Jedro

Resna škoda v smislu 15.b člena Kvalifikacijske direktive ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje, ki bi mu bil prosilec s težko boleznijo lahko izpostavljen, če bi se vrnil v svojo izvorno državo, posledica neobstoja ustreznega zdravljenja v tej državi, če ne gre za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe temu prosilcu.

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju.

Institut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.

Po presoji sodišča je bila tožniku z izpodbijano odločbo zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka ne bo tako ravnal, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na navedena območja, ki se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 18. 9. 2023 pri toženi stranki vložil drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (postopek na podlagi njegove prve prošnje z dne 29. 3. 2023 je bil s sklepom, ki je postal pravnomočen 23. 5. 2023, ustavljen, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom ). V svoji drugi prošnji je tožnik med drugim navedel, da je Alžirijo zapustil, ker je bolan in se želi zdraviti, tam pa ni zdravstvene oskrbe. Poleg tega si želi izboljšati življenjski status. Konkretnega dogodka, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, kot je navedel, ni bilo.

3. Toženka je 18. 10. 2023 s tožnikom opravila osebni razgovor. Iz zapisnika o osebnem razgovoru je razvidno, da tožnik ni predložil nobene dokumentacije, s katero bi podkrepil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je, kot je navedel, telefon izgubil v Srbiji in nima dokazil. Povedal je, da je po narodnosti Arabec. Vse življenje je živel v Alžiriji, kjer ima še mamo, očeta, šest bratov in dve sestri. Tam je zaključil srednjo šolo, nato pa se je preživljal z občasnim zidarskim delom na črno. Rednega zaslužka ni imel. Glede razloga za odhod iz Alžirije je povedal, da je njegovo zdravstveno stanje slabo in da tam ni imel pravilne zdravstvene oskrbe. Zato je odšel v Švico, kjer je imel operacijo hrbtenice. Če bi se vrnil v Alžirijo, dela zaradi njegovega zdravstvenega stanja ne bi mogel dobiti, saj ni končal šole, da bi delal v kakšni pisarni. Ker ni invalid prve kategorije, v Alžiriji iz tega naslova ne bi dobival nobenega dodatka. Če bi imel v Alžiriji zagotovljeno službo, ki bi mu zagotovila preživetje, bi se tja brez težav vrnil, saj tam sicer nikoli ni imel nobenih problemov. Njegova edina težava ob morebitni vrnitvi bi bila, da ne bi imel denarja in bi nadaljeval depresiven način življenja. Povedal je še, da je njegova ciljna država Francija, ker ima tam sorodnike. Toženka je ugotovila, da tožnik v postopku ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost, a mu verjame, da prihaja iz Alžirije, saj tega dejstva v postopku ni spreminjal. 4. Po oceni tožene stranke okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite, saj je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena ZMZ-1). Toženka poudarja, da se v tovrstnih postopkih presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov iz Ženevske konvencije in ZMZ-1 (veroizpoved, narodnost, rasa, politično prepričanje ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Glavni razlog, da je tožnik zapustil izvorno državo, je ekonomske narave, pri čemer iz njegovih navedb ne izhaja, da bi zatrjevano ekonomsko stisko povzročili tretji akterji na podlagi navedenih razlogov preganjanja, ali da bi bila ta posledica trajnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja tožnikove eksistence. Tožniku je bil dostop do trga nedvomno omogočen. Četudi je bilo plačilo za delo po njegovi oceni prenizko, ni z ničemer izkazal, da bi bilo to odraz namernih in škodoželjnih ukrepov državnih akterjev. Toženka pojasnjuje, da za presojo obstoja razlogov preganjanja in resne škode ni bistveno, kakšna je ekonomska preživetvena sposobnost prosilca, saj je ta predmet obravnave v okviru humanitarnih razlogov in ne razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Čeprav je tožnik zatrjeval, da je zdravstveni sistem v Alžiriji slab, mu je bila neka vrsta zdravstvene storitve nudena. Iz njegovih navedb torej ne izhaja, da bi mu bil dostop do socialnih storitev in izvajanja osnovnih pravic onemogočen oziroma da bi bil pri tem diskriminiran v primerjavi z ostalimi prebivalci Alžirije. Toženka še navaja, da tudi sicer tožnikovo zdravstveno stanje samo po sebi ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite, lahko pa je upoštevno v drugih postopkih. Po njeni presoji tožnik tako ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljil strahu pred obstojem resne škode v izvorni državi.

