Jedro

Tožena stranka tožnika z delovnega mesta inšpektor vodja medobčinskega inšpektorata ni zakonito trajno premestila na delovno mesto inšpektor, saj za to ni imela veljavnega oziroma ustreznega pooblastila preostalih dveh županov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da sta sklepa št. ... z dne 18. 8. 2010 in na njegovi podlagi izdan sklep št. ... z dne 1. 10. 2010, nezakonita (I. točka). Odločilo je, da se ugotovi, da je tožnik še vedno zaposlen na delovnem mestu inšpektor vodja medobčinskega inšpektorata občin A., B. in C. z vsemi pravicami in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja in funkcije, ki jo je tožnik zasedel (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo na delovno mesto inšpektor vodja medobčinskega inšpektorata občin A., B. in C. in mu izplačati vodstveni dodatek, vse do ponovnega nastopa na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v vsakem mesecu do plačila, v roku 8 dni (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.455,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (IV. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita. V konkretnem primeru sta župana občin C. in B. podala pooblastilo županu Občine A., da v imenu in za račun župana C. oziroma B. kot delodajalca v razmerju dejavnega uslužbenca skupne občinske uprave izvršuje vse pravice in obveznosti. Gre za konkretno pooblastilo županu Občine A. A.A.. V konkretnem primeru je tožena stranka izvedla zgolj premestitev na drugo delovno mesto v skladu z določbo 150. člena Zakona o javnih uslužbencih. Tožnik še vedno (po premestitvi) opravlja delo v istem uradniškem nazivu inšpektor III, ki ga je imel pred premestitvijo. Dejstvo je samo v tem, da se delo ne opravlja na delovnem mestu inšpektor vodja medobčinskega inšpektorata, pač pa na delovnem mestu inšpektor. Zaslišani priči v ponovljenem postopku nista vedeli o naravi z njune strani izdanega pooblastila izpovedati ničesar, saj se izdaje predmetnega pooblastila nista nič spominjali. Pooblastilo je enostranski akt in se lahko kadarkoli prekliče ali zoži, v konkretnem primeru pa sta oba župana povedala, da sta podpisala pooblastilo, da je na njem njun podpis, torej je veljavno. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo, da tožniku pripada vodstveni dodatek, za katerega navaja, da naj bi bil določen v pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 4. 2008 v višini 35 % osnovne plače. Sodišče je spregledalo dejstvo, da tovrstnih dodatkov sedanja zakonodaja niti ne predvideva več, saj je bila ta Uredba razveljavljena s sprejemom sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Sicer pa je tudi tožba nesklepčna. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Oba župana občin in sicer A.B. in A.C. sta jasno izpovedala, da nista dala pooblastila županu občine A. A.A.. Tožena stranka tudi neutemeljeno izpodbija sodbo glede vodstvenega dodatka, saj je doslej tožena stranka v tem delu ni ugovarjala tožbenemu zahtevku. Zato so navedbe tožene stranke v tej smeri prepozne in jih ni mogoče upoštevati. Sicer pa v izreku sodbe ni govora o 35 % vodstvenem dodatku, ampak le v obrazložitvi. Tožnik navaja, da je vodstveni dodatek določen v pogodbi o zaposlitvi, prav tako je vodstveni dodatek po novem ZSPJS določen v 24. členu in sicer v odstotku od osnovne plače. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovilo že izvedene dokaze in izvedlo dodatne dokaze glede na napotila pritožbenega sodišča in sicer je prečitalo listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, zaslišalo tožnika in priče A.A., A.B. in A.C., ter na podlagi tako izvedenih dokazov ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev sklepov o premestitvi na drugo delovno mesto ter pozivu nazaj na delo na delovno mesto inšpektor vodja medobčinskega inšpektorata občin A., B. in C. in izplačilo vodstvenega dodatka, vse do nastopa na delo. Sodišče je v ponovljenem postopku z zaslišanjem prič ugotavljalo, ali sta župan občine C. A.B. in župan občine B. A.C. s premestitvijo tožnika z delovnega mesta vodja medobčinskega inšpektorata na delovno mesto inšpektor soglašala.

