Jedro

Pogodba je sklenjena pod odložnim pogojem, če je njen nastanek odvisen od negotovega dejstva. Negotovo pa je dejstvo, ki ni odvisno od volje in ravnanja pogodbenih strank. Če to dejstvo nastopi, začne pogodba učinkovati od sklenitve pogodbe dalje. Učinek pogodbe pa je ta, da nastanejo medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Izhajajoč iz obrazloženega in ugotovitev prvostopenjskega sodišča o pogodbenih obveznostih pravdnih strank iz sklenjene Pogodbe, je logično, da toženčeva dobava letala in tožnikov pregled letala predstavljata že izpolnitev pogodbenih obveznosti pravdnih strank, zato učinkov pogodbe ni mogoče vezati na izpolnitev pogodbenih obveznosti. Pogoj za veljavnost oziroma učinkovitost Pogodbe, kot sta ga določili pravdni stranki v prvem odstavku 18. člena Pogodbe (dobava letala in njegov pregled), je zato že pojmovno izključen in gre zato, kolikor se veže na izpolnitev pogodbenih obveznosti pogodbenih strank, za nično pogodbeno določilo.

Pozitivni ali izpolnitveni interes je škoda, ki nastane upniku (torej toženi stranki obravnavane zadeve) ob veljavni pogodbi zaradi nepravilnosti pri njenem izpolnjevanju, negativni interes, imenovan tudi interes zaupanja, pa je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi sklenila pogodbe. Razmejitveni kriterij za opredelitev interesa oškodovane stranke je torej (ne)veljavnost pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka B. B. d. o. o. dolžna plačati tožeči stranki A. A. d. d. znesek 145.445,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 12. 2005 dalje do plačila“ (I. točka izreka). Tožeči stranki in po nasprotni tožbi toženi stranki A. A. d. d. je naložilo, da je dolžna toženi stranki in po nasprotni tožbi tožeči stranki B. B. d. o. o. plačati znesek 123.940,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 9. 2006 dalje do dne plačila, v roku 15 dni (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi iz naslova plačila analiz, izgubljenega dobička in dela stroškov, v skupni višini 369.016,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 4. 2006 do dne plačila (III. točka izreka) in tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za zakonske zamudne obresti od zneska 123.940,27 EUR od dne 13. 4. 2006 do dne 14. 9. 2006 (IV. točka izreka) ter toženi stranki in po nasprotni tožbi tožeči stranki v plačilo naložilo pravdne stroške tožeče in po nasprotni tožbi tožene stranke v višini 4.296,02 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do dne plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo tožeča in po nasprotni tožbi tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper III. in V. točko navedene sodbe pa je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tudi tožena in po nasprotni tožbi tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremeni tako, da tožeči in po nasprotni tožbi toženi stranki naloži v plačilo znesek v višini 126.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 12. 2007 dalje do plačila ter stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

4. Na pritožbo tožene in po nasprotni tožbi tožeče stranke je tožeča in po nasprotni tožbi tožena stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene in po nasprotni tožbi tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in ji v plačilo naloži stroške odgovora na pritožbo.

5. Zaradi večje preglednosti zadeve je pritožbeno sodišče pojem tožeče stranke uporabljalo za družbo A. A., d. d., in pojem tožene stranke za družbo B. B. d. o. o..

