Jedro

Načelo nevračanja zagotavlja, da posameznik ne bo vrnjen v drugo državo, ne da bi državni organi presodili, ali je ta druga država zanj varna, ta presoja pa je bila v obravnavani zadevi opravljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1632/2023/14 (1221-07) z dne 20. 10. 2023. S to odločbo je toženka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Določila mu je še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka).

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo ugotovitvi toženke, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (razlog iz prve alineje prvega odstavka 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1), in da poleg tega prihaja iz Alžirije, določene za varno izvorno državo (druga alineja iste določbe ZMZ-1). Glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku, ki mu tožnik ni določno nasprotoval, je zapustil Alžirijo zaradi razlogov ekonomske narave oziroma slabe življenjske situacije in zdravstvenega sistema v Alžiriji. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnikove zdravstvene težave v povezavi z zatrjevanim nezadostnim zdravstvenim sistemom v Alžiriji niso razlog za priznanje mednarodne zaščite.1 Ni namreč izkazal, da potrebuje dodatno operacijo oziroma da mu ta ne bi bila nudena v Alžiriji (trdil je le, da te operacije uspejo le v majhnem številu primerov), prav tako ne, da bi mu kdo namerno onemogočal dostop do zdravstvenih storitev. Sodišče je še razložilo, da tožnikove navedbe o ekonomski situaciji v Alžiriji lahko sprožajo vprašanje pomoči iz humanitarnih razlogov, ne pa razlogov mednarodne zaščite. V zvezi z Alžirijo kot varno izvorno državo je pojasnilo, da je bila kot taka določena z odlokom Vlade,2 tožnik pa ni izkazal nasprotnega z že navedenimi zatrjevanimi okoliščinami o zdravstveni oskrbi in ekonomski situaciji, s katero naj bi bil v primeru vrnitve soočen v Alžiriji. Dodalo je, da načelo nevračanja ne pomeni, da bo oseba, ki ji je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljena, tudi vrnjena v izvorno državo ter da je to predmet nadaljnjih postopkov oziroma ravnanj pristojnih organov.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo in predlagal, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je Alžirijo zapustil zaradi svojega zdravstvenega stanja, zaradi katerega v Alžiriji ne bi mogel dobiti dela in posledično tudi ne preživeti. Prehrana, osnovna zdravstvena nega in zatočišče pa so bistveni elementi dostojnega življenja in varstva po 3. členu EKČP. Opozarja še na načelo nevračanja, za katerega meni, da bi ga sodišče moralo upoštevati, saj ni gotovo, ali mu bodo morali opraviti še eno operacijo hrbta in posledično ne bo zmožen delati.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bistvo pritožnikovih navedb ponovitev razlogov, zaradi katerih je zapustil Alžirijo in se zaradi njih tja ne more vrniti, ki jih je podal že v tožbi in pripravljalni vlogi v postopku na prvi stopnji. To v pritožbi priznava tudi sam. Do teh navedb pa se je podrobno in s pravilnimi razlogi, oprtimi na sodno prakso Sodišča EU, ESČP in Vrhovnega sodišča, opredelilo že sodišče prve stopnje (v 19. do 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) in jih po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo kot očitno nezadostne za priznanje enega od statusov mednarodne zaščite.

7. Tako tudi v pritožbenem postopku ostaja nesporno, da pritožnik ni zatrjeval, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko bil izpostavljen preganjanju zaradi ene od osebnih okoliščin, ki so navedene v okviru opredelitve statusa begunca v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (to je preganjanju zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja).3 Nadalje za pritožnika ni sporno (tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno) stališče v 24. točki izpodbijane sodbe, da je mednarodna zaščita namenjena varstvu osebe pred preganjanjem in resno škodo, ki bi jo osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja. Izpodbijana pa ni niti ugotovitev, da z navedbami ni izkazal, da bi mu v primeru vrnitve v Alžirijo kdorkoli namerno onemogočal dostop do zdravstvene oskrbe. Za odločitev v zadevi so zato same po sebi nebistvene pritožbene navedbe, da bi zagotovo prišlo do nehumanega ravnanja, ker da ni gotovo, ali bodo pritožniku ponovno opravili operacijo hrbta, če bo potrebna, in zato ne bo sposoben delati. Posledično pritožba ne more izpodbiti, da pritožniku ne grozi resna škoda v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1, in ne ovreči utemeljenosti zaključka prvostopenjskega sodišča, da pritožnik prihaja iz zanj varne izvorne države. Ta je namreč taka tudi upoštevaje njegove subjektivne okoliščine.

8. Čim je tako, pritožnik ne more uspeti le s pavšalno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja. Načelo nevračanja namreč zagotavlja, da posameznik ne bo vrnjen v drugo državo, ne da bi državni organi presodili, ali je ta druga država zanj varna,4 ta presoja pa je bila v obravnavani zadevi opravljena. Spoštovanje navedenega načela v morebitnih nadaljnjih postopkih, v katerih bo pritožnik obravnavan kot tujec (npr. v postopku odstranitve iz države), pa je, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, zagotovljena na podlagi določb 72. člena v zvezi s 73. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2).

9. Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo zavrnilo.

1 Tožnik je navajal, da ima težave s hrbtenico, zaradi katerih je prestal operacijo v Švici, in ki bi mu, ob vrnitvi v Alžirijo, onemogočale najti zaposlitev. Tudi če bi dobil delo, pa to ne bi zadostovalo za normalno življenje. 2 Ur. l. RS, št. 47/22. 3 Ti razlogi preganjanja so podrobneje opredeljeni v 27. členu ZMZ-1. 4 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, 76. točka obrazložitve.