Jedro

Izpodbijani sklep o premestitvi ne predstavlja spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, zato revizija po zakonu ni dovoljena in bi bilo treba predhodno vložiti predlog za dopustitev revizije.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost sklepov tožene stranke z dne 18. 8. 2010 in 1. 10. 2010, s katerima je premestila tožnika z delovnega mesta inšpektor vodja medobčinskega inšpektorata na delovno mesto inšpektorja medobčinskega inšpektorata. Ugotovilo je, da je tožnik še vedno zaposlen na delovnem mestu inšpektor vodja medobčinskega inšpektorata. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na to delo in mu izplača vodstveni dodatek do vrnitve na navedeno delovno mesto. Tožena stranka je skupaj z Občinama Žiri in Gorenja vas – Poljane ustanovila medobčinski inšpektorat. Odlok o ustanovitvi organa skupne občinske uprave „Medobčinski inšpektorat občin Škofja Loka, Gorenja vas – Poljane in Žiri“ (v nadaljevanju Odlok, Ur. L .RS, št. 64/2007) v 11. členu določa, da pravice in obveznosti delodajalca izvršujejo župani občin. Zato so župani originarno pooblaščeni za premestitev tožnika. Vendar je le župan tožene stranke brez pravilnih pooblastil drugih dveh županov premestil tožnika, zato je bila premestitev nezakonita. Pisni pooblastili drugih dveh županov nista izrecno vsebovali tožnikove premestitve, župana pa za predvideno premestitev nista vedela.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sklicuje se na izpoved županov drugih dveh občin, da se za medobčinski inšpektorat nista zanimala in da nista vedela, kdo je njegov vodja. Vse sta prepustila županu tožene stranke. Meni, da pooblastila ni mogoče izpodbijati kot javne listine na podlagi zaslišanja tedanjega župana občine ... Pooblastili županov sta bili zadostni in ni bilo potrebno posebno pooblastilo za premestitev, kot zmotno meni sodišče. Sodba je neizvršljiva glede vodstvenega dodatka. Izrek ni jasen in konkretiziran, ne ve se, kaj je pritožbeno sodišče mislilo s tem, da je izvršljiv le izrek sodbe, medtem ko se v obrazložitvi prvostopenjske sodbe navaja višina dodatka v 35 % osnovne plače. Tožniku na podlagi pogodbe ne pripada vodstveni dodatek, ampak dodatek zaradi posebnih obremenitev ter odgovornosti dela. Sedanja zakonodaja takega dodatka ne pozna več.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrženje, podredno zavrnitev.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Predmet spora je opredeljen s tožbenim zahtevkom. V tej zadevi je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi 149. in 150. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) ter prisoje vodstvenega dodatka. V skladu z 2. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je revizija v individualnih delovnih sporih dovoljena glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja. V obravnavani zadevi glede izpodbijanega sklepa o premestitvi ne gre za tak spor, zato revizija po zakonu ni dovoljena, predlog za dopustitev revizije po določbi 367.b člena ZPP pa ni bil vložen.

7. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o dosojenem vodstvenem dodatku. Po 1. točki 31. člena ZDSS-1 je v premoženjskih individualnih delovnih sporih dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Na podlagi 367. člena ZPP je revizija tudi v premoženjskih delovnih sporih po zakonu dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR, sicer pa le, če jo na pravočasni predlog stranke dopusti sodišče. Tožnik ni opredelil vrednosti spornega predmeta v tožbi, tega pa ni storila niti tožena stranka v reviziji, zato vrednost spora ni bila določena. Ker vrednost spora ni določena, revizija po zakonu ni dovoljena, s strani sodišča pa tudi ni bila dopuščena.

8. Glede na navedeno je sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 377. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP, kot nedovoljeno zavrglo.

9. Tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.