Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno opravili širšo in ožjo individualizacijo in sta pravilno uporabili pravni standard pravične denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 6.800.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2001 dalje. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je bil poškodovan 8.10.1993 v prometni nesreči, ki jo je zakrivil zavarovanec tožene stranke, ki je odgovorna za povzročeno škodo. Tožnik je v prometni nesreči utrpel zlom roba ponvice desnega kolka z delnim izpahom desnega kolka ter odrgnine obeh kolenskih sklepov in desne goleni nad skočnim sklepom. Sodišče mu je prisodilo za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 2.600.000 tolarjev, za strah 550.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi 20% zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.650.000 tolarjev. Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga znižanje odškodnine za 2.400.000 tolarjev. Povzema ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in meni, da zato zadošča odškodnina 1.500.000 tolarjev, v zvezi s posledicami poškodbe kolka in kasnejše zamenjave s totalno kolčno protezo omenja 20% invalidnost in meni, da bi bila ustrezna odškodnina v znesku 2.600.000 tolarjev, za prestani strah pa 250.000 tolarjev.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno opravili širšo in ožjo induvidualizacijo in sta pravilno uporabili pravni standard pravične denarne odškodnine. V primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi je treba upoštevati, da je tožnik trpel hude telesne bolečine 15 dni in 21 dni, srednje bolečine pri hoji z berglami in lažje bolečine, ki so trajne in se pojavljajo ob spremembi vremena, hoji in nošenju težjih predmetov. Med nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem izstopa zlasti to, da je moral več kot tri leta uporabljati bergle, zato je revizijsko sodišče prepričano, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno določili pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Tudi odškodnina za strah, ki je relativno visoka, ni pretirana, saj je bil tožnik po primarnem strahu, ko po nesreči ni mogel stopiti na desno nogo, dolgo časa zaskrbljen za izid zdravljenja, ker je vse kazalo na slabšanje bolezni in je bilo nato treba operirati in nadomestiti kolk. Tudi odškodnina za duševne bolečine, ki jih tožnik trpi zaradi posledic poškodbe in ima za 20% zmanjšano življenjsko aktivnost, je primerna, saj ne more več opravljati svojega poklica, vsakdanje življenje pa terja od njega znatno večje napore pri vseh delih, ki jih še zmore in skuša opravljati. Za njegovo trpljenje je odškodnina v skupnem znesku 6.800.000 tolarjev ali 52 povprečnih plač v času, ko je prvostopenjsko sodišče prisodilo odškodnino, pravilna in ni razlogov, da bi jo revizijsko sodišče znižalo. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno uporabili materialno pravo, zlasti 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89).

Tako se izkaže, da revizija tožene stranke ni utemeljena, zato jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP).