Jedro

Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, kjer se je imel ta možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Njegove izjave o domnevno neprimernem postopanju hrvaške policije je pravilno štela kot izjave o policijskem postopanju z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, ne pa kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik ni izkazal, da bi na Hrvaškem pristojni organi z njim kot s prosilcem ravnali ponižujoče ali nečloveško oziroma, da bi bil tam deležen posledic sistemskih pomanjkljivosti.

Tožnik navaja, da hrvaška policija tujcem onemogoča podajo namer in prošenj, s tem pa dostop do azilnega postopka, kar je sistemska pomanjkljivost. Ta tožbena navedba za ta primer ni relevantna, saj ni sporno, da je hrvaška policija tožnika obvravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in ga kot takšnega tudi vnesla v Eurodac. Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, njegove navedbe o zatrjevanem policijskem ravnanju po prijetju, tudi po presoji sodišča niso relevantne. Nanašajo se na njegovo obravnavo kot tujca, ki se je na ozemlju države nahajal nezakonito, zato ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 19. 1. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo (3. točka izreka).

2. Uvodoma je ugotovila, da tožnik ni predložil identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti. Dne 12. 12. 2023 mu je ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco EURODAC2 (v nadaljevanju Eurodac). Ugotovila je, da ga je 1. 12. 2023 kot prosilca v to evidenco vnesla že Republika Hrvaška. Zato je tej državi v skladu s točko (b) člena 18(1) Dublinske uredbe dne 5. 1. 2024 posredovala zahtevek za sprejem tožnika, in od nje 19. 1. 2024 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja).

3. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 22. 1. 2024 opravila osebni razgovor. Vsebino le-tega je povzela v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in se opredelila do njegovih izjav glede ravnanja hrvaške policije in njegovih izkušenj med dvodnevnim bivanjem v stavbi, za katero ni bil prepričan ali je bila dejansko azilni dom. Tožena stranka je poudarila, da bodo tožnika ob predaji sprejele uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, v dublinskem postopku pa bo lahko imel pravice prosilca. Ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti). Izpostavila je sodno prakso tega sodišča in Vrhovnega sodišča, skladno s katero je pri ugotavljanju ali obstajajo pomanjkljivosti bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem po tem, ko je že imel status prosilca za mednarodno zaščito. Izpostavila je, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo tam podobne pravice kot v Republiki Sloveniji, zato za tožnikovo predajo na Hrvaško ni videla ovir.

_Bistvene trditve tožnika_

4. Tožnik s tožbo zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep. Hkrati predlaga naj se z izdajo začasne odredbe njegova izvršitev zadrži do pravnomočne sodne odločitve. Uvodoma meni, da izpodbijana odločitev nasprotuje stališču Ustavnega sodišča v 14. odstavku odločbe št. Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, skladno s katerim gre pri kršitvi pravice do nečloveškega ravnanja za absolutno pravico. V primeru njene kršitve, mu torej sistemskih pomanjkljivosti ni treba dokazovati. Ustavno sodišče je takšno odločitev sprejelo na podlagi natančne analize Dublinske uredbe, zlasti njenega 17. člena, ki ureja dve diskrecijski klavzuli (klavzulo suverenosti in humanitarno klavzulo).

5. Trdi, da so ga v Republiki Hrvaški dvakrat pretepli, dvakrat so mu odvzeli denar in enkrat telefon. V postopku mu ni bil zagotovljen tolmač. Opozarja, da se ga ne sme predati v državo članico, ki zanj ni varna. Glede na 32. uvodno izjavo Dublinske uredbe je treba spoštovati načelo nevračanja in pri tem upoštevati določbo prvega odstavka 33. člena Ženevske konvencije3 in 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Meni, da bi tožena stranka morala ugotavljati ali bo v primeru vrnitve izpostavljen nevarnosti nečloveškega ravnanja. Na to jo napotuje tudi 16. odstavek zgoraj omenjene odločbe Ustavnega sodišča, iz katerega izhaja, da Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) uporablja 3. člen EKČP v primerih, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz namernega ravnanja državnih organov. Meddržavno zaupanje zato ne sme biti absolutno.

