Jedro

Dejstvo, da tožničin mož, ki je imetnik stanovanjske pravice, ni državljan RS, ne vpliva na tožničino pravico do nakupa stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji vztraja pri stališču, da tisti imetnik stanovanjske pravice, ki nima državljanstva RS in zato nima pravice do odkupa stanovanja, le-te ne more prenesti na drugega oz. ne more privoliti, da to pravico namesto njega uveljavi nekdo drug. Možnost odkupa stanovanja s strani ožjega družniskega člana v 117. čl. SZ je po mnenju revidentke predvidena za primer, če se imetnik stanovanjske pravice ne bi odločil za nakup stanovanja, ne pa za primer, če ta te pravice nima, ker tako določajo drugi predpisi (16. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, 68. čl. Ustave RS in 9.čl. Ustavnega zakona za izvedbo ustave RS). Te predpise je potrebno upoštevati, kljub temu da SZ ne ločuje kupcev stanovanj po državljanstvu. Imetnik stanovanjske pravice mora za pridobitev pravice do odkupa izpolnjevati vse pogoje, vključno z možnostjo njene realizacije. Da je potrebno upoštevati okoliščine, ki so vezane na samega imetnika stanovanjske pravice, izhaja tudi iz pravice lastnika stanovanja, da odkloni prodajo stanovanja, če imetnik stanovanjske pravice gradi hišo ali kupuje drugo stanovanje oz. je že lastnik kakšne druge stanovanjske enote. Zaradi okoliščin na strani imetnika stanovanjske pravice lastniki niso dolžni prodati stanovanja ne njim ne ožjim družinskim članom.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Določilo 1. odst. 117. čl. SZ daje izhodišče za opredelitev dveh bistvenih vprašanj za privatizacijo stanovanj: predmeta privatizacije in kroga upravičencev do privatizacije stanovanj. Ob tem je potrebno posebej poudariti, da 1. odst. 117. čl. SZ daje le izhodišče za razlago ključnih vprašanj privatizacije po SZ. Za pravilno razumevanje in razlago teh je namreč potrebno upoštevati zlasti še 2. odst. 128. čl., 3. odst. 147. čl. in 2. odst. 148. čl. SZ, ki urejajo nekatere posebne situacije v procesu privatizacije stanovanj. Vse pravkar omenjene določbe SZ pa govorijo v prid stališču, da se privatizirajo (le) zasedena (bivša) družbena stanovanja (izjeme predvidene v 1. odst. 128. čl. in 129. čl. SZ za konkretni primer niso pomembne). To pa so nedvomno tista stanovanja, na katerih je ob uveljavitvi SZ obstajala stanovanjska pravica (prim. 2. odst. 1. čl. ZSR) in ne gre za primer iz 2. odst. 128. čl. in 2. odst. 148. čl. SZ.

Toda zgolj opredelitev predmeta privatizacije še ne daje odgovora na vprašanje lastnikove dolžnosti prodaje določenega stanovanja. Ta nastopi seveda šele, ko prodajo zasedenega stanovanja (prim. zgoraj) zahteva upravičena oseba.

Po presoji revizijskega sodišča revidentkina razlaga kroga upravičencev do privatizacije po SZ ni pravilna. Če bi namreč pisni privolitvi imetnika stanovanjske pravice iz 1. odst. 117. čl. SZ pripisali pomen prenosa pravice do nakupa stanovanja, bi to pomenilo, da ima pravico do privatizacije po SZ le imetnik stanovanjske pravice. Ostale osebe, naštete v 1. odst. 117. čl. SZ, pa le, če imetnik stanovanjske pravice nanje prenese to svojo pravico. S tem bi posegli v opredelitev predmeta privatizacije. Dosledna izpeljava pa bi pomenila tudi, da v primeru, če imetnik stanovanjske pravice nima pravice do nakupa stanovanja zato, ker ni državljan RS, pravice do nakupa nima niti ožji družinski član pokojnega imetnika stanovanjske pravice niti razvezani zakonec, "ki ostane oziroma postane najemnik stanovanja" (prim. novelirano besedilo 3. odst. 147. čl. SZ, Ur. l. RS 21/94). Takšnega stališča po presoji revizijskega sodišča ni moč zagovarjati, saj so osebe, naštete v 3. odst. 147. čl. SZ, glede pravice do privatizacije povsem izenačene z imetnikom stanovanjske pravice. Predmet privatizacije pa ostaja zasedeno stanovanje, upoštevaje ob tem stanovanjsko zaščito teh oseb.

