Jedro

Določbe o izgubi („zgolj“) pravice do odškodnine kot posledice opustitve notifikacije ni mogoče razlagati tako, kot da notifikacija za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov sploh ni potrebna. Namen obvestila najemodajalcu o stvarnih napakah v najem vzete stvari je namreč v tem, da se najemodajalec z napako seznani (zato obvestilo ni potrebno, če za napako že ve) in jo, če je odpravljiva, lahko tudi odpravi ter s tem pravilno izpolni svojo pogodbeno obveznost. Notifikacija napake je torej pogoj za uveljavljanje jamčevalnih sankcij. Od splošne ureditve jamčevanja za stvarne napake stvari pa se ureditev pri najemni pogodbi razlikuje v tem, da notifikacija ni vezana na prekluzivne roke. V tem smislu torej notifikacija napake, ki ni takojšnja, ne pomeni izgube najemnikovih pravic v zvezi z jamčevalnimi zahtevki, pomeni pa izgubo pravice do odškodnine.

Zakon ne predpisuje posebne obličnosti za notifikacijo stvarnih napak predmeta najema. Obvestilo o napaki je lahko torej dano brez posebne oblike, pisno ali ustno, lahko pa tudi kot kombinacija obeh ali kot kombinacija obvestil, ki niso povsem istočasna. Za presojo ustreznosti obvestila je pomembna njegova vsebina.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta 13. 12. 2005 sklenili ponudbo za zakup letal za tovorni promet s posadko in letal za prevoz potnikov brez posadke. Tožnica je 16. 12. 2005 plačala varščino v znesku 34,854.450,00 SIT (evrska protivrednost 145.445,04 EUR). Pravdni stranki sta za zakup tovornega letala dne 3. 2. 2006 sklenili Pogodbo o najemu po urni postavki. Pogodba je bila kmalu zatem razdrta.

2. Tožnica je s tožbo zahtevala vračilo že plačanega dela varščine. Toženka tej terjatvi po višini in temelju ni oporekala, trdila pa je, da jo je že v celoti poračunala s svojo nasprotno terjatvijo do tožnice (kar sta sodišči nižjih stopenj upoštevali kot ugovor predpravdnega pobotanja). Pri nasprotni terjatvi gre za terjatev za povračilo škode, ki naj bi toženki nastala zaradi razdrtja pogodbe. To terjatev je toženka v presežku (v delu, v katerem ni ugasnila že s pobotanjem) uveljavljala z nasprotno tožbo.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 145.445,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2005 dalje (I. točka izreka). Naložilo pa ji je plačilo 123.940,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2006 dalje, ki jih je z nasprotno tožbo vtoževala toženka (II. točka izreka). V presežku, to je glede plačila 369.016,68 EUR in glede dela zakonskih zamudnih obresti, je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (III. in IV. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (V. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka) ter odločilo o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka).

5. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča III DoR 9/2015-10 z dne 5. 5. 2015 je tožnica (toženka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnica) zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo lastni pritožbi in zavrnitvijo toženkine pritožbe, podredno pa razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

6. Toženka (tožnica po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženka) je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

7. Tožnica se je (na podlagi sklepa skupščine delničarjev o preoblikovanju družbe iz delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo z dne 3. 10. 2016 in sklepa Okrožnega sodišča v Kranju Srg 2016/43284 z dne 18. 10. 2016) preoblikovala v družbo z omejeno odgovornostjo in naslovnemu sodišču z dopisom z dne 25. 10. 2016 sporočila, da je univerzalna pravna naslednica istoimenske delniške družbe.

