Jedro

Tožnica v konkretnem primeru ni na preverljiv način določno oziroma konkretno navedla v čem konkretno je izkazana grozeča škoda za samo tožnico, niti ni zatrjevala, da bi bila navedena škoda za tožnico težko popravljiva, prav tako pa ni tudi zatrjevala, da v primeru uspeha vzpostavitve v prejšnje stanje ne bo več mogoča, niti niso navedene morebitne druge težko popravljive posledice, ki grozijo tožnici sami, oziroma, ki bi tožnici lahko nastale zaradi navedenega spornega dejanja, ki ga tožnica očita obema toženima strankama. Tožnica navaja zgolj svoja pravna naziranja v zvezi z razlago ZZZDR in svoje poglede na zatrjevana dejstva, na podlagi katerih izpeljuje trditev, da je otrok pri očetu ogrožen in da življenje pri očetu otroku ni v korist.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka bo sodišče sprejelo skupaj z odločitvijo o tožbi.

Obrazložitev

1. Tožnica je ob sklicevanju na določila 2. odstavka 157. člena Ustave RS v povezavi s 4. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) priporočeno po pošti dne 15. 6. 2016 vložila tožbo v upravnem sporu zoper obe uvodoma navedeni toženi stranki (v nadaljevanju CSD in Osnovna šola), ki jo je sodišče prejelo 16. 6. 2016. 2. S tožbo sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da razsodi kot sledi: „1. Ugotovi se, da je prepoved prevzema mladoletnega A.A. (pravilno: A.) odrejena s strani CSD Ljubljana-Šiška in Osnovne šole B. odrejena dne 16. 5. 2016 v nasprotju z 8. členom EKČP (pravica do družinskega in zasebnega življenja) in 53. členom Ustave (pravica do družine) in je bilo s tem dejanjem CSD Ljubljana-Šiška in Osnovne šole B. poseženo v pravici tožnice iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave RS. 2. Ugotovi se, da je prepoved prevzema mladoletnega A.A. (pravilno: A.) odrejena s strani CSD Ljubljana-Šiška in Osnovne šole B. dne 16. 5. 2016 v nasprotju z 22. členom Ustave RS (enako varstvo pravic) in 25. členom Ustave RS (pravica do pravnega sredstva) in je bilo s tem dejanjem CSD Ljubljana-Šiška in Osnovne šole B. poseženo v pravici tožnice iz 22. in 25. člena Ustave RS. 3. Toženi stranki sta tožeči stranki dolžni povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi“.

3. Hkrati s tožbo vlaga tožnica zahtevo za izdajo začasne odredbe s katero ob sklicevanju na 32. člen ZUS-1 predlaga, da odloči, kot sledi: „1. Toženi stranki CSD Ljubljana-Šiška in Osnovna šola sta se dolžni vzdržati vseh dejanj, s katerimi bi lahko prišlo do posega v tožničini ustavni pravici do družinskega in zasebnega življenja iz 8. člena EKČP in do družine iz 53. člena Ustave in tožeči stranki takoj omogočiti redni prevzem mladoletnega A.A. v šoli. 2. Toženi stranki sta tožeči stranki dolžni povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi“.

