Jedro

Predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje formalnih zahtev iz 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj revizije ni mogoče dopustiti glede vprašanj, ki se ne nanašajo na razloge izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče namreč lahko revizijski preizkus opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.

Izrek

I. Predlog se zavrže.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep Državne revizijske komisije (v nadaljevanju DKom) št. 018-156/2023-10 z dne 31. 1. 2024 (I. točka izreka) in odločilo o stroških upravnega spora (II. točka izreka).

2. Iz v upravnem sporu izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila odločitev naročnika o oddaji naročila izbranemu ponudniku pravilna in niso podane kršitve, ki jih je v revizijskem postopku pred DKom zatrjevala tožnica. V konkretnem primeru je bil izbrani ponudnik sočasno tudi proizvajalec izdelkov, ki jih je ponudil, zato je v ponudbi smel predložiti lastna testna poročila. Priložil pa je tudi korespondenco z družbama A. certificiranje in B., ki ju je naročnik v razpisni dokumentaciji navedel kot primera ustreznih izdajateljev potrdil. Iz predložene korespondence izhaja, da do roka za predložitev ponudb ti dve družbi ne bi mogli opraviti certificiranja. Navedbe, da ti družbi nista ustrezno akreditirani, bi tožnica morala uveljavljati v postopku izpodbijanja razpisne dokumentacije (prvi odstavek 25. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, v nadaljevanju ZPVPJN), saj je ta določala možnost predložiti potrdila teh dveh družb.

3. Tožnica je zoper navedeni sklep DKom vložila tožbo na ugotovitev nezakonitosti odločitve (drugi odstavek 39.a člena ZPVPJN), ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. V zvezi s tožničinimi navedbami, da so izdelki izbranega ponudnika neustrezni, saj gre za obnovljene (in ne nove) tonerje, ki jih le prepakira v novo embalažo, je ocenilo, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto, ki bi jo tožnica morala uveljavljati že v revizijskem postopku pred DKom. Nadalje je presodilo, da ni prišlo do kršitve tretjega odstavka 70. člena Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-3), saj je naročnik dopustil lastna testna poročila izbranega ponudnika, ki je tudi proizvajalec teh izdelkov, tretji odstavek 70. člena ZJN-3 pa dopušča tudi predložitev "tehnične dokumentacije proizvajalca". Navedbe, da izbrani ponudnik že več let zlorablja možnost predložiti dokazila drugega organa o ustreznosti izdelka namesto dokazil, ki jih predvideva razpisna dokumentacija, je zavrnilo kot pavšalne. Naročnik je v razpisni dokumentaciji primeroma navedel kot dokazila o ustreznosti certifikate družb A. certificiranje in B., ki jih je izbrani ponudnik skušal pridobiti, vendar to ni bilo mogoče do poteka roka za oddajo ponudbe. Navedbe o neustreznosti teh certifikatov bi zato tožnica morala uveljavljati v postopku izpodbijanja dokumentacije o javnem naročilu skladno s 25. členom ZPVPJN, pa tega ni storila.

4. Tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) je zoper pravnomočno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in Vrhovnemu sodišču predlagala dopustitev naslednjih pravnih vprašanj:

1. Ali lastna izjava oziroma lastno potrdilo ponudnika blaga, namesto certifikata neodvisne akreditirane institucije, v javnem razpisu pomeni "drugo ustrezno dokazilo", kot to izjemo dopušča tretji odstavek 70. člena ZJN-3?

2. Ali po tem, ko naročnik v javnem razpisu za dokazovanje tehnične skladnosti zahteva predložitev certifikatov, ki jih izdajajo neodvisne akreditirane institucije za certificiranje, lahko sprejme namesto takšnega certifikata (zgolj) lastno izjavo ponudnika blaga?