Dejanski okvir spora

8. Toženka je 2. 2. 2006 tožnici kot predmet izpolnitve dala na razpolago letalo tipa EMB 120R, pri katerem je šlo za predelano potniško letalo. Audit dostavljenega letala ni bil uspešen, zato je tožnica toženko z dopisom z dne 17. 2. 2006 pozvala, naj ji do 24. 2. 2006 dostavi letalo v tovorni konfiguraciji. Toženka tega ni storila. Tožnica pa je bila dolžna 4. 2. 2006 plačati še drugi del varščine, vendar tega ni storila niti potem, ko jo je toženka z dopisom z dne 20. 2. 2006 pozvala, naj jo plača do 5. 3. 2006. Presoja sodišč nižjih stopenj

9. Med pravdnima strankama je bilo sporno, na strani katere od njiju so razlogi za razdrtje pogodbe. Od tega je bila odvisna tudi odločitev o utemeljenosti toženkine odškodninske terjatve. Osrednje vprašanje (v ponovljenem sojenju v zadevi) je bilo, ali je tožnica, ki se je v postopku sklicevala na najmanj dve pomanjkljivosti spornega letala (neustrezno predelno steno in odsotnost potrdila Evropske agencije za varnost v letalstvu (EASA) o ustreznosti predelave in skladnosti z varnostnimi standardi), toženki te stvarne napake ustrezno notificirala in ji postavila primeren dodatni rok za njihovo odpravo.

10. Sodišči nižjih stopenj sta zavzeli stališče, da notifikacija ni bila ustrezna. Notifikacijski dolžnosti naj bi bilo zadoščeno le z natančnim opisom napak, saj naj bi le tako toženka vedela, kaj tožnica sploh šteje za pravilno izpolnitev. Tožničin dopis toženki z dne 17. 2. 2006 (s postavljenim dodatnim rokom za izpolnitev) pa ni vseboval opisa stvarnih napak letala, medtem ko naj bi bilo njeno sklicevanje na predhodno ustno seznanitev toženke z napakami nezadostno in neutemeljeno.

11. Spričo zaključka o neustrezni notifikaciji napak se sodišči nižjih stopenj nista ukvarjali s tem, ali so očitki glede napak na letalu vsebinsko utemeljeni (torej ali je bila toženkina izpolnitev pravilna). Pogodbo sta šteli za razvezano s 5. 3. 2006, to je s potekom dodatnega roka, ki ga je toženka postavila tožnici za plačilo drugega dela varščine. Razlogi za razdrtje pogodbe so bili torej na tožničini strani, saj ni izpolnila svoje pogodbene obveznost, to je plačila varščine. Posledično toženki tudi odškodninsko odgovarja.

Dopuščena revizijska vprašanja

12. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

13. Revizija je bila dopuščena glede vprašanj: - ali najemnik v situaciji, ko je najemodajalcu, ki je bil izročil predmet najema s stvarnimi napakami, na temelju ustne seznanitve znana najmanj ena stvarna napaka, ki predstavlja bistveno funkcionalno pomanjkljivost predmeta najema, ohrani pravico sklicevati se na jamčevalne zahtevke iz 3. odstavka 597. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in njihove pravne posledice ne glede na to, ali je glede te napake (in drugih stvarnih napak) podal najemodajalcu pisno notifikacijo; - ali najemnik, ki opusti notifikacijo (stvarnih) napak predmeta najema, izgubi le pravico do povračila škode, ki mu nastane zaradi napake, ne pa tudi drugih pravic iz naslova jamčevanja (najemodajalca) za napake, ali pa izgubi tudi slednje; - ali se je sodišče druge stopnje opredelilo do vseh bistvenih očitkov v točkah 3.4.2. in 3.4.3. pritožbe.

14. Tretje dopuščeno vprašanje je revizijsko sodišče razumelo in obravnavalo tako, kot je bilo vsebinsko opredeljeno v predlogu za dopustitev revizije, torej v zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami, ki so bile izpostavljene v točkah 3.4.2. in 3.4.3. predloga za dopustitev revizije in so se nanašale na neopredelitev sodišča druge stopnje do določenih tožničinih pritožbenih navedb.