4. Tožnica skupno utemeljuje tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe z navedbami, da je njen vnuk, mladoletni A.A., rojen ... 9. 2007 (v nadaljevanju: otrok), na podlagi sodne poravnave št. ... z dne 15. 10. 2014, sklenjene med njegovo materjo C.C. in očetom Č.Č. zaupan v varstvo in vzgojo materi, ki je zatem dne 12. 4. 2016 v zaporih na Igu nastopila prestajanje zaporne kazni, izrečene s sodbo št. I K 42690/2012 z dne 30. 9. 2015 v trajanju enega leta in šest mesecev. Otrok je skupaj z mamo, dedkom in babico (sedaj tožnico) že vse od konca leta 2013, ko sta se skupaj z mamo odselila od očeta Č.Č., živel nadalje na naslovu D., še vse do 16. 5. 2016, tako da je tožnica v obdobju od 14. 4. 2016 do 16. 5. 2016 de facto izvajala rejništvo in skrbela za otroka na podlagi soglasja otrokove matere in CSD, nato pa je dne 6. 5. 2016 po nasvetu CSD vložila vlogo za izvajanje rejniške dejavnosti. Dne 16. 5. 2016 pa tožnica, ko je prišla po otroka v Osnovno šolo, otroka ni mogla več prevzeti, saj jo je učiteljica seznanila, da na podlagi dopisa CSD, ki ji je bil pokazan na vpogled, lahko otroka prevzame le oče otroka Č.Č., brez da bi tožnica prejela pisno kakršnokoli obvestilo oziroma odločbo, iz katere bi bili razvidni razlogi za prepoved. Po poizvedovanju je na CSD prejela ustni odgovor, da je sedaj oče tisti, ki po zakonu edini lahko skrbi za otroka. Na njen poziv, da bi ji CSD predložil odločbo, s katero se ji prepoveduje prevzem otroka v šoli, pa je dobila pojasnilo, da ni v pristojnosti CSD odločanje o prepovedi prevzema otroka v šoli, kar urejajo šolski predpisi. Ko se je glede razlogov za navedeno prepoved ponovno pozanimala v Osnovni šoli, pa so ji odgovorili, da je vsa ustrezna dokumentacija pri CSD. Toženima strankama tožnica očita, da si prelagata odgovornost druga na drugo in da tožnici, kljub pozivom, nista posredovali dokumentacije, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti, kakšna je dejanska in pravna podlaga za omenjeno prepoved prevzema otroka. Zato tožnica zoper obe toženi stranki vlaga tožbo, ker meni, da sta posegli v pravico tožnice do pravnega sredstva in sodnega varstva z netransparentnim in tajnim delovanjem, ker o navedeni prepovedi ni bilo odločeno z upravno odločbo, zoper katero je dopustno pravno sredstvo.

5. Tožnica izpostavlja sodbo in sklep Upravnega sodišča št. II U 127/2016 in navaja, da sta obe toženi stranki skupaj posegli v njen pravni položaj in pravice ter korist, ki se odraža v varovanju družinskih odnosov, tudi v razmerju do vnukov, češ da je bila tožnica kot oseba, pri kateri je bil otrok v varstvu in oskrbi, obravnavana vse do 16. 5. 2016 in da je bilo z navedeno prepovedjo prevzema otroka poseženo v družinsko življenje tožnice in otroka, kot je do tedaj potekalo. Toženima strankama očita, da sta tožnici z navedeno prepovedjo prevzema otroka v šoli samovoljno onemogočili njegovo varstvo in oskrbo, kot se je izvajala pred spornim posegom, s čimer sta po mnenju tožnice vzpostavili protiustavno in nezakonito stanje, ki ga otrokov oče sam ne bi mogel vzpostaviti brez ustrezne odredbe sodišča oziroma drugega ustreznega izvršilnega naslova, češ da otrokov oče nima nobene odločbe, na podlagi katere bi lahko utemeljil kakršnekoli pravice do varstva in vzgoje otroka, ker so bili z uvodoma omenjeno sodno poravnavo določeni le stiki z mladoletnim otrokom, ki pa jih otrokov oče ni nikoli izvajal. 6. Tožnica dodatno pojasnjuje, da vse do vložitve predmetne tožbe še ni bilo odločeno o njeni vlogi z dne 6. 5. 2016 pri CSD za izvajanje rejniške dejavnosti zaradi začasne zadržanosti matere, in sicer do odpusta otrokove matere iz zapora, četudi je tožnica vložila še nadzorstveno pritožbo, da se o zadevi čim prej odloči. Pristojnemu organu tožnica očita, da je navedeno pritožbo z dne 2. 6. 2016 namerno spregledal in jo obravnaval kot prvo oziroma novo vlogo, s čimer naj bi tožnici onemogočal vsakršno pravno varstvo.