Po določilih 3. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU) je delodajalec pravna oseba, s katero je javni uslužbenec v delovnem razmerju, delodajalec v upravi lokalne skupnosti pa je lokalna skupnost, pri čemer v upravi lokalne skupnosti pravice in dolžnosti delodajalca izvršuje predstojnik. Po določilih 4. točke 6. člena ZJU je lokalna skupnost občina, pri čemer je po določilu 9. točke 6. člena ZJU predstojnik občinske uprave župan. Po določilih 4. točke 6. člena ZJU je lokalna skupnost občina, pri čemer je po določilu 9. točke 6. člena ZJU predstojnik občinske uprave župan. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ima občina, v kateri je sedež medobčinskega inšpektorata – A., za javne uslužbence skupne občinske uprave status delodajalca, kot to določa 1. odstavek 11. člena Odloka o ustanovitvi skupne občinske uprave občin Škofja Loka, Gorenja vas – Poljane in Žiri (Ur. l. RS, št. 64/2007), pri čemer so navedene občine sklenile tudi pogodbo o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih z dne 3. 1. 2008, v kateri so podrobneje določile pravice, obveznosti in odgovornosti ustanoviteljic, pogodbo pa so podpisali župani vseh treh občin. Pravice in obveznosti delodajalca izvršujejo župani občin ustanoviteljic, kot to izrecno določa 2. odstavek 11. člena Odloka. Navedeno pomeni, da sta bila župana C. in B. pooblaščena za premestitev tožnika na drugo delovno mesto in to originarno, pri čemer pa sta svoje pravice lahko prenesla na župane na Občino A., ki je sicer imel status delodajalca.

Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 74. členu določa, da je pooblastilo upravičeno za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu, pri čemer 76. člen OZ ureja obseg pooblastitve, in določa, da so pooblaščencu dovoljeni samo tisti pravni posli, za katere je pooblaščen. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka kot delodajalec v spis predložila dve pooblastili z dne 1. 3. 2010, iz katerih izhaja, da župana Občine C. in B. v imenu in za račun županov pooblaščata župana Občine A. kot predstavnika medobčinskega inšpektorata, da kot delodajalec nastopa v razmerju do javnega uslužbenca. Zaslišani A.B., tedanji župan Občine C. je izpovedal, da se na temo medobčinskega inšpektorata ni z nikomer nikoli nič dogovarjal, zraven je bil le, ko so se dogovarjali o ustanovitvi tega inšpektorata na načelni ravni, sam ni niti vedel, kdo je vodja medobčinskega inšpektorata, niti kdaj je bil postavljen, v pooblastilo pa se ni podrobno spuščal. Pred podpisom pooblastila, da se z županoma občin A. in B. niso pogovarjali o tem, da naj bi bil tožnik premeščen. Zaslišani A.C., tedanji župan Občine B. je izpovedal, da je podpisal pooblastilo z dne 1. 3. 2010, kar pa je tudi vse, kar ve o okoliščinah v zvezi s pooblastilom. O premestitvi tožnika mu ni nič znano, z Občine A. pa o tem niso dobili nobenega uradnega dopisa. Iz izpovedi župana A. pa izhaja, da pooblastili županov A.B. in A.C. z dne 1. 3. 2010 nista bili splošni, temveč sta bili dani za konkretno premestitev tožnika, kar pa kot že navedeno, izpovedi preostalih dveh županov - pooblastiteljev to ne potrjujeta, saj ob podpisu pooblastila nista vedela, da bo tožnik na njegovi podlagi premeščen. Tako tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni postopala zakonito, ko je tožnika z delovnega mesta inšpektor vodja medobčinskega inšpektorata trajno premestila na delovno mesto inšpektor, čeprav za to ni imela veljavnega oziroma ustreznega pooblastila preostalih dveh županov.

Pritožba tudi navaja, da je sodišče napačno odločilo o vodstvenem dodatku v višini 35 %, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izreku sodbe odločilo le vodstvenemu dodatku, kot to izrecno izhaja iz III. točke izreka, pri čemer je tudi poudariti, da je izvršljiv le izrek sodbe, ki višine vodstvenega dodatka ne določa, ne pa tudi sama obrazložitev. Obenem pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka v dosedanjih postopkih ni problematizirala višine vodstvenega dodatka, tako da gre v tem delu za nedopustno pritožbeno novoto, ki je neupoštevna skladno z določili 337. člena ZPP, ki sicer določa, da sme stranka v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Pritožba pa takšnega razloga niti ne navaja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegova pritožba ni prispevala k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP in 155. členom ZPP.