Jedro

Tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ugotovitev trajanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in odškodnino ni utemeljen, saj je bilo pisno opozorilo pred odpovedjo, ki ga je tožena stranka podala tožnici, utemeljeno in podano v zakonsko določenem roku. Prav tako je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dana v roku in je bil pri njej podan resen in utemeljen razlog. Tožnica namreč ni ravnala skladno s 35. členom ZDR, ko je pismo, v katerem je v zvezi s toženo stranko navajala neresnične stvari, poslala na devet različnih naslovov, kar je povzročilo tudi določene posledice pri toženi stranki (inšpekcijski pregledi, odziv različnih državnih organov oz. organov lokalne skupnosti ipd.).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, na trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od dneva prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki pa do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (vključno z vpisom evidence delovne dobe, obračunom ter izplačilom pripadajočih plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov), za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR v znesku 18.690,48 EUR bruto oziroma izplačilo ustreznega neto zneska v višini 12.388,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo deveti dan po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje toženi stranki. Zavrnilo je tudi tožničin predlog, da ji je dolžna tožena stranka povrniti pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poleg tega predlaga tudi oprostitev plačila sodne takse. V obširni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno, zato je tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje namreč ni zaslišalo vseh relevantnih prič, izpovedb zaslišanih prič pa ni pravilno dokazno ocenilo. Iz izpovedbe priče psihiatra dr. A.A. izhaja, da tožnica pri spornem pismu ni ravnala niti malomarno, še manj pa naklepno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do njegove izpovedbe, da je imela tožnica v bližnji preteklosti (glede na datum 24. 6. 2009) suicidalna razmišljanja in poizkuse. Poudaril je, da je ves čas ocenjeval, da tožnica zaradi zdravstvenega stanja ni bila sposobna za delo, vendar pa je izbrani zdravnik pri ZZZS menil drugače. Podkrajšek je pojasnil, da so bile tožničine kognitivne funkcije okrnjene (zaznava, prepoznava, mišljenje, spomin, zmožnost sklepanja), do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnica ponovno pojasnjuje, da je potrebno njeno pismo z dne 13. 10. 2009 šteti kot pravno sredstvo zoper odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 8. 10. 2009, na kar je opozarjala tekom postopka in kar izhaja tudi iz izpovedbe dr. A.A.. Tožničin namen ni bil niti blatenje tožene stranke niti oškodovanje tožene stranke. Tožnici pravico do pravnega sredstva zagotavlja že 25. člen Ustave RS. Glede ugotovitve psihičnega stanja v spornem obdobju bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi preostale predlagane priče, vendar teh dokazov neutemeljeno ni izvedlo, svojo odločitev pa je pavšalno obrazložilo. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in 287. člen ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo zaslišanja vseh prič, ki jih je predlagala tožnica v zvezi z ugotovitvijo utemeljenosti pisnih opozoril, še posebej A.B., ki bi lahko podala relevantne navedbe v zvezi z opozorilom pred odpovedjo. Pravi razlog za odpoved je bilo ustno opozorilo tožnice z dne 17. 9. 2008 in njeno pismo z dne 29. 11. 2008, s katerima je opozorila na neprimerno vedenje A.C. in s katerima je želela zaščititi starostnike, varovance tožene stranke. Opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in sama redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nista bila podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka. Napačna je ocena sodišča, da je tožnici mogoče očitati krivdo v smislu kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v zvezi s spornim pismom z dne 13. 10. 2009. To pismo je dejansko pomenilo sredstvo zoper odločbo ZZZS, v njem je tožnica izrazila svojo notranjo psihično stisko, toženi stranki pa z njim ni hotela škodovati. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dopisa odvetniške pisarne A.D., naslovljenega na toženo stranko. Tožnica v pritožbi nadalje navaja, da nobene od kršitev, ki sta bili predmet pisnega opozorila, ni storila in da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze v zvezi s tem napačno ocenilo, razen tega pa tudi ni izvedlo vseh relevantnih dokazov (npr. zaslišanja A.B., …). Več kot očitno je tudi, da je bila tožena stranka o tožničinem pismu seznanjena že pred 26. 11. 2009, zato je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Tožnica tudi ni bila vabljena na sejo Sveta zavoda, čeprav se je dejansko na tej seji odločalo ali in kako naj tožena stranka odpusti tožnico. V zvezi s to sejo tudi ni zaslišalo predlagane priče A.E.. Na tej seji so bile sicer prisotne poleg treh od devetih članov sveta tudi druge osebe, kar pa se sodišču ni zdelo sporno. Ker tožnica na to sejo ni bila vabljena, ji je bila onemogočena pravica do zagovora. V sodbi tudi ni pojasnjeno, kako naj bi tožnica sploh škodovala toženi stranki.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožničinem tožbenem zahtevku, kot ga je oblikovala v tožbi, že odločalo in ga s sodbo opr. št. I Pd 233/2010 z dne 9. 7. 2010 v celoti zavrnilo kot neutemeljenega. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožnica, tej pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1189/2010 z dne 17. 2. 2011 ugodilo, izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

V teku ponovljenega postopka je tožnica modificirala tožbeni zahtevek tako, da je poleg ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, namesto reintegracije na podlagi člena 118/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) zahtevala delovno razmerje le do dneva odločitve sodišča prve stopnje, vse pravice iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje in izplačilo odškodnine v višini 18-ih mesečnih plač v skupnem znesku 18.690,48 EUR bruto, odvod dajatev in izplačilo neto zneska v višini 12.388,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči deveti dan po vročitvi sodbe toženi stranki, do plačila.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo pisno opozorilo pred odpovedjo, ki ga je tožena stranka podala tožnici 9. 6. 2009 (A3) utemeljeno in podano v zakonsko določenem roku iz člena 83/1 ZDR, da je bila tudi izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dana v roku iz člena 88/6 ZDR in da je obstajal tudi resen in utemeljen razlog za to redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica namreč ni ravnala skladno s 35. členom ZDR, ko je sporno pismo z dne 13. 10. 2009, v katerem je v zvezi s toženo stranko navajala neresnične stvari, poslala na devet različnih naslovov, kar je povzročilo tudi določene posledice pri toženi stranki (inšpekcijski pregledi, odziv Občine ..., …).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijano sodbo kljub delno relativno skopi obrazložitvi mogoče preizkusiti, da vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. To pa pomeni, da ni podana v pritožbi smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala določbe člena 83/1 ZDR. Tožnici je namreč 9. 6. 2009 podala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (A3), v katerem je tožnico opozorila na izpolnjevanje njenih obveznosti iz delovnega razmerja in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, do katerih bi prišlo v roku enega leta od prejema zgoraj omenjenega pisnega opozorila. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožnica dejansko kršila pogodbeni obveznosti, ki sta bili vsebovani v pisnem opozorilu (14. 4. 2009 ni počistila madeža na tleh takoj, temveč je to storila šele po dveh dneh; 16. 4. 2009 je predčasno zapustila svoje delovno mesto in odšla na kosilo v jedilnico, čeprav bi morala pred tem pospraviti posodo). Do takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje je prišlo na podlagi prepričljivih izpovedb prič A.F., A.G. in A.H. (zaslišanje navedenih prič je poleg drugih predlaganih dokazov predlagala tožnica), na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke in priče A.I. in na podlagi listinskih dokazov (B6, …). Ti dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, so po oceni pritožbenega sodišča nudili sodišču prve stopnje dovolj podlage za ugotovitev, da je tožnica kršila pogodbeni obveznosti, ki sta bili opredeljeni v tem pisnem opozorilu.

V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati vsaj še predlagano pričo A.B.. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi bila navedena priča prisotna na kraju dogodka, ko je tožnica predčasno zapustila svoje delovno mesto in odšla na kosilo. Iz navedb tožnice pa tudi ne izhaja, da bi bilo zaslišanje te priče predlagano v zvezi s preostalo kršitvijo pogodbene obveznosti, ki je bila vsebovana v pisnem opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost te očitane kršitve (opustitev takojšnjega očiščenja madeža na tleh) pa izhaja iz izpovedb prič A.G. in A.F., kot tudi iz same tožničine izpovedbe. Glede na to, da je tožena stranka pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožnici podala 9. 6. 2009 in da se je to pisno opozorilo nanašalo na dve kršitvi, ki sta bili storjeni 14. oziroma 16. 4. 2009, je neutemeljen pritožbeni očitek tožnice o prepoznosti tega opozorila. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da je izpodbijana sodba nezakonita zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dopisa tožničinega pooblaščenca (A14), ki je bil naslovljen na toženo stranko. Ker je v tem dopisu pooblaščenec le zanikal kršitve, ki so bile tožnici očitane v pisnem opozorilu (in ki jih je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnica storila), ta dopis za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe ni pravno pomemben. Izvedeni dokazi tudi ne nudijo podlage za ugotovitev, da je bil pravi razlog za pisno opozorilo pred odpovedjo ustno opozorilo tožnice z dne 17. 9. 2008 in njeno pismo z dne 29. 11. 2008, zato so neutemeljene nasprotne pritožbene navedbe tožnice. Nebistveni so tudi pritožbeni očitki tožnice, ki so se nanašali na sestavo sveta tožene stranke, saj je iz izvedenih dokazov (izpovedba priče A.I.) razvidno, da sploh ni šlo za sejo sveta tožene stranke. Po drugi strani pa je potrebno ugotoviti, da ta svet pri podaji izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel pristojnosti. Postopek v zvezi s podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je vodila zakonita zastopnica tožene stranke, ki je tožnici to odpoved tudi podala. Ob upoštevanju tega je neutemeljen pritožbeni očitek tožnice, da bi moralo v zvezi s samo sestavo sveta tožene stranke zaslišati predlagano pričo A.E. oziroma da je bila tožnici s tem, ko na to sejo ni bila povabljena, kršena pravica do obrambe.