7. Tožnica še dodaja, da je otrokov oče pri pristojnem sodišču vložil predlog za začasno predodelitev otroka, o katerem pa še ni bilo odločeno, vendar je po mnenju tožnice otrok pri očetu ogrožen in mu življenje pri očetu ni v korist. Navaja še, da je dokazila o navedenem posredovala že prvi toženi stranki, ki ji očita, da na to ni reagirala vse do vložitve predmetne tožbe. Zato tožnica predlaga, da sodišče v upravnem sporu izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja tako, da se otrok nemudoma ter do pravnomočno zaključenega postopka vrne v varstvo in oskrbo tožnici. Kar zadeva ogroženost razvoja otroka pri očetu tožnica navaja, da otrokov oče prekomerno uživa alkohol in je pod vplivom alkohola nasilen. Prav zaradi nasilja v družini, ki ga je izvajal predvsem nad otrokovo materjo, a tudi v prisotnosti otroka, pa je bil že večkrat pravnomočno obsojen. Trenutno oče otroka sicer dela, vendar v okolju, v katerem živi na naslovu E., otroku po mnenju tožnice niso zagotovljeni primerni življenjski pogoji predvsem zaradi očetovega rednega prekomernega uživanja alkohola, v čigar družbi otrok preživlja čas, v glavnem pa je prepuščen sam sebi. Poudarja, da je bil otrok v tem času dvakrat poškodovan, in sicer dne 2. 6. 2016 in 11. 6. 2016. Četudi poškodbe sicer niso bile hujše, kljub temu očetu tožnica očita neodgovorno ravnanje, češ da otroka ni peljal k zdravniku. Dalje navaja, da četudi otrokov oče tožnici dovoljuje občasne stike z otrokom, so le-ti kratkotrajni ter odvisni od trenutnega razpoloženja očeta. Zato meni, da bi le takojšnja vrnitev otroka k tožnici lahko preprečila škodljive posledice, ki bodo zanesljivo nastale po daljšem bivanju otroka pri očetu, glede na njegove osebne lastnosti in opuščanje skrbi za otroka. Nadalje meni, da ponovna namestitev k tožnici za otroka ne bo imela nobenega negativnega vpliva, saj je otrok vajen okolja, v katerem je živel že več let. Poleg tega je v vmesnem obdobju vzdrževal stike s tožnico, pri kateri so življenjski pogoji varni in stabilni, medtem ko naj bi bil pri očetu otrok prepuščen v glavnem sam sebi. S predlagano začasno odredbo bo po mnenju tožnice dejansko mogoče nadaljevanje protipravno prekinjenega varstva in oskrbe otroka pri tožnici. Kar zadeva vprašanje, kakšne pravice gredo kateremu od upravičencev glede varstva in oskrbe otrok z vidika 119. člena ZZZDR sicer CSD po stališču tožnice lahko izvaja potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otrok ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi, vendar meni, da na navedeni pravni podlagi CSD nima nobenih pristojnosti poseganja v družinska razmerja. Posebej poudarja, da mora CSD tudi pri izvajanju navedenih ukrepov iz 119. člena ZZZDR spoštovati pravila postopka ter odločitev sprejeti z ustreznim aktom, ki omogoča uporabo predpisanih pravnih sredstev, vendar le tedaj, kadar je ogrožena korist otrok in nikakor ne samovoljno. Slednje tožnica očita v obravnavanem primeru, češ da ji je bila s sporno prepovedjo prevzema otroka brez pravne podlage samovoljno odvzeta pravica do varstva in oskrbe otroka, ki jo je dotlej dejansko izvajala, ne da bi bila tožnica seznanjena z razlogi za odrejeno prepoved, niti ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku s tem, da bi se lahko izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, s čimer gre za poseg v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

8. Prvotožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe in nadaljnjih pripravljalnih vlogah navaja, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani in zato sodišču predlaga, da zavrne predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, češ da prvotožena stranka ni nikoli izdala dopisa, iz katerega bi izhajalo, da lahko otroka v šoli prevzame le oče, kakor navaja tožba, saj prvotožena stranka po lastnih navedbah niti nima nikakršne podlage za izdajo takih dopisov, ker odločanje o prevzemu otrok v šoli sodi v izvrševanje roditeljske pravice staršev. Pojasnjuje, da je v konkretnem primeru izvrševanje roditeljske pravice zaradi začasne zadržanosti matere otroka zaradi njenega nastopa prestajanja zaporne kazni tako po samem zakonu (5. odstavek 113. člena ZZZDR) prešlo na očeta otroka. Zato meni, da ni podlage za izdajo upravnih aktov ali dejanj prvotožene stranke, da bi z aktom odločala ali urejala prevzem otroka v šoli, saj roditeljska pravica očetu otroka ni bila odvzeta ali omejena z ukrepi po 54. členu Ustave, po katerem se roditeljska pravica in dolžnost staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Navaja še, da ne držijo tožničine navedbe, da oče ni izvajal stikov z otrokom, in poudarja, da ima otrok tudi sedaj, ko biva pri očetu, redne stike z babico in dedkom ter da teh stikov oče ne prepoveduje ali jih ovira, tožnica pa ima varstvo svoje (in vnukove) pravice do stikov zagotovljeno v postopku pred družinskim sodiščem, zato meni, da so za ta postopek navedbe tožnice o stikih nerelevantne. Poudarja, da je v teku tudi postopek ugotavljanja ogroženosti otroka, v katerem je dne 23. 6. 2016 razpisana ustna obravnava kot sklepno dejanje navedenega postopka. Zato kot nerelavantne za predmetni postopek pred Upravnim sodiščem označuje tudi navedbe tožnice o ogroženosti otroka in neprimernosti skrbi očeta za otroka, češ da to ni predmet postopka v konkretnem upravnem sporu. Posebej poudarja, da tudi v zvezi z obravnavanjem vloge tožnice za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti ni bilo poseženo v njene ustavne pravice, ker je sam postopek rejništva odvisen od ugotovitve, ali je otrok ogrožen ter zato potrebuje tovrstno varstvo države, vendar do takšne ugotovitve še ni prišlo. Zato kot brezpredmetne zavrača tudi navedbe tožnice, da je de facto izvajala rejništvo otroka na podlagi soglasja otrokove matere, saj se rejništvo vzpostavi šele na podlagi odločbe CSD, ki pa še ni bila izdana. Prav tako zavrača tudi tožbeni očitek glede prekoračitve roka za izdajo odločbe o vlogi tožnice za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, pri katerem se upoštevajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), medtem glede roka enega tedna, ki je bil omenjen zgolj informativno, pojasnjuje, da se le-ta nanaša zgolj na posamezna dejanja v postopku, ne pa na celoten postopek. Posebej poudarja, da tožnica navaja več neresničnih dejstev, ker prvotožena stranka ni nikoli podala soglasja, da za otroka lahko skrbi tožnica, niti ji ni svetovala, naj odda vlogo za izvajanje rejniške dejavnosti. Kar zadeva s strani tožnice izpostavljeno sodbo in sklep Upravnega sodišča št. II U 127/2016 z dne 11. 5. 2016 pa poudarja, da se citirana sodba nanaša na bistveno drugačno dejansko stanje, kakršno je v predmetnem postopku, zato meni, da je sklicevanje tožnice na navedeno sodno prakso v konkretnem primeru neutemeljeno.

9. Drugotožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe pojasnjuje, da z njene strani ni nobenih zadržkov glede rednega prevzemanja otroka s strani tožnice v Osnovni šoli, s čimer ji je omogočen takojšen prevzem. Dodatno pojasnjuje, da je Osnovna ravnala skladno z izjavo očeta Č.Č., da se od 20. 5. 2016 dalje otroka izroča izključno njemu, ki jo tudi prilaga (priloga B1), o čemer je bil dne 13. 6. 2016 pisno obveščen odvetnik tožnice po elektronski pošti, ki jo tudi prilaga (priloga B2).

10. Sodišče je v skladu z določili 19. člena ZUS-1 ob upoštevanju določil 3., 7. in 9. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah v povezavi z 8. členom Ustave o vloženi tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe obvestilo oba starša otroka in njegova zakonita zastopnika otroka C.C. in Č.Č., ki pa v danem roku nista vložila svojega odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe niti odgovora na tožbo.