3. Ali je v zvezi s tolmačenjem 25. člena Zakona o pravnem varstvu v postopku javnega naročanja (ZPVPJN) pravilno stališče sodišča, da lahko potencialni ponudnik ali ponudnik, ki na javnem razpisu ni izbran, navaja kršitve in prereka ustreznost dokazil, ki jih predloži drugi ponudnik, zgolj z zahtevkom za revizijo v predrevizijskem postopku ali lahko to (utemeljeno in konkretizirano) stori po tem, ko se je šele lahko seznanil z dokazili drugih ponudnikov, torej tudi v pritožbi zoper izbiro ponudnika in v tožbi? In ali je pravilno postopanje sodišča, da neizbranemu ponudniku v primeru, ko šele v pritožbi in tožbi konkretizirano navaja kršitve ter prereka izbiro ponudnika oziroma ustreznost njegovih predloženih dokazil, po tem, ko se je šele lahko seznanil z dokazili drugega ponudnika, odreče pravno varstvo?

5. Predlog ni popoln.

6. V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se v predlogu sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, mora v skladu s petim odstavkom 367. b ZPP navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb, na katere se sklicuje, pa mora predložiti, če te niso javno objavljene. Če stranka ne ravna po četrtem odstavku ali v skladu s petim odstavkom ne navede opravilnih številk zadev sodb, na katere se sklicuje, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek 367.b člena ZPP).

7. Predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje formalnih zahtev iz 367. b člena ZPP, saj revizije ni mogoče dopustiti glede vprašanj, ki se ne nanašajo na razloge izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče namreč lahko revizijski preizkus opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje. Da bi bil predlog formalno popoln, bi torej predlagatelja morala pri oblikovanju vprašanj izhajati iz stališč izpodbijane sodbe, na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.

8. Tem kriterijem predlog ne zadosti glede nobenega od zastavljenih vprašanj. Prvi dve zastavljeni vprašanji in njuni utemeljitvi namreč izhajajo s stališča, da je ponudnik kot alternativna dokazila v smislu tretjega odstavka 70. člena ZJN-3 predložil lastna dokazila, kar naj bi bilo nedopustno. Pri tem pa predlagateljica spregleda, da je Upravno sodišče pri presoji ustreznosti predložitve teh dokazil upoštevalo, da je izbrani ponudnik v tem primeru sočasno tudi proizvajalec ponujenih izdelkov in se pri tem izrecno sklicevalo na tretji odstavek 70. člena, ki izrecno določa, da je kot alternativno dokumentacijo (ob izpolnjevanju ostalih pogojev) mogoče predložiti tudi tehnično dokumentacijo proizvajalca. V predlogu (s prvimi dvemi vprašanji) se do nje na noben način ne opredeli (npr. z argumentacijo, da predložitev tehnične dokumentacije proizvajalca ne bi smela biti dopustna v primeru, ko je proizvajalec sočasno tudi ponudnik). Ne navede, zakaj naj bi bila razlaga tretjega odstavka 70. člena ZJB-3 sodišča prve stopnje napačna, ampak se samo splošno sklicuje na načelo pravne varnosti in pravne države.

9. Tretje vprašanje predlagateljica utemeljuje z navedbo, da dokazil ni mogla izpodbijati že prej, kot je zanje sploh izvedela, zato je nerazumno od nje zahtevati, da ta dokazila izpodbija že v postopku po 25. členu ZPVPJN. V zvezi s tem iz izpodbijane sodbe Upravnega sodišča izhaja, da je že razpisna dokumentacija določala, da so certifikati dveh družb (A. certificiranje in B.) sprejemljivi, kar pa je glede na dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in predlogu za revizijo predložene dokumentacije, povsem nerelevantno. Izbrani ponudnik je namreč kot (drugo) dokazilo o ustreznosti predložil lastno potrdilo oziroma izjavo, zato je vprašanje, v kateri fazi postopka se dokazila, ki sploh niso bila predložena, lahko izpodbijajo, nepomembno.

10. Ker predlog po navedenem ne izpolnjuje predpisanih zahtev, ga je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi šestega odstavka 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

11. Predlagateljica je zahtevala tudi povrnitev stroškov predloga za dopustitev revizije, vendar s predlogom ni uspela, zato sama trpi svoje stroške tega predloga (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Sklep Vrhovnega sodišča X DoR 385/2022-6 z dne 13. 9. 2022, prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča X DoR 284/2021 z dne 9. 3. 2022.

Op. št. (2)22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.