Ker glede privatizacije ni razloga za drugačen položaj oseb, naštetih v 1. odst. 117. čl. SZ (privatizira se zasedeno stanovanjeĐ), ožjim družinskim članom imetnika stanovanjske pravice njihove pravice do privatizacije ne morejo preprečevati okoliščine, ki imetniku stanovanjske pravice onemogočajo nakup. Če bi zakonodajalec želel predmet privatizacije stanovanj po SZ dodatno omejiti z državljanstvom imetnika stanovanjske pravice, bi moral to izrecno predvideti v samem SZ.

Po presoji revizijskega sodišča imajo zato tako imetnik stanovanjske pravice kot tudi njegovi ožji družinski člani (1. odst. 6. čl. SZ) po zakonu samem pravico do privatizacije zasedenega stanovanja. Razmerje med njimi je podobno razmerju med predkupnimi upravičenci. Ureditev prednosti uveljavitve pravice do nakupa stanovanja pa ne more posegati v izhodišče zakonodajalca glede opredelitve kroga upravičencev do privatizacije. Gre le za ureditev vprašanja konkurence med njimi. Pisna privolitev imetnika stanovanjske pravice (1. odst. 117. čl. SZ) ima tedaj dvojen pomen. Z njo imetnik stanovanjske pravice v razmerju do ostalih upravičencev do privatizacije izbere, kdo ima pravico do nakupa, v razmerju do lastnika pa z njo izrazi soglasje, da ta namesto njemu proda stanovanje enemu izmed njegovih ožjih družinskih članov.

Zato po presoji revizijskega sodišča nastopi lastnikova dolžnost prodaje zasedenega stanovanja, ko to zahteva ena izmed oseb, naštetih v 117. čl. SZ, ki lahko pridobi lastninsko pravico na stanovanju. Če prodajo stanovanja zahteva ožji sorodnik imetnika stanovanjske pravice, mora ta svojo pravico do nakupa stanovanja izkazati s pisno privolitvijo imetnika stanovanjske pravice.

Imetnik stanovanjske pravice tedaj s pisno prvolitvijo ne prenaša svoje pravice do odkupa, temveč odloča le o tem, kateri izmed ostalih upravičencev do privatizacije ima pravico do odkupa stanovanja po določbah 117. čl. in nasl. SZ. Zato dejstvo, da tožničin mož, ki je imetnik stanovanjske pravice, ni državljan RS, ne more vplivati na tožničino pravico do nakupa stanovanja. Razloženi pomen pisne privolitve imetnika stanovanjske pravice iz 1. odst. 117. čl. SZ namreč izključuje uporabo načela, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam.

Na drugačno razlago opredelitve kroga upravičencev do privatizacije stanovanj v družbeni lastnini v 1. odst. 117. čl. SZ, ne more vplivati ne 2. odst. 128. čl. ne 2. odst. 148. čl. istega zakona. Ti dve določili namreč opredeljujeta predmet privatizacije, ne pa kroga upravičencev do nje. Če stanovanje ni zasedeno, ni zajeto s privatizacijo. Zato ga lastnik ni dolžan prodati. Odklonitev prodaje stanovanja pa se nanaša seveda na vse upravičence do privatizacije iz 1. odst. 117. čl. SZ.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).