11. Tožnica v odgovoru na navedbe toženih strank v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe kot zmotno označuje materialno-pravno stališče CSD glede pomena 5. odstavka 113. člena ZZZDR v povezavi s 54. členom Ustave, češ da 5. odstavek 113. člena ZZZDR sam po sebi ne izključuje pravic drugega starša oziroma starih staršev, ob dejstvu, da je bil v konkretnem primeru otrok dodeljen materi v varstvo in vzgojo s sodno odločbo, zgolj začasna materina odsotnost pa po mnenju tožnice, naj ne bi mogla biti podlaga za spremembo vseh pravic, ki izvirajo iz roditeljske pravice, in tudi ne podlaga za spremembo prebivališča otroka. Otrok naj bi bil z ravnanjem CSD nasilno iztrgan iz dotedanjega okolja, v katerem ni bil ogrožen, ter premeščen v okolje, za katerega je sedaj v teku postopek ugotavljanja ogroženosti otroka, čeprav po stališču tožnice citirana določba ZZZDR ne določa avtomatičnega prehoda roditeljske pravice, niti ne upravičuje posegov brez izdaje odločbe, tako da drugi od staršev odtegne otroka samovoljno iz dotedanjega okolja. Četudi ni bila izdana nobena odločba, ki bi prepovedala tožnici prevzemanje otroka, tožnica poudarja, da je do sporne prepovedi prišlo prav zaradi dejanja CSD s sestavo zapisnika, iz katerega izhaja pravna podlaga za takšno odredbo, zato tožnica očita CSD zlorabo postopka. Nasprotuje tudi stališču CSD, da ugotavljanje ogroženosti otroka za predmetni postopek ni relevantno, kakor tudi trditvi, da je pri ugotavljanju pogojev za rejništvo vedno potrebno ugotavljati ogroženost otroka ob upoštevanju 155. člena ZZZDR ter 2. odstavka ZIRD, po katerem je rejništvo posebna oblika varstva in vzgoje otrok in je namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v biološki družini, za kar gre po mnenju tožnice v obravnavani zadevi, ker se starša ne moreta sporazumeti, pri kom naj otrok živi v času zadržanosti.

K točki 1:

12. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

13. V konkretnem primeru sodišče glede na nujnost zadeve še ni pridobilo upravnih spisov, niti ni prejelo odgovora na tožbo, za kar tudi še ni niti potekel sodno določeni rok. Zato ob ugotovitvi, da je tožba pravočasno vložena pred iztekom tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe (2. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), saj je bila priporočeno po pošti vložena 15. 6. 2016, medtem ko je bilo sporno dejanje, s katerim naj bi bilo poseženo v več ustavnih pravic tožnice iz 8. člena EKČP ter 22., 25. in 53. člena Ustave, izvršeno dne 20. 5. 2016, sodišče o verjetnosti utemeljenosti tožbe v konkretnem primeru ni odločalo, ampak je presojalo le verjetnost nastanka težko popravljive škode v odsotnosti izdaje predlagane začasne odredbe. Sodišče je opravilo presojo, ali je stvarno pristojno za odločanje o vloženi tožbi zgolj za potrebe odločanja o začasni odredbi in je v tej zvezi ugotovilo, da je pristojno, zato je o zahtevani začasni odredbi tudi odločilo.