5. Toženka še dodaja, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22, v nadaljevanju Odlok št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. Ker se tožniku v Alžiriji ni zgodilo nič konkretnega in ni izkazal utemeljenega tveganja, da bi bil tam soočen z resno škodo, je po njeni presoji Alžirija zanj varna izvorna država in se vanjo lahko vrne (druga alineja 52. člena v zvezi z 61. členom ZMZ-1).

_Bistvo tožnikovih navedb_

6. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in priznanje mednarodne zaščite, podrejeno pa vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek.

7. Tožnik navaja, da je sicer v Alžiriji imel dostop do trga, a je bilo to za njegovo preživetje premalo. Za tamkajšnjo zdravstveno oskrbo je plačal veliko denarja, vendar se njegovo zdravstveno stanje ni izboljšalo. Tudi po opravljeni operaciji v Švici je sposoben opravljati le osnovna opravila, zato bi bilo zanj preživetje v izvorni državi, kjer je že sicer težko preživeti, skoraj nemogoče. Ob vrnitvi v Alžirijo bi bilo njegovo zdravje ogroženo. Ne strinja se, da je v Slovenijo prišel izključno zaradi revščine in opozarja na 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Meni, da zaščita pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja vključuje tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Tveganje, da v izvorni državi ne bo mogel živeti dostojno, naj bi bilo v njegovem primeru osebno in tudi predvidljivo. Meni, da se opisane težave lahko štejejo za resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1, in opozarja na načelo nevračanja. Človeku namreč gotovo grozi nečloveško ravnanje, če mu v lastni državi ni zagotovljena primerna zdravstvena oskrba oziroma mu je ta zagotovljena ob nenehnem plačevanju.

8. Tožnik je 16. 11. 2023 vložil še prvo pripravljalno vlogo, v kateri je opisal svoje zdravstveno stanje. Priložil je zdravstveno dokumentacijo, ki po njegovem izkazuje, da ima tožnik še vedno težave s hojo in stalne bolečine v hrbtenici, pri čemer mu tudi protibolečinska terapija ne pomaga. Navaja, da se v tem zdravstvenem stanju ne more vrniti v matično državo, ker bi mu bilo tam težko preživeti. Vsaj v času, dokler se mu stanje ne izboljša, bi mu bila povzročena nepopravljiva škoda.

_Odgovor na tožbo_

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

_Sodna presoja_

10. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo listine upravnega spisa, ki se nanašajo na zadevo, in jih v soglasju s strankama štelo za prebrane. Pregledalo je tožnikovo zdravstveno dokumentacijo (priloge A3 - A5). Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

13. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 14. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

15. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

16. Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, sta opredeljena s prosilčevimi navedbami.1 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca, ki mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1) in za utemeljitev svojih navedb predložiti dokumentacijo in razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1).

17. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.2 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.3 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.4 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena v zvezi z 3. členom EKČP velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.5 _Glede razloga po prvi alineji prvega odstavka 52. člena ZMZ-1_

18. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 (prva alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ-1). Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave oziroma slabe življenjske situacije in zdravstvenega sistema v Alžiriji. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito z dne 18. 9. 2023 navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi bolezni hrbtenice (dve vretenci ima stisnjeni skupaj), ki jo zdravi že 20 let. V Alžiriji so mu povedali, da je operacija, ki jo potrebuje, uspešna le v petini primerov, zato je zaradi varovanja svojega zdravja in boljšega operativnega posega prišel sem. Drugih razlogov oziroma konkretnega dogodka, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, tožnik v prošnji ni navedel. Tudi iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 18. 10. 2023 izhaja, da je bil tožnikov glavni razlog za zapustitev izvorne države njegovo zdravstveno stanje. Povedal je, da v Alžiriji ni imel pravilne zdravstvene oskrbe, zato je na operacijo hrbtenice odšel v Švico. Zaradi svojega zdravstvenega stanja v Alžiriji ne bi mogel dobiti dela, ker ni končal šole, da bi lahko delal v pisarni. Kot je še navedel, je problem v Alžiriji tudi ekonomska situacija in brezposelnost, saj tam ni dela. Če bi v Alžiriji dobil primerno službo, ki bi mu zagotovila preživetje, bi se tja brez težav vrnil, saj tam nima nikakršnih problemov z zakonom ali kaj podobnega. Dodal je še, da v Alžiriji doslej ni bil ogrožen. Če bi se vrnil tja, se mu ne bi nič zgodilo - edina težava bi bila, da ne bi imel denarja in bi nadaljeval depresiven način življenja. Tudi če bi našel kakšno službo, plačilo ne bi zadostovalo za normalno življenje.

19. Med strankama niti ni sporno, da tožnik s takimi navedbami ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Vendar pa tožnik meni, da njegove navedbe utemeljujejo sklepanje, da bi mu ob vrnitvi v Alžirijo grozila resna škoda (nečloveško ravnanje) v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1, ker so bistveni elementi dostojnega življenja tudi prehrana, osnovna zdravstvena nega in zatočišče. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da iz sodne prakse ESČP sicer izhaja, da lahko odstranitev tujca, ki ima težko telesno ali duševno bolezen, v državo, v kateri so sredstva za zdravljenje te bolezni manjša od sredstev v državi, ki odloča o njegovem statusu, v izjemnih primerih, v katerih humanitarni razlogi proti navedeni odstranitvi prevladajo, sproži vprašanje z vidika 3. člena EKČP.6 Vendar je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) že presodilo,7 da navedeno stališče ESČP ne pomeni, da je v takem primeru tujcu treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83.8 Kot je poudarilo SEU, resna škoda v smislu 15.b člena9 navedene direktive ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje, ki bi mu bil prosilec s težko boleznijo lahko izpostavljen, če bi se vrnil v svojo izvorno državo, posledica neobstoja ustreznega zdravljenja v tej državi, če ne gre za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe temu prosilcu.10 Če namerna odtegnitev zdravstvene oskrbe ni izkazana, država članica klavzule iz 3. člena navedene direktive o višjih standardih niti ne sme uporabiti.11

20. Tožnik je sicer z zdravstvenimi izvidi, ki se nahajajo v upravnem spisu, izkazal, da ima težave s hrbtenico (hernia disci L4-L5), vendar ni izkazal, da po že opravljeni operaciji v Švici potrebuje dodatno operacijo hrbtenice, oziroma da mu morebitna nova operacija ne bi mogla biti nudena v Alžiriji. Sam je namreč navedel, da je problem v Alžiriji (le) manjša uspešnost tovrstnih opearacij. Tudi če primerne zdravstvene oskrbe za tožnika v Alžiriji ne bi bilo, pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal, da bi mu kdo namerno onemogočal dostop do zdravstvene oskrbe. Tožbene navedbe, da bi tožniku ob vrnitvi v Alžirijo gotovo grozila resna škoda (nečloveško ravnanje) v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1 so tako neutemeljene.12

21. Kolikor se tožnik v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države sklicuje na ekonomsko situacijo in brezposelnost v Alžiriji, sodišče pojasnjuje, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.13

22. Ker v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element14, saj okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje, ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o mednarodni zaščiti tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi. Z njimi namreč ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.15 S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

