Jedro

Tožniki so navadni sosporniki. Zneska iz pravnomočne sodbe, ki ga želita z revizijo izpodbijati drugi tožnik in tretja tožnica (vsak po 1.669,17 EUR), mejnega zneska iz četrtega odstavka 367. člena ZPP ne presegata.

V predlogu problematizirana vprašanja prve tožnice in četrtega tožnika so prirejena in odstopajo od dejanskih ugotovitev iz razlogov v pravnomočni sodbi, na poslednje postavljeno vprašanje pa jima je bilo odgovorjeno že v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje na način, ki z vidika relevantnosti obstoječe sodne prakse (ali morda njene kreativnosti) ne terja revizijskega preizkusa.

Izrek

Predlog drugega tožnika in tretje tožnice se zavrže. Predlog prve tožnice in četrtega tožnika se zavrne.

Obrazložitev

1. Po ugotovitvah v tem pravnomočno končanem postopku so tožniki sklenili pogodbo za nakup toženkine parcele št. 77/185 k. o. ... po določenih delih, nastalih s parcelacijo te toženkine parcele skladno s skico novih (bodočih) parcel, ki je bila sestavni del predpogodbe. V predpogodbi, v znamenje sklenitve katere so tožniki dali toženki aro v skupnem znesku 1,200.000 tedanjih SIT (prva tožnica in četrti tožnik sta plačala vsak po 1/3 tega zneska, drugi tožnik in tretja tožnica pa vsak po 1/6 tega zneska), je bil dogovorjen obseg posamičnih novih parcel in cena po m2, določeno pa med drugim tudi še, da bo prodajna pogodba sklenjena v roku 14 dni po pravnomočnosti odločbe o ureditvi meje in parcelaciji parcele št. 77/185 k. o. ... ter da „se kupci zavezujejo plačati stroške parcelacije … (tudi sestave pogodbe, overitve pogodbe, zemljiškoknjižne izvedbe pogodbe in davek na promet nepremičnin)“.

2. Ker do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo, so tožniki od toženke zahtevali vrnitev dvojne are – in sicer prva tožnica ter četrti tožnik vsak po 3.338,34 EUR s pripadki, drugi tožnik ter tretja tožnica pa vsak po 1.669,17 EUR s pripadki, vendar so bili njihovi zahtevki s sodbo sodišča prve stopnje, potrjeni s sodbo sodišča druge stopnje, pravnomočno zavrnjeni. V zvezi z vprašanjem odgovornosti za neizpolnitev predpogodbe se je, ob še drugih manj pomembnih vprašanjih, izpostavilo kot osrednje vprašanje neplačanega predujma za kritje stroškov parcelacije, ki ni bila izvedena. Sodišče druge stopnje je v sodbi zapisalo, da med strankami predpogodbe ni bilo dogovorjeno, da tožniki vrnejo toženki stroške parcelacije, temveč da jo bodo plačali; „predujem“ pa je namenjen kritju stroškov. Ker tožniki na račun predujma niso ničesar plačali, niti nespornega zneska ne, predujem pa je bil del stroškov parcelacije, ki po sklenjeni predpogodbi bremenijo tožnike, je po stališču sodišča druge stopnje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je neplačilo predujma za del stroškov parcelacije potrebno šteti kot neizpolnitev predpogodbe s strani tožnikov.

3. Tožniki v predlogu za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, izpostavljajo – ob zatrjevanem obstoju tudi procesnih kršitev – troje po njihovem mnenju pomembnih pravnih vprašanj: ali je tožeča stranka dolžna izpolniti svojo obveznost plačila predujma za stroške parcelacije kljub temu, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti in je ravnala tako, da je bilo jasno, da svoje obveznosti (naročila parcelacije) ne namerava izpolniti; ali je za ugotavljanje odgovornosti za neizpolnitev pogodbe dopustno presojati samo ravnanje ene pogodbene stranke; ali dogovor v predpogodbi, da tožeča stranka plača stroške parcelacije, nujno pomeni, da bo plačala predujem, ali pa bi svojo obveznosti izpolnila tudi tako, da bi poravnala stroške po opravljeni parcelaciji (razlaga nejasnega določila v pogodbi).

Tožniki zatrjujejo še kršitev določba 65., 82. in 101. člena Obligacijskega zakonika in odstop od sodne prakse s sklicevanjem na judikate Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 387/2008, II Ips 266/93, II Ips 7/95 in II Ips 38/2000. 4. Predlog drugega tožnika in tretje tožnice ni dovoljen, predlog prve tožnice in četrtega tožnika pa ni utemeljen.

O zavrženju predloga (I. točka izreka)

5. Po določbi četrtega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče ne more dopustiti revizije, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR. Tožniki so navadni sosporniki. Zneska iz pravnomočne sodbe, ki ga želita z revizijo izpodbijati drugi tožnik in tretja tožnica (vsak po 1.669,17 EUR), pa mejnega zneska iz četrtega odstavka 367. člena ZPP ne presegata. Zato revizije teh dveh tožnikov že iz tega razloga ni bilo mogoče dopustiti.

O zavrnitvi predloga (II. točka izreka)

6. Ker tudi v primeru očitka postopkovnih kršitev velja, da sme Vrhovno sodišče dopustiti revizijo le, če je od odločitve slednjega mogoče pričakovati odločitev o konkretnem pravnem vprašanju, ki izpolnjuje kriterije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP, je zahteva o „natančnem in konkretnem“ opisu kršitev postopka iz četrtega odstavka 367. b člena istega zakona izpolnjena, če stranka konkretno (zanjo sporno) procesno dejansko stanje umesti v sistem kršitev postopka iz ZPP na način, ki utemelji revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka iz 370. člena ZPP. Temu kriteriju prva tožnica in četrti tožnik v obravnavanem primeru nista zadostila.

7. V predlogu problematizirana vprašanja prve tožnice in četrtega tožnika so prirejena in odstopajo od dejanskih ugotovitev iz razlogov v pravnomočni sodbi, na poslednje postavljeno vprašanje pa jima je bilo odgovorjeno že v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje na način, ki iz vidika relevantnosti obstoječe sodne prakse (ali morda njene kreativnosti) ne terja revizijskega preizkusa. Enako velja za ne povsem razumljivo ponudeno primerjavo z v predlogu navedenimi judikati Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o pravilu sočasnosti izpolnitve vzajemnih obveznosti. Ker pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP torej niso podani, je bilo treba predlog prve tožnice in četrtega tožnika zavrniti (drugi odstavek 367. c člena istega zakona).