O pritožbi tožeče stranke

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je bila veljavnost Pogodbe o najemu po urni postavki (A17, B194) pogojena z dobavo letala, pridobitvijo vladnih soglasij in pregledom tožeče stranke. Pogodba naj bi torej učinkovala šele v primeru izpolnitve navedenih odložnih pogojev. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka 2. 2. 2006 v smislu izpolnitve pogodbe z dne 3. 2. 2006 dala na razpolago tožeči stranki letalo tipa XR, da je bil pregled letala s strani tožeče stranke opravljen v času od 2. 2. 2006 do 10. 6. 2006 in da tožeča stranka varščine, dogovorjene v 10. členu Pogodbe, toženi ni plačala. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je bila obveznost po 10. členu Pogodbe tožeča stranka dolžna toženi stranki izpolniti naslednji dan po podpisu Pogodbe, torej 4. 2. 2006. 8. Pogodba je sklenjena pod odložnim pogojem, če je njen nastanek odvisen od negotovega dejstva (prvi odstavek 59. člena OZ). Negotovo pa je dejstvo, ki ni odvisno od volje in ravnanja pogodbenih strank. Če to dejstvo nastopi, začne pogodba učinkovati od sklenitve pogodbe dalje (drugi odstavek 59. člena OZ). Učinek pogodbe pa je ta, da nastanejo medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Izhajajoč iz obrazloženega in ugotovitev prvostopenjskega sodišča o pogodbenih obveznostih pravdnih strank iz sklenjene Pogodbe, je logično, da toženčeva dobava letala in tožnikov pregled letala predstavljata že izpolnitev pogodbenih obveznosti pravdnih strank, zato učinkov pogodbe ni mogoče vezati na izpolnitev pogodbenih obveznosti. Pogoj za veljavnost oziroma učinkovitost Pogodbe, kot sta ga določili pravdni stranki v prvem odstavku 18. člena Pogodbe (dobava letala in njegov pregled), je zato že pojmovno izključen in gre zato, kolikor se veže na izpolnitev pogodbenih obveznosti pogodbenih strank, za nično pogodbeno določilo. V teku pravdnega postopka izpostavljen neuspešno opravljen pregled letala torej ne more imeti za posledico neveljavnosti pogodbe, ker naj bi odložni pogoj ne bil izpolnjen. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno presojalo, kdaj je bila sporna pogodba razvezana.

9. Tožeča stranka se je tekom predmetnega pravdnega postopka sklicevala na (vsaj dve) pomanjkljivosti dobavljenega letala po Pogodbi o najemu na urno postavko – na funkcionalno pomanjkljivost zaradi neustrezne predelne stene in odsotnost pomembnega potrdila Evropske agencije za varnost v letalstvu (EASA) o ustreznosti predelave in skladnosti z varnostnimi standardi te agencije (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je zato ustrezno presojalo, ali sta bili le–ti toženi stranki notificirani in ji dan primeren dodatni rok za njuno odpravo.

10. Tako se je v prvi vrsti pravilno naslonilo na dopis tožeče stranke z dne 17. 2. 2006 (A 2) in ugotovilo, da ne vsebuje opisa napak na izročenem letalu. Sicer je v njem navedeno, da audit ni bil uspešno opravljen in da je dodatni rok za dostavo letala X v tovorni konfiguraciji z nosilnostjo 3.950 kg pod konkurenčnimi pogoji do dne 24. 2. 2006, ni pa zapisanih razlogov za takšen zaključek tožeče stranke.

11. Pri presoji seznanjenosti z očitanimi napakami pa se je sodišče prve stopnje naslonilo tudi na dopis z dne 9. 2. 2006 (A 14), v katerem so prisotni na ogledu letala ugotovili, da je funkcionalnost letala bistveno zmanjšana zaradi neustrezne predelne stene, ni pa v njem zapisan dodatni rok za ustrezno izpolnitev. Enak zapis prvostopenjskega sodišča (tj. da dodatni rok za odpravo napake v njem ni naveden) se nanaša tudi na zapisnik z dne 10. 2. 2006 (A 18 oziroma A 16), ne pa na dopis z dne 17. 2. 2006 (A2, sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da je v njem določen dodatni rok, 18. točka sodbe). Izrecno uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato glede ugotovitve o danem roku za izpolnitev ni podana.

12. Sodišče prve stopnje pa dokazne ocene o tem, da tožena stranka ni bila obveščena o razlogih za neustreznost dostavljenega letala, ni sprejelo niti v posledici uveljavljane kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, katero pritožnica utemeljuje s podrobnim razlogovanjem, zakaj je bila tožena stranka s posameznimi napakami seznanjena. Hkrati tožeča stranka poudarja, da tožena stranka sploh ni dobavila tovornega (ustreznega) letala, zaradi česar je drobljenje prvostopenjskega sodišča na posamezne napake in presojanje njihove notifikacije prestrogo.

