Jedro

Tudi če imetnik stanovanjske pravice ni slovenski državljan, lahko da pisno privolitev, da stanovanje odkupi njegov ožji družinski član.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora s tožnico skleniti prodajno pogodbo za dvosobno stanovanje št. 17 v stanovanjski hiši v L. za ceno 843.091,00 SIT s tem, da bo tožnica toženi stranki ta znesek plačala v 60 dneh od sklenitve pogodbe. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožnici izstaviti listino, na podlagi katere se bo ta lahko vknjižila kot lastnica.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da bi moralo sodišče upoštevati 2. odstavek 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter zahtevek zavrniti. Tožničin mož, ki ni državljan Republike Slovenije, namreč na tožnico ni mogel prenesti pravice do odkupa stanovanja. Stališče prvostopnega sodišča je torej v nasprotju s temeljnim pravnim načelom, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam. Ker torej tožničin mož kot imetnik stanovanjske pravice ni imel pravice do odkupa stanovanja, te pravice tudi ni mogel prenesti na tožnico.

Tožnica je odgovorila na pritožbo, pri čemer oporeka pravnemu naziranju tožeče stranke in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema stališče prvostopnega sodišča, da je tožena stranka dolžna prodati stanovanje po določbah stanovanjskega zakona o privatizaciji stanovanj (117. čl. in nasl.). Pa ne zato, ker bi bila tudi tožnica imetnica stanovanjske pravice in bi ji ta pravica iz tega (in ne morda kakega drugega) razloga originarno nastala (kot zmotno meni tožnica v odgovoru na pritožbo) in tudi ne zato, ker bi zavrnitev zahteve za odkup pomenila odrekanje pridobljene pravice (pravico do odkupa stanovanja je uvedel šele Stanovanjski zakon), marveč, ker je v to pisno privolil njen mož, ki je bil imetnik stanovanjske pravice (1. odstavek 117. člena Stanovanjskega zakona). Dejstvo, da ta nima slovenskega državljanstva, ne vpliva na pravico do odkupa stanovanja. Kajti ta pravica sama po sebi ni odvisna od državljanstva imetnika stanovanjske pravice, saj je noben predpis ne veže na slovensko državljanstvo. Na državljanstvo je vezana le pridobitev lastninske pravice, torej končna realizacija te pravice. Tožničin mož je torej kot imetnik stanovanjske pravice pridobil pravico do odkupa stanovanja. Vendar četudi je zato, ker ni slovenski državljan, ni mogel realizirati (ni izključeno, da bi jo realiziral kasneje, če bi pridobil slovensko državljanstvo), je kljub temu mogel dati pisno privolitev, da stanovanje odkupi žena. Tudi če bi šlo tu za prenos pravice do odkupa, dejstvo, da prenosnik ni slovenski državljan, ne bi vplivalo na prenos. Kot rečeno bi bila predmet prenosa pravica do odkupa (ki jo je tožničin mož kot nesporni imetnik stanovanjske pravice pridobil z uveljavitvijo stanovanjskega zakona) ne pa tudi možnost njene stvarnopravne realizacije. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).