Revizijske navedbe

15. Revidentka navaja, da je bilo med strankama nesporno, enako pa naj bi ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je bila toženka še pred dopisom z dne 17. 2. 2006 ustno seznanjena najmanj z dejstvom, da sporno letalo ni imelo potrdila EASA o ustreznosti predelave. Zato naj bi ne bilo relevantno, da te napake tožnica v dopisu ni ponovno pisno izpostavljala – v skladu s prvim odstavkom 596. člena OZ naj bi obvestilo najemodajalcu ne bilo potrebno, če ta za napako ve. Že v pritožbi naj bi tožnica izpostavila, da je toženka vedela ne le za obstoj napake, temveč tudi to, da ta napaka onemogoča nemoteno rabo letala. Tudi sicer obličnost obvestila ni zakonsko predpisana, zato ni bilo potrebe po pisni obliki. Posledično naj bi tožnica ne izgubila pravice sklicevati se na jamčevalne zahtevke iz tretjega odstavka 597. člena OZ in je zato po poteku dodatnega roka zaradi neodprave napake od pogodbe veljavno odstopila. Revidentka posebej opozarja še na sodno prakso višjih sodišč,(1) v skladu s katero naj bi najemnik zaradi opustitve ustrezne notifikacije tako ali tako izgubil le pravico do povračila škode, ne pa tudi možnosti uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov.

16. Revidentka sodišču druge stopnje očita tudi postopkovne kršitve zaradi neopredelitve do več pravnorelevantnih pritožbenih navedb, s čimer naj bi ji bila kršena pravica do izjave. Gre zlasti za navedbe, da naj bi zakoniti zastopnik toženke A. A. v elektronskem sporočilu z dne 19. 2. 2006 izrecno potrdil, da je seznanjen z mnenjem, da sporno letalo ni primerno za prevoz tovora; da naj bi toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje sama navedla, da sta bila o obeh stvarnih napakah ustno seznanjena njena predstavnika B. in C., slednji naj bi na naroku potrdil tudi svojo seznanitev z neustreznostjo predelne stene; da naj bi sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo ustno seznanitev C. o neustreznosti predelave zaradi pomanjkanja potrdila EASA in da naj bi bila napačna presoja, da ta pomanjkljivost toženki ni bila predočena kot bistvena pomanjkljivost. Spregledani naj bi ostali tudi pritožbeni očitki o tem, da bi bilo treba zahtevek (glede na vsebino tožbenih navedb) presojati tudi z vidika neizpolnitve pogodbe (in ne zgolj nepravilne izpolnitve) in njenih posledic.

Presoja utemeljenosti revizije

17. Revizija je utemeljena.

18. Iz prvega odstavka 596. člena OZ izhaja, da je zakupnik dolžan brez nepotrebnega odlašanja obvestiti zakupodajalca o vsaki napaki v zakup vzete stvari, ki se pokaže med zakupom, razen če zakupodajalec zanjo že ve. V primeru, da ga o tem ne obvesti, izgubi pravico do povračila škode, ki mu nastane zaradi napake, mora pa povrniti škodo, ki zaradi tega nastane zakupodajalcu (tretji odstavek 596. člena OZ). 596. člen OZ sicer govori o napaki, ki se pokaže med zakupom, ne ureja pa posebej situacije glede napak, ki se pokažejo ob prvi izročitvi stvari. Vendar pa ni videti razloga, da bi za tako situacijo veljale drugačen posledice od tistih, opisanih v nadaljevanju.

19. Določbe o izgubi („zgolj“) pravice do odškodnine kot posledice opustitve notifikacije ni mogoče razlagati tako, kot da notifikacija za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov sploh ni potrebna. Namen obvestila najemodajalcu o stvarnih napakah v najem vzete stvari je namreč v tem, da se najemodajalec z napako seznani (zato obvestilo ni potrebno, če za napako že ve) in jo, če je odpravljiva, lahko tudi odpravi ter s tem pravilno izpolni svojo pogodbeno obveznost. Tudi če napaka ni odpravljiva in najemnik zato odstopi od pogodbe ali pa če najemnik ne zahteva njene odprave, temveč zgolj znižanje najemnine, mora najemodajalec biti seznanjen z razlogom, zakaj najemnik tako sankcijo sploh uveljavlja. Notifikacija napake je torej pogoj za uveljavljanje jamčevalnih sankcij.(2) Od splošne ureditve jamčevanja za stvarne napake stvari pa se ureditev pri najemni pogodbi razlikuje v tem, da notifikacija ni vezana na prekluzivne roke. V tem smislu torej notifikacija napake, ki ni takojšnja, ne pomeni izgube najemnikovih pravic v zvezi z jamčevalnimi zahtevki (uveljavljal jih bo seveda lahko samo za naprej, od časa notifikacije dalje), pomeni pa izgubo pravice do odškodnine.(3)