6. S tem, ko je tožena stranka navedla, da ga bodo po vrnitvi na Hrvaško obravnavali drugi organi, je popolnoma ignorirala sodbo ESČP z dne 27. 1 2023, iz katere izhaja, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in migrantov, pri tem pa ne loči med uradnimi osebami in policisti. Iz te evropske sodbe je tudi razvidno, da hrvaški organi ne preprečujejo nevarnega življenjskega postopka, temveč ga celo povzročajo, zato tožnik meni, da je njegova vrnitev na Hrvaško nevarna.

7. Ob sklicevanju na sodbo tega sodišča I U 333/2023 meni, da za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti ni potrebno, da bi nek organ EU ali organ Sveta Evrope, predhodno ugotovil obstoj sistemskih pomanjkljivosti Izpostavlja, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema. Enako velja za policijski postopek, ko potencialni prosilec za azil pride v stik s policistom, preden ta evidentira morebitno namero tujca za azil. 8. Navaja še, da je bil v Eurodac s strani hrvaške policije evidentiran kot prosilec, zato ni mogoče prezreti kako je z njim ravnala hrvaška policija. Na Hrvaškem je doživel policijsko nasilje, policija ga je nezakonito vrnila v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH), prisilno mu je odvzela prstne odtise in ga nepravilno vnesla v Eurodac kot prosilca, s tem pa potvorila postopek mednarodne zaščite. Hrvaška policija tujcem onemogoča podajo namer in prošenj, s tem pa dostop do azilnega postopka, kar je sistemska pomanjkljivost. 9. V nadaljevanju iz tožbe izhaja, da hrvaška policija ljudem v podobni situaciji izroča papirje, na katerih piše, da morajo v roku 24 oziroma 48 ur zapustiti državo. Pričal je, da je tudi njemu hrvaška policija izročila tak dokument. Gre za namerno manipulacijo, katere cilj je osebe prisiliti v zapustitev Republike Hrvaške. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na hrvaški zakon o tujcih in na hrvaški Pravilnik o postopku z državljani tretjih držav. Da v navedeni državi obstajajo velike postopkovne nenavadnosti pri izdaji odločb o prostovoljni vrnitvi, je to sodišče že ugotovilo v sodbi v zadevi I U 688/2023. _Bistvene trditve tožene stranke_

10. V odgovoru na tožbo se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Izpostavlja sklep Vrhovnega sodišča I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, iz katerega izhaja, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v dublinskem postopku oceniti na podlagi podatkov o tistih sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel ob predaji. Podobno stališče je sprejelo tudi Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-392/2022 z dne 29. 2. 2024. Sodba ESČP iz januarja 2023 ni relevantna, saj opisuje primer, ko je policijsko postajo v Republiki Hrvaški zajel požar, kar vsebinsko ni v nobenem primeru povezano s konkretno zadevo. Zavrača tudi tožbeni ugovor, da naj bi tožniku prstne odtise na Hrvaškem odvzeli na silo.

_Presoja sodišča_

11. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisov, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

**K I. točki izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1, v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

14. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Dublinske uredbe odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

15. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Po njeni presoji odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Dublinske uredbe, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

16. Tožnik ne zanika, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal na Hrvaškem in da je tam zaprosil za mednarodno zaščito. Iz tega razloga ne prereka odgovornosti Republike Hrvaške za obravnavo njegove prošnje. Meni pa, da je za predajo tej državi podana ovira v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah4 (v nadaljevanju Listina), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

17. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,5 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje6. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.7

18. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, kjer se je imel ta možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Njegove izjave o domnevno neprimernem postopanju hrvaške policije je pravilno štela kot izjave o policijskem postopanju z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, ne pa kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

19. Tožnik pravilno opozarja na absolutno naravo pravice do človeškega ravnanja, ki nikoli ne bi smela biti kršena. Meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno, temveč mora biti podvrženo sodni presoji, kadar to zahtevajo okoliščine posameznega primera. Vendar pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, tožnik ni izkazal, da bi na Hrvaškem pristojni organi z njim kot s prosilcem ravnali ponižujoče ali nečloveško oziroma, da bi bil tam deležen posledic sistemskih pomanjkljivosti.

