Jedro

Nastanek poslovnega razloga je povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi (v tožničinem primeru pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "kadrovski referent"), zaradi česar ni odločilno, katera dela je v okviru pogodbe o zaposlitvi tožnica še opravljala. Na podlagi ugotovitve, da je bilo njeno delovno mesto ukinjeno, je prenehala potreba po njenem delu po pogodbi o zaposlitvi, to pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2008, ki je bila tožnici vročena 8. 12. 2008, nezakonita.

2. Ugotovi se, da je bila tožnica pri toženi strani zaposlena do 16. 11. 2010, za kar ji je tožena stranka dolžna priznati delovno dobo, ji obračunati vse od 1.2. 2009 do 16. 11. 2010 zapadle bruto mesečne plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 9. 2006, odvesti pripadajoče davke in prispevke, ter nato izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka (16. v mesecu) dalje do plačila, vse roku 15 dni.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 3.281,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

v celoti zavrne.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2008 (1. točka izreka) in da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 2. 2009, ampak je trajalo do 16. 11. 2010 ter je za to obdobje tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati delovno dobo oziroma jo prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunati vse zapadle bruto mesečne plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 9. 2006, jih znižati za bruto zneske denarnih nadomestil iz naslova brezposelnosti, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter nato izplačati neto zneske plač, znižane za denarna nadomestila, prejeta od Zavoda RS za zaposlovanje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 15 dni (2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 3.281,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.954,63 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka za identična dela, ki jih je opravljala tožnica, nato sklenila pogodbo o zaposlitvi z novima delavkama. Tožena stranka je sklenila pogodbo o zaposlitvi z delavko D.L. dne 4. 10. 2008, z delavko A.T. pa dne 25. 11. 2008, torej pred odločitvijo, da se reorganizira in sprejme odločitev, da se kadrovski sektor ukine. Tožena stranka je v delovno razmerje sprejela delavki, ki sta v celoti opravljali dela iz njunih pogodb o zaposlitvi. Ta odločitev, ki je bila sprejeta pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, ne more vplivati na zakonitost le-te. Okoliščina, da je tožena stranka zaposlila dve delavki na drugih delovnih mestih, četudi bi se njun obseg dela v nepretežnem delu pokrival z delom tožnice, ne more biti razlog za ugotovitev, da poslovni razlog, to je nepotrebnost nadaljnjega dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne obstaja. Tožničinega delovnega mesta ni več, tožena stranka pa ni bila dolžna tožnico zaposliti na delovnih mestih, ki so bila že zasedena in to z delavkami, ki so v celoti opravljala samo dela iz svoje pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ne more biti postavljena v situacijo, da bi morala zaradi zahteve, da preveri, ali je mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji, zato ustanoviti novo delovno mesto ali celo odpovedati pogodbo o zaposlitvi že zaposlenima delavkama za nedoločen čas in skleniti pogodbo o zaposlitvi s tožnico. Ne gre za to, da tožena stranka kot gospodarska družba ne bi več potrebovala določenih storitev, ampak za to, da ni več potrebe, da bi tožnica opravljala to delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Gre za prenehanje potrebe po delu tožnice, tožena stranka pa je povsem svobodna pri odločitvi, ali bo določeno delo izvajala preko ljudi v delovnem razmerju ali preko zunanjih sodelavcev, bodisi zaradi nižjih stroškov, bodisi zaradi drugačne organizacije dela, kvalitetnejših in hitrejših storitev. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica opravljala vsaj 50% drugih del, saj priča D.L. ni vedela povedati, ali je tožnica opravljala kompenzacije, sodišče prve stopnje pa brez razlogov zaključi, da naj bi ta priča smiselno povedala, da je tožnica delala tudi kompenzacije. Tu obstaja nasprotje med tistim, kar izhaja iz zapisnika o zaslišanju priče in tistim, kar sodišče povzema v izpodbijani sodbi. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko na strani 6 sodbe najprej navaja, da naj bi M.V. tožnici odrejal pretežno dela po pogodbi o zaposlitvi, na strani 8 pa navaja, da ista priča tožnici ni nikoli odrejal dela po pogodbi o zaposlitvi in da ne more vedeti, kaj je delala, če ji dela ni nikoli odrejal. To ne drži. M.V. je bil tožnici neposredno nadrejen in je točno vedel, kaj tožnica dela. Pojasnil je, da je 80% svojega dela opravljala skladno s pogodbo o zaposlitvi, ostalo pa druga dela, in še to po potrebi. Pričevanje A.V., ki je imel interes pričati v korist tožnice, saj živi v zunajzakonski skupnosti z njeno materjo, ne more biti odločilno, saj lahko izpoveduje le o dejstvih, ki se nanašajo na obdobje do junija 2008, ko je prenehal z delom pri toženi stranki. Upoštevati je potrebno, da je bila tožnica v času od marca do decembra 2008 skoraj tri mesece v bolniškem staležu, kar pojasnjuje dejstvo, da je ob svojih periodičnih vrnitvah na delovno mesto opravljala pretežno dela iz pogodbe o zaposlitvi, v manjšem obsegu pa tudi druga dela. Tožnica ima osnovnošolsko izobrazbo, zato ji v nobenem primeru ni bilo mogoče najti ustreznega delovnega mesta. Nadalje navaja, da je izpodbijana sodba v 2. točki izreka neizvršljiva, saj bi morala tožnica svoj zahtevek ustrezno konkretizirati, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje je poseglo v tožbeni zahtevek in ga oblikovalo tako, da se od plač odštevajo nadomestila, katerih višina toženi stranki ni znana, posledično tudi ne more izpolniti naložene obveznosti. Meni, da odškodnine tožnica ni v ničemer izkazala. ZDR napotuje na določila OZ, kar pomeni, da morajo biti izpolnjene vse zakonske predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnica je le navedla, da je trpela ves čas, ko je trajal postopek, tega trpljenja pa ni izkazala, druge, morebiti materialne škode, pa niti ni zatrjevala. Glede na tožničine pavšalne navedbe, tožena stranka vztraja, da tožnica ni upravičena do izplačila odškodnine.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, je pa na pravilno ugotovljneo dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožba sodišču prve stopnje smiselno očita absolutno bistveno kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem ko navaja, da ima izpodbijana sodba nejasne razloge oziroma so ti razlogi med seboj v nasprotju. Tak očitek je neutemeljen. Kršitev po tej točki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, ko izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Podana pa tudi ni kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba zatrjuje s tem, da je sodišče prve stopnje protispisno povzelo izpoved prič. V izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah tožnika in prič ter med sami zapisniki o izpovedbah, zato očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 8. 12. 2008. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (z vpogledom v listine, priložene v spis s strani obeh pravdnih strank in z zaslišanjem tožnice in prič A.V., M.V., D.M., T.B. in D.L.) ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti utemeljen. Presodilo je, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2008, saj potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala in da tožena stranka tudi ni izkazala, da je preverila možnost zaposlitve tožnice na drugih delovnih mestih oziroma ji omogočila dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo, zaradi česar je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2008 nezakonita. Posledično je ugodilo tudi zahtevku, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja do 16. 11. 2010 in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do tega dne ter zahtevku za plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo sodišča prve stopnje ne strinja in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu kadrovski referent (A1). Dne 8. 12. 2008 ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s 30 dnevnim odpovednim rokom (A3). Ker je bila tožnica ob poteku odpovednega roka v bolniškem staležu (A4), ji je delovno razmerje prenehalo po izteku le-tega, to je s 1. 2. 2009. Obstoj poslovnega razloga je tožena stranka utemeljevala s tem, da se v organizacijski enoti kadrovski sektor zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja izvede reorganizacija dela tako, da se delovno mesto vodja kadrovske službe in delovno mesto kadrovski referent (na katerem je delala tožnica) ukineta in da vse delovne naloge kadrovskega referenta prevzemata tehnični direktor in poslovni sekretar ob povečani pomoči pravne pisarne, ki zastopa družbo, naloge s področja priprave in obračuna plač pa se prenesejo na računovodski servis, s katerim bo tožena stranka sklenila pogodbo.

Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR) je poslovni razlog opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Skladno z 2. odstavkom 88. člena ZDR pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je podan utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Njegovo utemeljenost mora v skladu s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati delodajalec, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa mora tudi preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (3. odstavek 88. člena ZDR). Ustrezna je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tretji odstavek 90. člena ZDR).

Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je glede na navedeno ureditev bistveno, da je zaradi razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri presoji resnosti in utemeljenosti poslovnega razloga izhajalo iz stališča, da so pri ugotavljanju, ali je delo v konkretnem primeru pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, odločilne naloge, ki jih je tožnica v okviru delovnega mesta kadrovski referent po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 9. 2006 dejansko opravljala in je zato v dokaznem postopku (z zaslišanjem tožnice in prič) ugotavljalo, katere so te naloge. Glede na ugotovitve, da je tožnica poleg del po pogodbi o zaposlitvi opravljala tudi dela (izven sklenjene pogodbe o zaposlitvi), ki so se pokrivala z deli, ki sodijo v opis delovnega mesta pomočnik v računovodstvu in knjigovodstvu in opis delovnega mesta poslovni sekretar, za kateri je tožena stranka dne 4. 10. 2008 in 25. 11. 2008 sklenila pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z delavkama D.L. in A.T., je sodišče prve stopnje zaključilo, da potreba po delih, ki jih je tožnica opravljala pri toženi stranki ni prenehala, ampak še vedno traja in je obstajala tudi v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je materialno pravno zmotno zlasti glede na ugotovitev, da je tožena stranka dne 8. 12. 2008 sprejela Pravilnik o sistematizaciji delovnih mest (B13), akt o organizacijski strukturi (B17) in sklep o spremembi kadrovskega načrta oziroma o spremembi organizacijske strukture, ki s 1. 12. 2008 ukinja kadrovski sektor oziroma delovni mesti vodja kadrovske službe in kadrovski referent (na katerem je bila zaposlena tožnica). Nastanek poslovnega razloga je namreč povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi, to je v konkretnem primeru po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 9. 2006 na delovnem mestu kadrovski referent, zaradi česar ugotavljanje del, ki jih je tožnica tudi opravljala (tudi izven sklenjene pogodbe o zaposlitvi), ni pravno odločilno. Za presojo utemeljenosti poslovnega razloga je v konkretnem primeru bistvena ugotovitev, da je zaradi spremembe organizacije pri toženi stranki prišlo do ukinitve kadrovskega sektorja, torej do ukinitve dveh delovnih mest, kadrovskega direktorja in kadrovskega referenta (tožničinega delovnega mesta). Z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta pa je prenehala potreba po delu na tem delovnem mestu oziroma potreba po opravljanju njenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat zavzelo stališče (opr. št. VIII Ips 359/2007, opr. št. VIII Ips 268/2009), da ukinitev delovnega mesta predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Poleg tega je ukinitev delovnega mesta v posledici reorganizacije znotraj družbe stvar poslovne odločitve delodajalca, v katero sodišče ne more posegati in kot takšna ni podvržena sodni kontroli. Sodišče tudi ne more presojati razlogov reorganizacije, temveč lahko ugotavlja in odloča samo, če je bila ukinitev delovnega mesta res posledica reorganizacije, kar je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru tudi bila. Glede na to, da je v konkretnem primeru dejansko prišlo do ukinitve tožničinega delovnega mesta (kadrovski referent), je po prepričanju pritožbenega sodišča tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog po 1. odstavku 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je tožena stranka zadostila pogoju iz 3. odstavka 88. člena ZDR, to je, ali je preverila, če je možno zaposliti tožnico pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ali jo je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo, po prepričanju pritožbenega sodišča izhajalo iz zmotnega materialno pravnega stališča, ko je ugotavljalo, ali bi tožena stranka lahko tožnico zaposlila na delovnem mestu pomočnik v računovodstvu in knjigovodstvu in poslovni sekretar, ki sta bili v času, ko je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, že zasedeni. Tožena stranka je namreč imela na teh delovnih mestih že pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaposleni dve delavki. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila na delovnem mestu pomočnik v računovodstvu in knjigovodstvu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2008 za nedoločen čas zaposlena D.L. (B3), na delovnem mestu poslovni sekretar pa je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2008 za nedoločen čas zaposlena A.T. (B5). Pri ugotavljanju možnosti zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu po določbi 3. odstavka 88. člena ZDR je bistveno stanje v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi (VS RS, opr. št. VIII Ips 140/2008). Obveznost delodajalca se nanaša le na ponudbo ustrezne zaposlitve za nedoločen čas. Če delodajalec takega dela nima, delavcu ni dolžan zagotavljati drugega dela. Glede na ugotovitev, da sta bili v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici obe delovni mesti, tako delovno mesto pomočnik v računovodstvu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2008, kot delovno mesto poslovni sekretar na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2008, že zasedeni, tožena stranka ni bila dolžna preverjati možnosti zaposlitve tožnice na teh delovnih mestih. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa tudi ne izhaja, da bi imela tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi na voljo še kakšno drugo primerno delovno mesto za tožnico. Ker torej tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni imela na voljo primernega delovnega mesta za tožnico, ji ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogla ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izkazala tudi izpolnjevanje zahteve po 3. odstavku 88. člena ZDR.

Glede na to, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ker ni bilo možnosti za drugačno zaposlitev tožnice niti z dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo tožnice, pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 12. 2008 tožnici podana zakonito. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritoži tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker ta ni utemeljen (ostali zahtevki, ki se nanašajo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja do 16. 11.2010 in posledično priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter plačilo odškodnine, so namreč odvisni od predhodne odločitve o zakonitosti odpovedi).

V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP je moralo pritožbeno sodišče ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje odločiti o stroških postopka v celoti. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Pri tem je upoštevalo, da tožnica v postopku ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka kot delodajalec sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, v skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1).