13. V okviru svoje trditvene podlage (kot jo je povzelo sodišče prve stopnje) je tožeča stranka zatrjevala, da se je pri izvedbi interne presoje (audita, ki je potekal med 2. 2. in 4. 2. 2006) ugotovilo 159 neskladij, pri komercialnem pregledu (9. 2. 2006), da ima letalo bistveno funkcionalno pomanjkljivost, saj zadnje predelne stene ni bilo mogoče odstraniti, pri post auditu (10. 2. 2006) pa da tožena stranka v zvezi z izvedbo potniške verzije letala v cargo verzijo ni predložila zelo pomembnega dokumenta, in sicer potrdila EASA o ustreznosti takšne izvedbe. Graja, da je preveč strogo in preveč formalistično stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka v pozivu z dne 17. 2. 2006 (A 2) natančno opisati posamezne napake na izročenem blagu, da bi zadostila svoji notifikacijski dolžnosti, je upoštevaje citirane trditve v zvezi s posameznimi napakami neutemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča bi tožeča stranka v dopisu z dne 17. 2. 2006, v katerem je toženi stranki dala dodaten rok za izpolnitev obveznosti zgolj s sklicevanjem na neuspešno opravljen audit, notifikacijsko dolžnost ugotovljenih napak pravilno izpolnila le z natančnim opisom napak. Le tako bi tožena stranka lahko vedela, kaj šteje tožeča stranka kot pravilno izpolnitev tožene stranke po sklenjeni Pogodbi in le tako bi bilo mogoče kasneje presojati, ali je tožena stranka po morebitni v dodatno danem roku izpolnjeni obveznosti le–to izpolnila v celoti. Iz navedenega razloga tožeča stranka prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita pretiran formalizem pri presoji pomanjkljive notifikacije napak. Zato se kot nezadostno in neutemeljeno izkaže tudi pritožbeno sklicevanje na seznanjenost tožene stranke z ugotovljenimi napakami po zapisnikih z dne 9. 2. 2006 in z dne 10. 2. 2006. Nikakor se tudi ni mogoče strinjati s stališčem pritožnice, da iz podpisane najemne pogodbe nesporno izhaja, da se je tožena stranka zavezala dostaviti letalo za prevažanje tovora (full cargo), niti se tožeča stranka ne more sklicevati na razvezo pogodbe iz razloga neuspešnega audita (na kar je toženo stranko z dopisom opozorila dne 17. 2. 2006), saj je toženi stranki dala dodaten rok za izpolnitev pogodbene obveznosti, le napak dobavljenega letala ji ni ustrezno notificirala.

14. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka dne 2. 2. 2006 v smislu izpolnitve Pogodbe (katera je bila podpisana naslednjega dne) tožeči stranki dala na razpolago letalo tipa XR, ki je bilo v osnovi potniško in katerega je tožena stranka prilagodila za tovorni promet tako, da je iz njega odstranila sedeže in zavarovala tla, kar pa med strankama obravnavanega spora niti ni sporno. Letalo je tožeči stranki torej izročila. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da je predelano letalo toženi stranki predstavila kot takšno napako v najem dane stvari, ki je ni mogoče odpraviti oziroma da gre za bistveno kršitev pogodbe, temveč je zatrjevala, da ji je sporočila napake, ki so se pokazale pri pregledu dobavljenega predelanega letala. Pritožbeno sodišče glede na ugotovitve tožeče stranke, izhajajoče iz zapisnika z dne 9. 2. 2006 (da je funkcionalnost letala bistveno zmanjšana zaradi neustrezne predelne stene) in glede na njen dopis z dne 17. 2. 2006 ugotavlja, da tožeča stranka navedene napake letala očitno ni štela kot neodpravljive, saj bi v tem primeru lahko takoj po ugotovitvi te napake odstopila od pogodbe (prvi odstavek 597. člena OZ), pa tega ni storila. Nasprotno je z v dopisu z dne 17. 2. 2006 določenim dodatnim rokom za dobavo letala očitno štela, da gre za odpravljivo napako pri izpolnjevanju toženkine pogodbene obveznosti (drugi odstavek 597. člena OZ). Ugovor, da vsled opustitve dobave tovornega letala, tožena stranka ni dobavila ustreznega letala, je zato neutemeljen. Iz istega razloga pa tudi navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo v postopku izvedene dokaze oceniti z vidika pravilnosti izpolnitve.

15. Z utemeljenostjo očitkov o napakah na letalu se prvostopenjskemu sodišču v nadaljevanju zato ni bilo potrebno ukvarjati (presojati, ali so napake res obstajale). Zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedenca letalske stroke je bila tako utemeljena. Ob ugotovljeni opustitvi ustrezne notifikacije, morebitna izvedenčeva ugotovitev, da napake so obstajale, ne bi prevalila razloga za razvezo pogodbe v sfero tožene stranke. Poleg tega sodišče prve stopnje svoje odločitve ni sprejelo na podlagi ugotovitve, da sporno letalo, dne 2. 2. 2006 dostavljeno tožeči stranki, zatrjevanih pomanjkljivosti ni imelo. Ravno nasprotno. Zapisalo je, da po izvedenem dokaznem postopku ni mogoče zaključiti, ali je bila izpolnitev tožene stranke ustrezna ali ne in da sodišče prve stopnje dopušča možnost, da bi se očitki tožeče stranke o napakah na letalu v nadaljnjem postopku lahko izkazali za utemeljene.

16. Ker torej iz dopisa z dne 17. 2. 2006 (ki ga je tožena stranka nedvomno prejela) ne izhaja, da je bilo letalo za tožečo stranko neustrezno zaradi neustrezne predelne stene in zaradi odsotnosti potrdila agencije EASA (kar je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo) niti, ali tožeča stranka vztraja tudi pri odpravi ugotovljenih 159 neskladij tožena stranka ni bila ustrezno seznanjena, katere napake bi do 24. 2. 2006 morala odpraviti.(1) Pritožnica namreč ne more uveljaviti (po smislu) trditve, da je bil z dopisom z dne 17. 2. 2006 dan dodatni rok za odpravo napak, za katere pa bi že iz predhodnih komunikacij med pogodbenima strankama morala vedeti, na katere napake točno se dodatni rok nanaša. Da zapis, da audit ni bil uspešno opravljen, nakazuje, na katere pomanjkljivosti se sklicuje tožeča stranka – in sicer na tiste, ki so bile ugotovljene v dopisu z dne 9. 2. 2006 (A 14) in v zapisniku z dne 10. 2. 2006 (A 16 oziroma A 18) – zato ni utemeljena pritožbena trditev. Pripominja le, da navedba, da je priča Š. izpovedala, da na zemlji ni organizacije, ki bi za tip letala XR odobrila konverzijo v cargo letalo (kar je storila tožena stranka), na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča nima vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da slednje toženi stranki ni bilo predstavljeno v času notificiranja (navedene pomanjkljivosti), čemur pa pritožbeno sodišče v celoti sledi. Presoja dokazov, ki jo na strani 9 ponuja pritožnica, zato ne spremeni dejstva, da tožeča stranka toženki odsotnosti certifikata EASA ni predstavila kot takšno pomanjkljivost, zaradi katere je letalo zanjo neustrezno. Še posebej, ker v času ugotovljene pomanjkljivosti toženi stranki ni predstavila niti svojega stališča v zvezi z pridobljenim dovoljenjem Uprave RS za civilno letalstvo.

17. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo tudi predlagane dokazne predloge (in sicer z zaslišanjem presojevalcev T. P., D. O., A. P., U. B. in L. A., ki bi znali izpovedati o poteku presoje (audita), prisotnosti predstavnikov in notifikaciji ugotovitev presoje). Iz trditev tožeče stranke namreč izhaja, da gre za osebe, ki so bile prisotne pri presoji ustreznosti listinske dokumentacije tožene stranke in ki so ugotovile 159 pomanjkljivosti. V zvezi s temi pa je sodišče prve stopnje že na podlagi izvedenih dokazov lahko ugotovilo, da je bila tožena stranka z njimi seznanjena in da je poleg tega iz dopisa z dne 6. 2. 2006, ki je bil rezultat navedene presoje, razvidno tudi, da je tožeča stranka toženi v navedenem dopisu določila še roke za njihovo odpravo, in sicer v trajanju od 1 do 12 mesecev. To pomeni, da je vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z auditom sodišče prve stopnje ugotovilo. V zvezi z vprašanjem, ali so bile te napake tudi odpravljene, pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na izpoved priče B., da do pregleda odprave napak sploh ni prišlo, ker je bila še pred iztekom danih rokov pogodba odpovedana. Zaslišanje pritožbeno izpostavljenih prič tako ni bilo potrebno. Zakaj ni bila potrebna postavitev izvedenca letalske stroke, pa je pritožbeno sodišče že obrazložilo.

18. Pravilno pa pritožnica opozarja, da škodno ravnanje na strani tožeče stranke ne predstavlja pomanjkljiva notifikacija očitanih napak. V okviru presoje pogodbenih obveznosti je sodišče prve stopnje (kot že predhodno pojasnjeno) ugotovilo, da je tožena stranka letalo dobavila. Ker pa je tožnica zatrjevala, da je imelo letalo neustrezno predelno steno in da ga ni spremljal ustrezen dokument (poleg tega tudi, da audit ni bil uspešno opravljen), je sodišče prve stopnje presojalo še, ali je te napake letala tožeča stranka toženi notificirala. Upoštevaje pravilen zaključek, da tožena stranka z njimi ni bila ustrezno seznanjena, s potekom dodatnega roka (iz dopisa z dne 17. 2. 2006) tako pogodba o zakupu letala ni bila razvezana po samem zakonu. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje v zvezi z obveznostjo tožeče stranke po plačilu varščine, ugotovilo, da tožena stranka te skladno z 10. členom pogodbe ni plačala in da je do razveze najemne pogodbe prišlo s potekom dodatnega roka, ki ga je dala tožena stranka tožeči z dopisom z dne 20. 2. 2006 in se je iztekel 5. 3. 2006. Pri tem tožeča stranka prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita neopredelitev do njenih navedb, da je varščina bila nakazana toženi stranki že na podlagi podpisane Ponudbe, ki je obravnavala najem prvotno dogovorjenih dveh letal in je plačana varščina več kot presegla varščino za eno letalo, ki bi jo tožeča stranka morala plačati po Pogodbi. Na te navedbe tožeče stranke je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2008 (list. št. 37) pojasnila, da je bilo v točki a 10. člena Pogodbe dogovorjeno, da je tožeča stranka dolžna v roku enega dne po podpisu Pogodbe plačati znesek v višini 75 % „fiksnega mesečnega stroška“, in sicer del v denarju in del z izstavitvijo bančne garancije in da se navedeni znesek varščine prišteje k znesku, ki je bil plačan kot varščina na podlagi Ponudbe (tč. d 10. člen). Navedenih trditev tožeča stranka ni prerekala. Iz navedb tožene stranke torej izhaja, da se v Pogodbi dogovorjena varščina prišteje k že plačani varščini Ponudbi in da torej velja obveznost zagotovitve varščine po Pogodbi poleg že nesporno opravljenega plačila varščine po Ponudbi. Prvostopenjsko sodišče je zato plačilo varščine po Ponudbi upravičeno štelo kot prvi del plačila varščine (točka 14 obrazložitve sodbe), obveznost iz Pogodbe pa kot drugi del varščine, ki pa ga tožeča stranka nesporno ni izpolnila (točka 25 obrazložitve sodbe).

19. Očitek, ki ga pritožbeno izpostavlja tožeča stranka, se po presoji pritožbenega sodišča tako izkaže za utemeljenega – sodišče prve stopnje je v zvezi z presojo ravnanja tožeče stranke zmotno uporabilo materialno pravo. Skladno z določilom 2. odstavka 239. člena OZ je namreč tožeča stranka kršila svojo poslovno obveznost, ki ima objektivne znake protipravnega stanja s tem, ko je opustila plačilo drugega dela varščine. Ker pa je sodišče prve stopnje vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s tem ugotovilo, napravilo pa nepravilen materialnopravni sklep, z uveljavljanim očitkom tožeča stranka ne more doseči razveljavitve izpodbijane sodbe.

20. Ugotovitev, da je bila Pogodba razvezana z iztekom dodatnega roka, ki ga je tožena dala tožeči stranki z dopisom z dne 20. 2. 2006, pa je pomembna tudi v zvezi z nadaljnjim pritožbenim očitkom, da stroški, ki jih vtožuje tožena stranka, sodijo v njen rizik, oziroma da nasprotni zahtevek ne odraža niti negativnega pogodbenega interesa, po katerem je v posledici dolžnikove neizpolnitve mogoče uveljavljati izdatke.