20. V tožbi navaja, da naj bi ga na Hrvaškem dvakrat pretepli, mu dvakrat odvzeli denar, enkrat pa telefon. Sodišče ugotavlja, da za te tožbene trditve v spisovni dokumentaciji ni podlage. Tožnik namreč niti v upravnem postopku niti na sodišču ni izjavil ničesar o tem, da bi ga na Hrvaškem kdorkoli pretepel ali mu kaj odvzel. Na izrecno vprašanje v zvezi s tem je zaslišan izpovedal, da hrvaška policija sicer z njimi ni najlepše ravnala, da pa do njih ni bila fizično nasilna in da jim ni ničesar odvzela8. 21. Prav tako v spisovni dokumentaciji ni nobene podlage za tožbene trditve, da je tožniku hrvaška policija izročila dokument, skladno s katerim bi moral zapustiti to državo. Tega tožnik ni nikoli izjavil. Tako na osebnem razgovoru kot tudi na zaslišanju na sodišču je namreč v zvezi s tem povedal enako - da naj bi mu hrvaška policija izročila dokument, ki pa ga ni razumel, saj je bil v hrvaškem jeziku. Vsebine tega dokumenta v tujem jeziku torej ni poznal. Razen v tožbi, ni nikoli trdil, da bi mu hrvaški organi izročili dokument, skladno s katerim bi moral zapustiti Republiko Hrvaško. Tem neizkazanim in neosnovanim tožbenim trditvam zato sodišče ni sledilo in se zato do tožbenih naziranj o hrvaških predpisih o tujcih, ki določajo izdajo teh dokumentov, ni opredeljevalo, saj so za obravnavano zadevo nerelevantne. Iz istega razloga se tudi ni opredelilo do tožbenih navedb, da se prosilcem za mednarodno zaščito ne sme izdati odločbe o vrnitvi, kar izhaja iz 9. točke Direktive o vračanju št. 2008/115/ES, saj v obravnavanem primeru ni bilo dokazno, da bi bila takšna odločba tožniku dejansko izdana oziroma vročena.

22. Tožnik navaja, da hrvaška policija tujcem onemogoča podajo namer in prošenj, s tem pa dostop do azilnega postopka, kar je sistemska pomanjkljivost. Po presoji sodišča ta tožbena navedba za za primer ni relevantna, saj ni sporno, da je hrvaška policija tožnika obvravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in ga kot takšnega tudi vnesla v Eurodac. Če temu ne bi bilo tako, tožnik ne bi mogel dva dni bivati v hrvaškem azilnem domu (o tem več v 29. točki obrazložitve).

23. Iz tožbe je razvidno, da naj bi tožniku hrvaška policija prstne odtise odvzela prisilno in da naj bi ga nepravilno vnesla v Eurodac kot prosilca. Tožena stranka je v zvezi s tem ugovorom pravilno navedla, da je Republika Hrvaška odvzem prstnih odtisov morala izvesti skladno z Uredbo (EU) 603/2013, ki v prvem odstavku 14. člena državam članicam nalaga nemuden odvzem prstnih odtisov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje in ki je niso poslali nazaj. Tožnik je imel v Republiki Hrvaški možnost izraziti namero za mednarodno zaščito, kar je tudi storil, posledično so ga hrvaški varnostni organi v Eurodac pravilno vnesli kot prosilca. Če tega ne bi storil, bi ga obravnavali kot tujca in bi ga iz države odstranili.