20. Revidentka pravilno opozarja, da zakon ne predpisuje posebne obličnosti za notifikacijo stvarnih napak predmeta najema. Obvestilo o napaki je lahko torej dano brez posebne oblike, pisno ali ustno, lahko pa tudi kot kombinacija obeh ali kot kombinacija obvestil, ki niso povsem istočasna. Za presojo ustreznosti obvestila je namreč pomembna njegova vsebina. Pravilno je stališče sodišč nižjih stopenj, da mora biti najemodajalec sposoben iz obvestil(a) razbrati, kaj najemnik šteje za stvarno napako oziroma kaj šteje za pravilno izpolnitev ter kakšen je rok za odpravo napake. Ni pa pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da tožnica ne more uveljavljati trditve, da je bil z dopisom z dne 17. 2. 2006 dan dodatni rok za odpravo napak, pri čemer bi že iz predhodnih komunikacij morala vedeti, na katere napake se dodatni rok nanaša. Če tožnica uspe izkazati, da je toženka vedela, katere napake bi morala odpraviti, potem obvestilo, ki vsebuje rok za odpravo napak, zadostuje.

21. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka ni bila seznanjena s tem, da predstavlja stvarno napako neustrezna predelna stena, da pa je bila očitno ustno seznanjena s stališčem tožnice o manjkajočem potrdilu EASA, vendar niti iz izpovedi zaslišanih niti iz dopisov v spisu ne izhaja, da bi ji bila ta pomanjkljivost predočena kot taka, zaradi katere naj bi bilo letalo neustrezno, niti ni tožnica toženki predstavila svojega stališča o dovoljenju Uprave RS za civilno letalstvo, za katerega je toženka trdila, da v konkretnem primeru zadošča namesto potrdila EASA. Tožnica je v pritožbi (njenih točkah IV.1. in IV.2.) tej presoji nasprotovala z opozorili na posamezne dokaze in toženkine lastne navedbe, ki naj bi tako glede predelne stene kot tudi glede potrdila EASA vodili do nasprotnega zaključka.

22. V zvezi s predelno steno gre za navedbe P. v elektronskem sporočilu z dne 19. 2. 2006 (o njegovi seznanjenosti z neprimernostjo letala za prevoz tovora), za navedbe toženke v točki XXIII. pripravljalne vloge z dne 26. 12. 2012 (da sta bila B. in C. ustno seznanjena z bistveno funkcionalno pomanjkljivostjo, ugotovljeno ob pregledu letala dne 9. 2. 2006, to je z neustreznostjo predelne stene, in z odsotnostjo potrdila EASA) in za navedbe C. ob njegovem zaslišanju dne 30. 9. 2009 (da je implicitno potrdil prejem dopisa z dne 9. 2. 2006 oziroma vsaj ustno seznanitev z njegovo vsebino).

23. Do teh pritožbenih navedb v zvezi s predelno steno se sodišče druge stopnje (ob zavzetem nepravilnem materialnopravnem stališču, da bi na pomanjkljivost moralo biti pisno opozorjeno v dopisu z dne 17. 2. 2006) ni opredelilo. Posledično ni razjasnjeno, ali je bilo dejansko stanje v tem delu pravilno ugotovljeno.

