Jedro

Tožnik vtožuje izplačilo plač, ki so po svoji naravi izražene v bruto znesku, ta pojem pa zajema tako plačilo prispevkov in davkov na plače ter izplačilo neto zneska, torej gre za spor, o katerem je pristojno odločati delovno sodišče v individualnem delovnem sporu, saj ZDSS-1 določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika obračunati in plačati prispevke za socialno varnost od 1. 3. 2011 do 27. 9. 2011 na neto zneske plač po posameznih mesecih in sicer od zneskov: - ...EUR za mesec marec 2011, - ... EUR za mesec april 2011, - ... EUR za mesec maj 2011, - ... EUR za mesec junij 2011, - ... EUR za mesec julij 2011, - ... EUR za mesec avgust 2011 in - ... EUR za mesec september 2011, vse v 8 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 475,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 3., 4., 12. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tej pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnika zavrne, obenem pa odloči o vseh stroških postopka. Tožena stranka ves čas postopka navaja, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za sojenje glede zahtevkov tožnika za plačilo prispevkov za socialno varnost, še posebej, da ni pristojno za sojenje o prispevkih, ki jih v svoje breme obračunava in plačuje delodajalec (na plačo 16,10 %), ter da ji je o odločanju v zvezi z neplačevanjem prispevkov po ZPSV pristojen davčni organ, tudi za izterjavo. Tožena stranka navaja, da zoper njo teče izvršilni postopek na podlagi davčne izvršbe, gre za izvršbo v upravnem davčnem postopku, ki je postala pravnomočna in izvršljiva in zato o istovrstni stvari ni mogoče več odločati. Tožnik ni označil vrednosti v delu, ki se nanaša na njegov pavšalni znesek iz naslova prispevkov. Tožena stranka je dobršen del prispevkov za socialno varnost izplačala, del prispevkov pa tudi v celoti. Sodišče je razsodilo, kot izhaja iz izreka sodbe iz razloga, ker je dokazno breme v celoti na toženi stranki, pri čemer bi morala tožena stranka plačati dvakrat isto stvar. Prispevki so obračunani v plačilnih listah. Prispevki, ki se ne prikazujejo v plačilnih listah in jih delodajalec obračunava in plačuje na predpisane račune, se obračunavajo na bruto plačo po predpisani stopnji po ZPSV v višini 16,10 %. Tožena stranka je v spis predložila določene podatke – izpis kartic za obdobje od 1. 1. 2012 do 24. 10. 2012, s katerim je dokazovala, da je bilo plačanih prispevkov za socialno varnost za delavce za nazaj v letu 2011, pri toženki 45.018,00 EUR – prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ta dolg iz tega naslova znaša le še 31.061,85 EUR, nadalje so bili prispevki za zdravstveno zavarovanje plačani v celoti, celoten znesek znaša 25.715,58 EUR, pretežno so bili plačani prispevki za zaposlovanje in tožena stranka dolguje le še znesek 295,19 EUR (vse na dan 24. 10. 2012), bili so plačani prispevki za starševsko varstvo in iz tega naslova je takrat obstajal dolg tožene stranke še v višini 96,25 EUR za vse delavce. Tožena stranka je pojasnila, da na dan 24. 10. 2012 dolguje iz naslova prispevkov za socialno varnost za vse delavce še 85.977,18 EUR. Sodišče ni upoštevalo navedenega zato je storjena bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ponovno pripominja, da ni bila dolžnik prispevkov zaradi lastne malomarnosti ali nesposobnosti ali zato, da ne bi hotela plačevati prispevkov, ampak je zašla v finančne težave zaradi stečaja A d.d., ki dolguje bistveno več kot so bili neplačani prispevki, od A d.d. pa je jasno, da ne bo ničesar dobila, trudi pa se ne glede na to, da se in se bodo prispevki delavcu v celoti poravnali. Pri DURS vlada nered na področju evidentiranja prispevkov, vodenja evidenc po vrstah prispevkov za vsakega delodajalca in zavezanca na način, da bi se točno vedelo, tudi pri organu kot je DURS, za katerega delavca in za katero vrsto prispevkov obstaja dolg. Ni pravilno, da za nered v državi odgovarja tožena stranka. Tožena stranka je v izrazito neenakopravnem položaju, saj v tem primeru ne gre za pošteno sojenje. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo odločano o sporu, ki ne sodi v sodno pristojnost in tudi ne bistvenih kršitev pravil postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče odločalo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno drugo sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, podanega ni nasprotja o odločilnih dejstvih. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika.

Pritožbeno sodišče uvodoma glede ugovora stvarne pristojnosti sodišča glede plačila prispevkov za tožnika, ter ugovora, da je sodišče odločalo v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (bistvena kršitev iz 4. točke in 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) ugotavlja, da je navedeni pritožbeni ugovor neutemeljen, saj gre v konkretnem primeru za izplačilo plač, ki so po svoji naravi izražene v bruto znesku, ta pojem pa zajema tako plačilo prispevkov in davkov na plače ter izplačilo neto zneska, torej gre za spor, o katerem je pristojno odločati delovno sodišče v individualnem delovnem sporu, saj Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Ob tem je neutemeljen pritožbeni ugovor, da teče že davčni postopek, kjer ne bo mogoče izrecno ugotoviti, koliko prispevkov je tožena stranka plačala za konkretnega delavca, saj je znesek plačila prispevkov le za vse delavce. V kolikor je tožena stranka izplača prispevke za tožnika, bo navedeni ugovor lahko uveljavljala tudi v izvršilnem postopku in dokazala, da je izplačala prispevke in davke za tožnika, ki pa so kot navedeno del bruto plače. Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče v konkretnem sporu odločalo le o prispevkih, ki jih je delodajalec dolžan odvajati od delavčeve bruto plače in ne od morebitnih drugih davkih in prispevkih, ki jih je sicer dolžan plačevati iz poslovanja. Iz predloženih dokazov pa ne izhaja, da je delodajalec plačal za tožnika prispevke za socialno varnost za čas od 1. 3. 2011 do 27. 9. 2011. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o plačilu prispevkov za socialno varnost za tožnika za čas od 1. 3. 2011 do 27. 9. 2011, pri čemer je navedlo neto zneske in odločilo, da je tožena stranka dolžna na konkretno navedene neto zneske plačati prispevke za socialno varnost, tako je sodba v tem delu izvršljiva. Tožena stranka ves čas navaja, da je za tožnika delno oziroma v pretežnem delu plačala prispevke in da zoper njo teče davčna izvršba. Kot že navedeno je tožena stranka bila glede na to, da je tožnik zatrjeval, da zanj niso plačani prispevki bila dolžna dokazati, da jih je izplačala in tako je sodišče glede na trditveno breme in dokazno breme pravilno odločilo, kot to izhaja iz izreka sodbe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.