_Glede razloga po drugi alineji prvega odstavka 52. člena ZMZ-1_

23. Po presoji sodišča je pravilen tudi toženkin zaključek, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II16 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept uredila v 61. členu ZMZ-1. Upravni organ je na odlok, s katerim Vlada posamezno državo razglasi za varno izvorno državo, vezan, vendar mora v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.17 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

24. Vlada Republike Slovenije je z Odlokom št. 47/22 Alžirijo določila kot varno izvorno državo. Iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito z dne 18. 9. 2023 je razvidno, da je tožena stranka tožnika že ob podaji prošnje seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. S tem mu je bilo omogočeno, da domnevo varne izvorne države izpodbije. Po presoji sodišča je toženka pravilno presodila, da tožnik ni izkazal, da bi bil ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin (zdravstvenega stanja) v Alžiriji lahko soočen z resno nevarnostjo, in da se zato vanjo lahko vrne. Kot poudarjeno v 13. in 14. točki obrazložitve te sodbe, je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode. Tožnik takih dejavnikov zgolj z navedbami, da zaradi slabega zdravstvenega sistema v Alžiriji brez nenehnega plačevanja ne bo deležen primerne zdravstvene oskrbe (pri čemer ni zatrjeval, da bi mu bila zdravstvena oskrba kadar koli namerno odtegnjena ali da bi bil pri tem diskriminiran), ni izkazal. 25. Po presoji sodišča je bila tožniku z izpodbijano odločbo zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Če tožnik z navedbami v prvi pripravljalni vlogi smiselno uveljavlja, da mu načelo nevračanja zagotavlja, da vsaj dokler se mu trenutno zdravstveno stanje (težave s hojo, stalne bolečine v hrbtenici) ne izboljša, ne bo vrnjen v izvorno državo, sodišče pojasnjuje, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.18 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).19

26. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 9. točka obrazložitve. 2 S. Zagorc in K. Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik, let. 73, št. 11-12/2018, str. 797. 3 Prav tam, str. 798. 4 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14, Up-663/14 z dne 15. 10. 2015, 26. točka obrazložitve. 5 Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi NA. proti Združenemu kraljestvu z dne 17. 7. 2008, 111. točka obrazložitve. 6 Glej zlasti sodbo ESČP v zadevi N. proti Združenemu kraljestvu z dne 27. 5. 2008, 42. točka obrazložitve. 7 Sodba SEU v zadevi Mohamed M Bodj, C-542/13, z dne 18. 12. 2014, 40. točka obrazložitve. 8 Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (t. i. Kvalifikacijska direktiva I). 9 Po stališču SEU 3. členu EKČP ustreza vsebina 15.b člena Kvalifikacijske direktive (glej sodbo v zadevi Elgafaji, C-465/07, z dne 17. 2. 2009, 28. točka obrazložitve). To pomeni, da 3. členu EKČP ustreza tudi druga alineja 28. člena ZMZ-1. 10 Prav tam, 41. točka obrazložitve. Glej v tem smislu tudi sodbo ESČP v zadevi Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. 11 Primerjaj sodbo SEU v zadevi Mohamed M Bodj, 43. in 44. točka obrazložitve. Navedena stališča SEU so uporabljiva tudi z vidika veljavne Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) - t. i. Kvalifikacijska direktiva II. 12 Tudi Vrhovno sodišče je že presodilo, da zmanjšanje dostopa do zdravstvenih storitev zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi s pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, če ni hkrati izkazano, da je tveganje nastanka resne škode za prosilca, posledica dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države. Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. in 13. točka obrazložitve. 13 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 Z DNE 15. 6. 2016, 21. točka obrazložitve. 14 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 15 Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, 19. točka obrazložitve. 16 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 17 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020, 11. točka obrazložitve. 18 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14, Up-663/14 z dne 15. 10. 2015, 23. točka obrazložitve, in sodbo SEU v zadevi Mohamed M Bodj, C-542/13, z dne 18. 12. 2014, 40. točka obrazložitve. 19 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-763/09 z dne 17. 9. 2009, 9. točka obrazložitve.