24. V zvezi s potrdilom EASA je pritožnica želela izpodbiti presojo prvostopenjskega sodišča, da naj bi toženki ta pomanjkljivost ne bila predočena kot bistvena pomanjkljivost in da naj bi se morala tožnica v zvezi s tem toženki opredeliti do dovoljenja, ki ga je izdala Uprava RS za civilno letalstvo. Sklicevala se je na pričevanje g. D., ki je med drugim pojasnil, da naj bi dovoljenje Uprave RS za civilno letalstvo ne zadoščalo. Poleg tega je navajala, da naj bi bil g. C. letalski strokovnjak, ki bi se moral zavedati pomena ustrezne podporne dokumentacije.

25. Ne drži revizijski očitek, da je opredelitev do teh pritožbenih navedb v drugostopenjski sodbi izostala. Sodišče druge stopnje se je namreč do njih opredelilo v 16. točki obrazložitve svoje sodbe. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da tožnica svojega stališča glede pomena te napake ter glede (ne)ustreznosti dovoljenja Uprave RS za civilno letalstvo toženki ni sporočila v času pregleda letala oziroma notificiranja, temveč šele v okviru pravde. Te ugotovitve revidentka ne izpodbija, temveč zgolj ponovno opozarja na izpoved g. D. in na kvalifikacije g. C. ter iz tega napravi zaključek, da naj bi toženka natančno vedela, zakaj je bila od nje zahtevana dostava drugega letala. Taka revizijska navedba pa predstavlja izpodbijanje dokazne presoje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Sodišči nižjih stopenj sta namreč zaključili, da toženka tega v času notificiranja ni vedela, oziroma njuna argumentacija v zvezi s pridobitvijo dovoljenja Uprave RS za civilno letalstvo meri na to, da je toženka očitno štela, da je s tem napaka odpravljena.

26. Revidentka navaja še, da ni bilo odgovorjeno na pritožbene očitke, da bi bilo treba njen zahtevek presojati tudi (ali celo izključno) z vidika pravil o neizpolnitvi pogodbe.

27. Take navedbe niso utemeljene. Že iz 22. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe izrecno izhaja, da je sodišče prve stopnje ravnanje tožnice dejansko presojalo tudi z vidika 105. člena OZ, ki se nanaša na neizpolnitev pogodbe v primeru, kadar pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe. Iz 14. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje pa smiselno izhaja, zakaj bi imela v konkretnem primeru pomanjkljiva notifikacija enake posledice tudi, če bi uporabili drugo materialnopravno podlago. Sodišče je pojasnilo, da izročeno letalo sicer res ni bilo tovorno, temveč predelano potniško letalo, vendar pa tožnica očitno ni štela, da dobavljeno letalo ni bilo ustrezno že zato, ker ni bilo po izvoru tovorno letalo, temveč je štela, da gre za odpravljive napake. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da bi bila v tem primeru tudi ob uporabi določb o neizpolnitvi tožnica dolžna toženko obvestiti, zakaj njeno izpolnitev šteje za neizpolnitev in ji dati primeren dodatni rok za izpolnitev, po izteku katerega se pogodba šteje za razvezano po samem zakonu. Ob neustrezni notifikaciji posledično tudi v tem primeru ne bi uspela.

Odločitev o reviziji

28. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (I. točka izreka), saj je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku se bo sodišče druge stopnje moralo opredeliti tudi do pritožbenih navedb v zvezi z notifikacijo glede neustreznosti predelne stene. Ugotoviti bo moralo, ali je bilo dejansko stanje v tej smeri pravilno ugotovljeno, torej ali je bila toženka pred prejemom dopisa z dne 17. 2. 2006 seznanjena s to stvarno napako izročenega letala.

Odločitev o stroških postopka

29. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

(1) Odločbi VSL I Cp 4071/2008 z dne 18. 2. 2009 in VSL I Cpg 132/2011 z dne 16. 2. 2012. (2) Enako M. Juhart v komentarju 597. člena OZ, v: Juhart, Plavšak, „Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del)“, 3. knjiga (GV Založba, Ljubljana 2004), str. 669. (3) Prav tam. Enako tudi odločba VSL I Cpg 132/2011 z dne 16. 2. 2012, na katero se sklicuje revidentka.