Jedro

Zgolj uveljavljanje splošnih okoliščin, razlage zakonskih določil in svojega razumevanja potrebe po varovanju koristi otroka ne zadoščajo za izdajo začasne odredbe. Pritožnica ni niti skrbnica mladoletnega otroka niti njegova rejnica, da bi lahko uveljavljala njegove koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom I U 881/2016-32 z dne 27. 6. 2016 je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala, da se toženi stranki naloži, da sta se dolžni vzdrževati vseh dejanj, s katerimi bi lahko prišlo do posega v tožničine ustavne pravice in tožeči stranki takoj omogočiti redni prevzem mladoletnega a. a. (vnuka tožnice) v šoli. Navedlo je, da v zvezi z varstvom tožnice pred posegom v ustavni pravici iz 22. oziroma 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ugotavlja, da gre za pravice procesne narave in da tudi če bi šlo za tak poseg, le-ta ne traja več, saj je bilo očitano sporno dejanje že izvršeno dne .... Kar se tiče zatrjevanega posega v pravico do družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanj EKČP) ter 53. člena Ustave pa sodišče meni, da ima tožnica glede tega zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo pred drugim pristojnim (družinskim) sodiščem v konkretnem postopku, torej tudi v zvezi z začasnim sodnim varstvom in izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da tožnica ni na zahtevani način navedla, v čem je izkazana grozeča škoda za samo tožnico, niti zatrjevala ter izkazala drugih okoliščin, ki so potrebne za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 (težko popravljiva škoda itd.).

2. Tožnica (v nadaljevanju: pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, toženima strankama pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo je odgovorila prvotožena stranka, ki izdaji začasne odredbe nasprotuje in predlaga, da se pritožba v celoti zavrne kot neutemeljena.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

6. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

7. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

8. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je bila predlagana začasna odredba zavrnjena. Tako pritožnica v prvostopenjskem postopku ni niti ustrezno zatrjevala niti (verjetno) izkazala težko popravljive škode, ki naj bi ji z dejanji, ki jih s svojo tožbo izpodbija v upravnem sporu, nastala. Zgolj uveljavljanje splošnih okoliščin, razlage zakonskih določil in svojega razumevanja potrebe po varovanju koristi otroka pa za izdajo začasne odredbe ne zadoščajo. Pritožnica ni ne skrbnica mladoletnega otroka in ne njegova rejnica, da bi lahko uveljavljala tudi njegove koristi.

9. Vrhovno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1. 10. Ob tem pa Vrhovno sodišče dodaja, da se v predmetnem upravnem sporu zastavlja več vprašanj, ki jih bo treba rešiti ob vsebinskem reševanju zadeve in ki so razvidna tudi iz vlog, ki so jih v postopku vložile stranke upravnega spora po tem, ko je bila izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje že sprejeta in odstopljena v reševanje Vrhovnemu sodišču. Med navedenim je na prvem mestu vprašanje izpolnjevanja procesnih predpostavk za upravni spor po 4. členu ZUS-1, med njimi vprašanje, ali je pritožnici na voljo drugo učinkovito sodno varstvo ter ali je mogoče vsebinsko opredelitev tožbenih zahtevkov razumeti kot uveljavljanje pravice, o katerih odloča pristojno (družinsko) sodišče (npr. pravice do stikov) kot sodišče, ki je pristojno za reševanje sporov med pritožnico (babico) in starši mladoletnega otroka.

K II. točki izreka:

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).