dublin III. Pri tem že posredovanje bistvenih podatkov iz tega dokumenta šteje za posredovanje originala ali kopije tega dokumenta drugo navedenemu organu in je torej to posredovanje zadosten dokaz, da se prošnja šteje za vloženo.2

8. Sodišče prve stopnje je pritožniku s sklicevanjem na zadevo Sodišča Evropske unije C-392/2022, sodba z dne 29. 2. 2024, tudi pravilno pojasnilo, da je pri presoji zakonitosti odločitve o predaji odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico, ne pa položaja, v katerem je bil, ko je prvič stopil na ozemlje te države članice. Za presojo sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu je zato pomembno, kako Republika Hrvaška obravnava osebe, ki so ji predane v okviru dublinskih postopkov, in ne tujcev, ki se nezakonito znajdejo na njenem ozemlju.

9. S tem v zvezi je prvostopenjsko sodišče, kot navedeno, ugotavljalo, ali je hrvaška policija pritožniku izročila dokument, v skladu s katerim bi moral zapustiti Hrvaško. Ugotovilo je, da ne, in za to ugotovitev navedlo razumne razloge. Tožnik namreč tega v upravnem postopku ni izjavil, navedel je le, da prejetega dokumenta ni razumel, na podlagi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da vsebine tega dokumenta ni poznal in da torej za tako tožbeno trditev ni bilo podlage. Posledično je sodišče štelo za nerelevantne tožbene navedbe glede hrvaških predpisov o tujcih (ki naj bi določali izdajo dokumenta o zapustitvi države) in se do njih po vsebini ni opredelilo.

10. Pritožnik teh ugotovitev sodišča prve stopnje in njegovega stališča o nepomembnosti omenjenih tožbenih navedb obrazloženo ne izpodbija. Ne trdi pa niti, da je izdajanje odločb o vrnitvi praksa hrvaških oblasti v zvezi z osebami, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ali da imajo morebiti že izdane odločbe o vrnitvi (kar sicer ni pritožnikov primer) takojšnje učinke, ne da bi bila tem osebam ob izraženi nameri omogočena vložitev formalne prošnje za mednarodno zaščito in izvedba ustreznega postopka odločanja o njej. Za odločitev v obravnavani zadevi tako niso bistvene okoliščine, ki niso v povezavi s pritožnikovim sedanjim pravnim in dejanskim položajem, s tem pa tudi ne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na njegov položaj pred prihodom v Slovenijo, in sicer da naj bi Republika Hrvaška tujcem sistematično izdajala odločbe o vrnitvi oziroma trditve o dvoličnostih hrvaške države, ki da tujcem izdaja sklepe o vrnitvi, istočasno pa jih šteje kot prosilce za mednarodno zaščito.

11. Po navedenem in ker ostale navedbe za odločitev niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

12. Začasno odredbo je v upravnem sporu mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). S pravnomočnostjo odločitve o tožbi namreč preneha potreba po začasni odredbi kot institutu, katerega namen je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva.

13. Prav tak položaj je nastal v obravnavani zadevi. S tem ko je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo, je ta (posledično pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna, kar pomeni, da izdaja začasne odredbe ni več dopustna. Pritožnik zato ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe, zaradi česar je Vrhovno sodišče pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU), št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Prim. zadevo Mengesteab (C-670/16), sodba z dne 26. 7. 2017, 98. in 103. točka obrazložitve.