21. Pozitivni ali izpolnitveni interes je škoda, ki nastane upniku (torej toženi stranki obravnavane zadeve) ob veljavni pogodbi zaradi nepravilnosti pri njenem izpolnjevanju, negativni interes, imenovan tudi interes zaupanja, pa je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi sklenila pogodbe. Razmejitveni kriterij za opredelitev interesa oškodovane stranke je torej (ne)veljavnost pogodbe.(2)

22. V predmetnem gospodarskem sporu je tožena stranka zaradi neplačane varščine od Pogodbe o najemu na urno postavko odstopila oziroma je tožeči stranki pustila primeren dodatni rok za izpolnitev, ker pa ta obveznosti ni izpolnila, je bila Pogodba razvezana po samem zakonu. To pa za obravnavani gospodarski spor po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je upravičena do povračila stroškov, ki ji jih je priznalo prvostopenjsko sodišče kot navadno škodo (skupaj ji je na račun dejanskih stroškov priznalo zahtevek v višini 283.822,22 EUR). Negativni pogodbeni interes namreč predstavljajo ravno stroški, ki jih je tožena stranka imela v zvezi s sklepanjem pogodbe. Razveljavitve oziroma spremembe izpodbijane sodbe pritožnica zato ne more utemeljiti z ugovorom, da zatrjevani stroški niso v vzročni zvezi z protipravnim ravnanjem tožeče stranke, ker bi jih tožena stranka utrpela tudi, če bi tožeča stranka plačala zahtevano varščino. V primeru plačila varščine pač ne bi prišlo do razveze Pogodbe, kot izhaja iz neprerekanih trditev tožene stranke (list. št. 63), pa bi te stroške dobila povrnjene s plačili dogovorjenih fiksnih stroškov po aneksu št. 3 k Pogodbi.

23. Tožeča stranka pa v pritožbi navaja tudi, da tožena stranka plačila stroškov ni dokazala z ustreznimi dokazi oziroma za plačilo stroškov sploh ni predložila dokazov.

24. Tožeča stranka se je nasprotnemu tožbenemu zahtevku, v delu, ki se nanaša na stroške v zvezi z izpolnitvijo najemne pogodbe, upirala z zatrjevanjem, da so vsi stroški, ki so predmet nasprotnega zahtevka, stroški, ki gredo v celoti v breme tožene stranke in so torej del njenega poslovnega rizika. Prerekala je stroške analiz, trdila, da se zahtevek iz naslova izgubljenega dobička in zahtevek iz naslova stroškov (vsebovanih v razpredelnici; 1–33) medsebojno izključujeta in oporekala, da tožena stranka v spis ni predložila ustreznih dokazil o tem, da je dejansko utrpela zmanjšanje premoženja v zatrjevanem obsegu. Ugovori, ki jih ponuja v obravnavani pritožbi in specificira pomanjkljivosti v zvezi z dokazovanjem vtoževanih stroškov, glede na opisano trditveno podlago iz postopka na prvi stopnji, zato predstavljajo nedovoljene in zato neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), navedba o neustreznosti dokazil pa prepavšalna, da bi jo bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati.

25. Pobot je način prenehanja dveh istovrstnih, dospelih, vzajemnih terjatev 311. člen OZ). Imetnik pobotne terjatve (tisti, ki svojo terjatev uveljavlja v pobot, tožena stranka) lahko doseže pobot z enostransko izjavo volje, naslovljeno na imetnika tožbene terjatve (tisti, ki zahteva izpolnitev svoje terjatve, tožeča stranka). To izjavo oziroma dejanje, na podlagi katerega nastane izvenpravdni pobot, pa lahko imetnik pobotne terjatve da tudi v času, ko glede tožbene terjatve že teče pravda. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je kot ugovor izvenpravdnega pobota upoštevalo trditev tožene stranke, da je znesek nastale škode (delno) poračunala z zneskom varščine, ki ga je prejela s strani tožeče stranke in vsled ugotovljeni odškodninski odgovornosti tožeče stranke v I. točki izreka tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Pritožničina graja, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s tri členskim izrekom, se iz opisanih razlogov izkaže za neutemeljeno. Ker je nasprotna tožba samostojna dajatvena tožba, je namreč tudi v II., III. in IV. točki izrek izpodbijane sodbe v celoti pravilen.

26. Uveljavljani razlogi so se torej izkazali za neutemeljene (razen očitka zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo protipravnosti ravnanja tožeče stranke), pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

27. Pritožba ni utemeljena.

28. Obseg odškodnine je pri pogodbeni odškodninski odgovornosti urejen z določbami 243. člena OZ. V prvem odstavku je tako določeno, da ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana.