14. Tožnica sicer v zahtevi za izdajo začasne odredbe, čeprav se je sklicevala na določila 32. člena ZUS-1, izrecno ni navedla, na katero izmed določb 32. člena ZUS-1 opira svojo zahtevo za izdajo predlagane začasne odredbe, tako da ni navedla, ali svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje po določbi 2. odstavka ali po določbi 3. odstavka 32. člena ZUS-1, vendar iz njenega navajanja in tudi priloženih dokazil (tožbene priloge A1 do A17) po vsebini izhaja, da zahteva izdajo tako imenovane ureditvene začasne odredbe, ki jo je mogoče obravnavati na podlagi določila 3. odstavka 32. člena ZUS-1. 15. Sama po sebi sicer tožba v upravnem sporu glede na določilo 1. odstavka 32. člena ZUS-1 praviloma nima suspenzivnega učinka, kar z drugimi besedami pomeni, da gre pri tožbi v upravnem sporu praviloma za nesuspenzivno pravno sredstvo zoper upravne akte ali dejanja, ki so po določilih, 2., 4. in 5. člena ZUS-1 dopusten predmet presoje Upravnega sodišča v upravnem sporu. Na tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki se lahko vloži bodisi hkrati s tožbo ali pa kadarkoli tekom upravnega spora vse do pravnomočne odločitve lahko sodišče, glede na vsebino predloga odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo upravnega akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri odločanju pa mora skladno z načelom sorazmernosti sodišče upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (2. odstavek 32. člena ZUS-1). Na podlagi določbe 3. odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno, pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Namen začasne odredbe je torej v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo o tožbenem zahtevku v upravnem sporu. Zato mora tožnik že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe jasno navajati in verjetno izkazati pogoje za izdajo začasne odredbe, sodišče pa zaradi kratkega roka za odločitev o zahtevani začasni odredbi po določilih 5. in 6. odstavka 32. člena ZUS-1 ni dolžno opozarjati stranke na pomanjkljivosti vložene zahteve za izdajo začasne odredbe in je tudi ne pozivati k odpravi morebitnih pomanjkljivosti, kar pomeni, da mora predlagatelj že pri predlogu za izdajo začasne odredbe dovolj konkretno in določno zatrjevati ter vsaj verjetno izkazati težko popravljivo škodo ter da so poleg tega kumulativno izpolnjeni tudi vsi preostali formalni in materialni pogoji, potrebni za izdajo predlagane začasne odredbe skladno z določili 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Kar zadeva termin “težko popravljiva škoda“ sodišče pojasnjuje, da gre za pravni standard, katerega vsebina se s stopnjo verjetnosti ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno-sodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno grozi, odvrniti pa jo je mogoče glede na individualne okoliščine konkretnega primera bodisi z izdajo ureditvene začasne odredbe skladno s 3. odstavkom 32. člena ZUS-1, bodisi z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta skladno z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1. Sodišče v tej zvezi le še posebej poudarja, da glede na splošna pravila o dokazovanju oziroma o dokaznem bremenu pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni mogoče na sodišče prenesti strankinega trditvenega in dokaznega bremena, enako stališče pa je izrazilo že tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 223/2015 z dne 7. 10. 2015 (10. odstavek obrazložitve).

16. Začasna odredba po povedanem torej predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih bodisi začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, bodisi na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje, kar v konkretnem primeru od sodišča terja tudi tožnica v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe (kot je predhodno povzeta v obrazložitvi pod točko 3). Ker tožnica v obravnavanem primeru zatrjuje, da sta obe toženi stranki z navedenim dejanjem nezakonito posegli v njene ustavne in konvencijske pravice iz 8. člena EKČP ter 22., 25. in 53. Ustave RS, sodišče po uradni dolžnosti pri izdaji začasne odredbe najprej presoja obstoj verjetnosti, ali je bilo glede na navedbe v tožbi nezakonito poseženo v človekove pravice in če ta poseg še vedno traja. Sodišče zato v ta namen, zgolj v okviru odločanja o začasni odredbi, brez da bi prejudiciralo odločitev o tožbi, ugotavlja, da gre v primeru ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS za ustavne pavice procesne narave in da tudi če bi šlo za poseg v te pravice, ta poseg ne traja več, saj je bilo obema toženima strankama očitano sporno dejanje že izvršeno dne 20. 5. 2016. Ker gre pri navedenih ustavnih pravicah iz 22. in 25. člena Ustave RS za ustavni pravici procesnega značaja, je torej kršitev teh pravic lahko storjena v samem postopku in ne gre več za kršitev, ki traja, je zato poseg v ti dve pravici omejen le na ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Kar pa se tiče zatrjevanega posega v konvencijsko pravico iz 8. člena EKČP in ustavno pravico iz 53. člena Ustave RS pa sodišče meni, da ima tožnica glede tega drugo učinkovito sodno varstvo v postopku pred družinskim sodiščem, ki je bil po navedbah same tožnice v konkretnem primeru že sprožen s strani očeta otroka. Navedeno obenem implicitno pomeni, da ima tožnica v tej zvezi na razpolago drugo učinkovito sodno varstvo pred drugim pristojnim (družinskim) sodiščem, ki ji na njeno zahtevo nudi tudi začasno sodno varstvo z izdajo začasne odredbe, seveda kolikor jo tožnica zahteva, če presodi, da je to v največjo otrokovo korist skladno z določilom 1. odstavka 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah, ki otrokovo korist opredeljuje kot glavno vodilo pri odločanju pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki.