V zvezi s tožničinim očitkom glede kršitve načela kontradiktornosti (8. točka člena 339/2 ZPP) in kršitve 287. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica z ozirom na 286.b člen ZPP teh kršitev ni uveljavljala pravočasno, temveč šele s pritožbo. Ker v pritožbi ni izkazala, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, je s tem pritožbenim ugovorom prekludirana.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da je bila izpodbijana redna odpoved podana po izteku roka iz člena 88/6 ZDR. Ob ugotovitvi, da se je tožena stranka s pismom tožnice z dne 13. 10. 2009 seznanila 30. 11. 2009 (B9), da je bila tožnici pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, do katere je prišlo 26. 1. 2010 (A7) dana tudi možnost zagovora, ki jo je tožnica izkoristila (A5, A6), je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila prepozna, kot to zmotno zatrjuje tožnica v pritožbi. Iz dokaznega postopka poleg tega izhaja, da je bilo tožnici že z vabilom na zagovor z dne 28. 12. 2009 (tožnica se je ustno zagovarjala 14. 1. 2009, pisni zagovor pa je podala 13. 1. 2009 – A6, A5) očitano, da je 13. 10. 2009 na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in še na osem drugih naslovov v vednost poslala pismo, v katerem je navajala vrsto neresnic, ki so se nanašale na toženo stranko (opozarjanje na nestrokovno in moralno nesprejemljiv odnos eden od sodelavk, opozarjanje na psihično nasilje, ki naj bi se izvajalo nad oskrbovanci v domu, opozarjanje na šikaniranje s strani tožene stranke ter ustvarjanje sovražnega vzdušja napram tožnici). V postopku se je namreč izkazalo, da ta dejstva, ki jih je tožnica v omenjenem pismu navajala, ne držijo. S tem pismom (ki je bilo naslovljeno na devet različnih naslovov, med drugim tudi na Občino ..., Inšpektorat za ... RS, Območno enoto …., Skupino za ... ..., …) in v posledici katerega je prišlo tudi do določenih posledic (odziv Občine ... z dne 25. 11. 2009 – B28, različni inšpekcijski pregledi, govorice med krajani, …) je tožnica tudi po oceni pritožbenega sodišča kršila določbo 35. člena ZDR (in tudi deveto alineo 6. odstavka 10. člena pogodbe o zaposlitvi – A2), kar je predstavljalo utemeljen in resen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Na podlagi izpovedbe dr. A.A. (pa tudi na podlagi tožničine izpovedbe, ko je tožnica pojasnila, da pismo odraža takšno vsebino, kakršno bi podala tudi dne 9. 7. 2010, ko je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišana) je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnica kljub določenim zdravstvenim težavam psihične narave in osebni stiski zavestno odločila za sestavo in pošiljanje spornega pisma z dne 13. 10. 2009 in da je bila sposobna razumeti vsebino tega pisanja. V zvezi s spornim pismom so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnice, da je to pisanje predstavljajo pravzaprav pravno sredstvo zoper odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 8. 10. 2009. Iz pravnega pouka k tej odločbi (A13) jasno izhaja, da se lahko sodno varstvo zoper njo uveljavlja z vložitvijo tožbe pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Iz spornega pisma je sicer mogoče razbrati tudi nestrinjanje tožnice z odločitvijo pristojnega organa ZZZS v zvezi z njenim bolniškim staležem, vendar pa so v njem navedeni tudi očitki, namenjeni toženi stranki, ki se niso izkazali za resnične. Glede na to se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je potrebno to pismo šteti kot tožničino pravno sredstvo zoper odločbo ZZZS z dne 8. 10. 2009 oziroma da je bila tožnici kršena ustavna pravica do pritožbe, ker se to pisanje ni štelo kot pravno sredstvo zoper že omenjeno odločbo ZZZS.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je v okviru pritožbenega preizkusa presojalo le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navedlo razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (člen 360/1 ZPP).

V zvezi s predlogom tožnice za oprostitev plačila sodne takse pritožbeno sodišče pripominja, da na podlagi člena 12/1 Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 20/04 in nadalj.) o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke. Po taksni tarifi št. 2.2.1 v zvezi z opombo 2.2. pa takse ne plača delavec v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju ali prenehanju delovnega razmerja.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških tožene stranke, ki je podala odgovor na pritožbo, ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.