24. Sodišče poudarja, da je treba vedno vsako zadevo presojati individualno, ob upoštevanju dejanskih okoliščin vsakega primera posebej. To pomeni, da ni mogoče izhajati iz dejanskega stanja, ki je bilo lahko sicer odločilno za presojo v drugi zadevi, v presojani zadevi pa ni ugotovljeno. Tako se kot nerelevantne izkažejo tožbene navedbe v zvezi s sodbo ESČP z z dne 27. 1. 2023, ki se najverjetneje nanašajo na sodbo ESČP v zadevi Daraibou proti Hrvaški z dne 17. 1. 2023 (št. 84523/17). V tej zadevi ESČP ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sodbi I Up 250/2023 z dne 28. 11. 2023, se ta sodba nanaša na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedlo do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka s strani pristojnih organov. Ker gre torej za v bistvenem drugačen primer od obravnavanega, se sodišče do tožbenih navedb v zvezi s to sodbo ni opredelilo.

25. Tožnik prav tako ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, saj vzporednic med zadevama ni videti. Stališča iz navedene odločbe pa so bila že presežena s sodbo SEU v zadevi C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 20179. Za odločitev v tej zadevi tudi ni bistveno tožnikovo sklicevanje na sodbi tega sodišča I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023 in I U 688/2023 z dne 15. 5. 2023, saj je Vrhovno sodišče v obeh omenjenih zadevah ugodilo pritožbi tožene stranke, sodbi pa spremenilo tako, da je tožbo v obeh zadevah zavrnilo10. 26. Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, njegove navedbe o zatrjevanem policijskem ravnanju po prijetju, tudi po presoji sodišča niso relevantne. Nanašajo se na njegovo obravnavo kot tujca, ki se je na ozemlju države nahajal nezakonito, zato ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe).

27. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024 (8. točka obrazložitve), je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.11 To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.12

28. Vrhovno sodišče je v 11. točki obrazložitve zadeve I Up 216/2023 z dne 7. 6. 2023 sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. Po presoji sodišča tožnikovi očitki o ravnanju hrvaških policistov v času, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Zaslišan je pojasnil, da je hrvaška policija prijela skupino 28 oseb. Na policijski postaji so smeli na stranišče, niso pa dobili hrane in pijače, čeprav so zanjo zaprosili. Po dveh urah ga je hrvaška policija izpustila na prostost. Takrat mu je dala na izbiro, da nadaljuje pot do azilnega doma ali pa pot nadaljuje prosti ciljni državi13. Tožnik je zatem dva dni (soboto in nedeljo) preživel v stavbi v Zagrebu, za katero ni bil prepričan, ali je bila azilni dom. Tam so poskrbeli za njegovo prehrano, za zdravstveno oskrbo pa ne, čeprav jo je potreboval in je zanjo zaprosil. 29. Tožnik je na osebnem razgovoru izjavil, da je po zaključenem policijskem postopku poklical prijatelje, ki so bili nastanjeni v azilnem domu na Hrvaškem. Dali so mu naslov, kamor se je nato odpravil in tam bival dva dni. Glede na te njegove izjave je po po oceni sodišča zelo verjetno, da je tožnik dva dni na Hrvaškem preživel v azilnem domu, nato pa od tam samovoljno odšel naprej proti Sloveniji. Iz zapisnika o osebnem razgovoru dalje izhaja, da tožnik v hrvaškem azilnem domu ni bil deležen zdravniške pomoči, zanjo je zaprosil, vendar se je bilo s tamkajšnjimi zaposlenimi težko sporazumevati. Po preučitvi spisovne dokumentacije je sodišče ugotovilo, da tožnik na osebnem razgovoru ni pojasnil, zakaj je potreboval zdravniško pomoč, prav tako pa tudi ne okoliščin, v katerih naj bi jo neuspešno poskusil poiskati, zato ga je o tem zaslišalo na naroku. Izpovedal je, da je na Hrvaškem iskal zdravniško pomoč, ker naj bi imel v dlani trn, roko je imel zatečeno, verjetno se je gnojila. Sprva je dejal, da je o svojih zdravstvenih tegobah obvestil slovensko policijo takoj po prijetju in da naj bi mu ta nudila zdravniško pomoč. Zatem je dejal, da ga je policija peljala v azilni dom, nato pa ga je tam pregledal zdravnik. Izpovedal je, da ima sliko otečene roke na telefonu. Na vprašanje ali ima zdravniško potrdilo, iz katerega bi izhajalo, da mu je zdravnik oskrbel roko zaradi trna, sprva ni odgovoril, zatem pa neprepričljivo odgovoril, da mu je zdravnik po opravljenem rentgenu vzel vse dokumente. Tožnik s neverodostojno izpovedjo o zatrjevanih zdravstvenih težavah in iskanju zdravniške pomoči, sodišča ni prepričal. 30. Tožnik neutemeljeno očita toženi stranki, da pred izdajo izpodbijanega sklepa ni poskrbela za ustrezno zagotovilo oziroma za preventivne nujne in primerne ukrepe v Republiki Hrvaški. Po oceni sodišča tožnik z izjavami na osebnem razgovoru in na sodišču ni izkazal dejanske in izkazane nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, kar bi moralo prav tako izhajati iz predloženih dokazil (75. točka sodbe SEU C-578/16). Na naroku je sicer v zvezi s tem na vpogled predložil dokazno listino, za katero se je po vpogledu izkazalo, da gre za davčni izpis, ki pri dokazni presoji ne more biti relevanten. Sodišče tudi ugotavlja, da je Republika Hrvaška dne 6. 11. 2023, ko je obvestila toženko, da sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, izrecno zaprosila za pravočasno posredovanje vseh podatkov o njegovem fizičnem in psihičnem zdravstvenem stanju. Na podlagi posredovanih podatkov mu bo lahko zagotovila tudi zdravniško pomoč, če jo bo potreboval. 31. Dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito je del skupnega evropskega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar pa to še ne pomeni, da vsako ravnanje policije pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito utemeljuje sklepanje, da bo tožnik takšnega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito14. 32. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

33. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

34. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

35. Tožnik navaja, da bi utrpel nepopravljivo škodo, če bi bil Republiki Hrvaški predan pred pravnomočnostjo sodne odločbe. Meni, da je glede na njegove trditve, sodbo ESČP iz januarja 2023 ter številne druge judikate sodišč evropskih držav jasno, da na Hrvaškem z migranti in prosilci ravnajo nečloveško.

36. Izdaja začasne odredbe lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi tožniku lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, zato je bilo treba predlog zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Dublinska uredba. 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013). 3 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 4 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 5 V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 6 C-411/10 (88. točka). 7 Prav tam, 94. točka. 8 Ob preučevanju sodbe Vrhovnega sodišča I U 64/2024 z dne 28. 3. 2024 (17. točka obrazložitve) je sodišče ugotovilo, da je v upravnem sporu I U 1859/2023 drug tožnik po isti pooblaščenki zatrjeval povsem enake dejanske okoliščine - da je bil v Republiki Hrvaški dvakrat pretepen, da so mu dvakrat vzeli denar in enkrat telefon. 9 SEU je v nasprotju s stališčem iz navedene odločbe o obvezni uporabi t. i. klavzule suverenosti v ustaljeni sodni praksi sprejelo stališče, da sodišče države članice te države ne more prisiliti k uporabi navedene klavzule, glej npr. odločitev SEU v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, DG in drugi proti CZA in Ministero dell'Interno, z dne 30. ti. 2023. Glej tudi odločitve Vrhovnega sodišča, npr. sodba I Up 6/2017 z dne 15. 2. 2017, sodba in sklep I Up 291/2016 z dne to. 3. 2017. 10 Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (v zadevi I U 688/2023) in I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 (v zadevi I U 333/2023) 11 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in odločba Ustavnega sodišča Up-919/23-2o z dne 23. ii. 2023, 31. točka obrazložitve, o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča. 12 Sodba SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 64.-65. točka obrazložitve. 13 V prošnji za mednarodno zaščito 12. 12. 2023 je tožnik izjavil, da je bila njegova ciljna država Italija. 14 Stališče Vrhovnega sodišča v 21. točki obrazložitve sodbe I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024.