29. Višina izgubljenega dobička je enaka obsegu, za katerega bi se oškodovančevo premoženje povečalo, če ne bi bilo škodnega dogodka. To povečanje pa je škodni dogodek preprečil. Izgubljeni dobiček je tako razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, v obravnavanem primeru torej razlika med prihodki in odhodki, in sicer po odbitku od omenjene razlike samo tistih stroškov, ki jih tožena stranka zaradi kršitve pogodbe ni imela, imela pa bi jih, če bi tožeča stranka pogodbo izpolnjevala (tretji odstavek 243. člena OZ). To so variabilni stroški. Škode zaradi izgubljenega dobička pa ne zmanjšujejo stalni stroški poslovanja, ki bi jih imela tožena stranka. Ti namreč ne nastajajo zaradi konkretnega posla, ampak zaradi celotnega poslovanja. Materialnopravno zmotno je zato s pritožbo utemeljeno napadeno stališče prvostopenjskega sodišča, da je pri izgubljenem dobičku potrebno na odhodkovni strani odšteti vse stroške (obratovalni stroški, plače zaposlenih, prispevki in davščine), ki bremenijo toženo stranko.

30. Stroški, ki jih tožena stranka zaradi kršitve pogodbe ni imela, v razpredelnici (list. št. 42, 43) niso navedeni. Je pa tožena stranka tekom postopka res zatrjevala, da je v skladu z 2. členom Pogodbe cena določena v Aneksu št. 3 k Pogodbi in je določena kot cena, sestavljena iz cene blok ure in dogovorjenih fiksnih stroškov. Ta glede na njene trditve pokrije vse stroške tožene stranke, medtem ko je dobiček, ki bi ga ustvarila tožeča stranka, določen v Aneksu 5 – kot provizija za opravljene storitve.

31. Do teh trditev se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo, vendar po presoji pritožbenega sodišča brez specifikacije odhodkov tožene stranke (stroški posadke(3) npr.), zlasti glede na v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 26. 5. 2009 (list. št. 75) izpostavljeni podatek iz aneksa št. 3, da je bila cena najema dogovorjena v znesku 30.400,00 EUR namreč ni moglo ugotoviti, ali bi zneski, določeni v Aneksu št. 3, zadostovali za pokrivanje stroškov, ki bi jih v zvezi z izvajanjem pogodbe imela tožena stranka, in bi tako znesek, določen v Aneksu št. 5 predstavljal izgubljeni dobiček tožene stranke. Za tako sklepanje bi bila dolžna tožena stranka postreči s kalkulacijo pričakovanih variabilnih stroškov pri izpolnjevanju Pogodbe. Odločitev v zvezi z zahtevkom za plačilo izgubljenega dobička je zato pravilna.

32. Ker pa tožena stranka stroškovno odločitev graja zgolj vsled opustitve upoštevanja dejstva, da je tožena stranka v predmetni zadevi po temelju uspela v celoti, pa pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati niti v stroškovnem delu. Višje sodišče je namreč že večkrat zavzelo stališče, da presoje končnega uspeha v pravdi, kot temeljnega načela v zvezi s presojo pravdnih stroškov, ni mogoče deliti na uspeh po temelju in uspeh po višini tožbenega zahtevka. Uspeh tožeče stranke se namreč presoja samo v odnosu do (višine) glavnega zahtevka, v obravnavanem primeru torej ločeno po tožbenem zahtevku in ločeno po zahtevku iz naslova nasprotne tožbe.

33. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niti v zvezi s pritožbo tožene stranke niso podani. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

34. Nobena pravdna stranka s svojo pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni stroškovno utemeljen (saj ni doprinesel k rešitvi zadeve). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Dokazno breme v zvezi z notifikacijo je skladno s pravili procesnega dokaznega bremena na tožeči stranki. Pritožbena navedba, da tožena stranka v korespondenci pred pravdo ni v ničemer nakazala, da ne ve, kakšno je stališče tožeče stranke glede na dostavljeno letalo oziroma, da v odgovoru na dopis tožeče stranke z dne 17. 2. 2006 tožena stranka ni izpostavila, da iz poziva ni razvidno, kaj je narobe z dostavljenim letalom, je zato neutemeljena pritožbena navedba.

(2) Dr. Mile Dolenc: Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, Pravosodni bilten 2/2004. (3) Gre za posebno naravo Pogodbe o najemu na urno postavko, pri kateri so stroški dela vezani na letalo (npr. en pilot in en kopilot), zaradi česar gre v tem primeru za variabilni in ne za fiksni strošek.