17. Iz navedenega torej izhaja, da je pri odločanju sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe relevantna presoja, ali bi tožnici nastala težko popravljiva škoda, oziroma, če je (do stopnje verjetnosti) izpolnjen pogoj težko popravljive škode, s tem, da je treba v zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti konkretne okoliščine in preverljive razloge, zaradi katerih naj bi tožeči stranki posledično takšna škoda tudi verjetno nastala ter jih ustrezno argumentirano in logično prepričljivo tudi utemeljiti oziroma predlagati ali predložiti druga ustrezna dokazila. Povedano še drugače navedeno pomeni, da začasna odredba na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče odloči, kar se verjetno izkaže za potrebno glede na sporno pravno razmerje za začasno ureditev stanja ob izpolnjenih zakonskih pogojih, da bi preprečilo možnost nastanka težko popravljive škode do izdaje pravnomočne odločbe. V skladu z ustaljeno upravno-sodno prakso zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, pa mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje verjetni nastanek škodljivih posledic in z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

18. Teh pogojev pa tožničina zahteva za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru ne izpolnjuje, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v svojem odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj v njej tožnica ni na zahtevani preverljiv način določno oziroma konkretno navedla v čem konkretno je izkazana grozeča škoda za samo tožnico, niti ni zatrjevala, da bi bila navedena škoda za tožnico težko popravljiva, prav tako pa ni tudi zatrjevala, da v primeru uspeha vzpostavitev v prejšnje stanje ne bo več mogoča, niti niso navedene morebitne druge težko popravljive posledice, ki grozijo tožnici sami, oziroma, ki bi tožnici lahko nastale zaradi navedenega spornega dejanja, ki ga tožnica očita obema toženima strankama, četudi mora za izdajo ureditvene začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 predlagatelj sam zatrjevati konkretne okoliščine glede grozeče škode, kakor tudi, da je zatrjevana škoda težko popravljiva za samega predlagatelja. Sodišče po presoji navedenih razlogov, s katerimi tožnica utemeljuje nastanek težko popravljive škode ugotavlja, da ti razlogi ne izkazujejo težko popravljive škode v smislu 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Tožnica namreč ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala nastanka težko popravljive škode, ki bi opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe, saj namreč ni navedla nobene podrobnosti glede škode, ki bi grozila neposredno tožnici in bi se preprečevala z izdajo predlagane začasne odredbe, ampak navaja zgolj svoja pravna naziranja v zvezi z razlago ZZZDR in svoje poglede na zatrjevana dejstva, na podlagi katerih izpeljuje trditev, da je otrok pri očetu ogrožen in da življenje pri očetu otroku ni v korist. Ker torej tožnica, četudi je na njeni strani tako trditveno, kot tudi dokazno breme za dokazovanje obstoja pogojev za izdajo predlagane ureditvene začasne odredbe po zakonskem določilu 3. odstavka 32. člena ZUS-1 torej ni (vsaj) kot verjetno izkazala, da bi ji v primeru odsotnosti izdaje predlagane začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda, to (še) ne zadostuje za izdajo zahtevane začasne odredbe z ozirom na citirano zakonsko ureditev, saj sama po sebi vložena tožba na splošno nima suspenzivnega pravnega učinka (1. odstavek 32. člena ZUS). Poleg vložene tožbe, ki predstavlja zgolj procesni pogoj za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki je v tem primeru sicer izpolnjen, pa morajo biti dodatno izpolnjeni tudi že navedeni vsebinski pogoji iz 3. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1, ki šele, če so izpolnjeni, narekujejo ukrepanje sodišča z izdajo začasne odredbe. Izpolnjevanja teh pogojev pa tožnica s svojimi zgolj posplošenimi navedbami o škodi ne izkazuje in je že iz tega razloga treba njeno zahtevo zavrniti.

K točki 2:

19. Odločitev o povrnitvi stroškov postopka, ki jih je zahtevala tožeča stranka, si sodišče pridržuje do končne odločitve o stvari, ki je predmet postopka v tem upravnem sporu ob smiselni uporabi 164. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1.