Jedro

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je sporni objekt sicer izveden iz dveh delov, ki pa stojita na eni talni plošči, imata skupni severni obodni zid v pritličju, ki je s severne strani vkopan, imata skupno strešno konstrukcijo, v pritličje vodi vhod iz južne strani objekta, dostop v nadstropje pa je s severne strani. Upravni organ prve stopnje je zato pravilno ugotovil, da se namesto dveh betonskih korit, za kateri je Upravna enota Piran izdala gradbeni dovoljenji, gradi dvoetažni objekt z zunanjo ureditvijo. Takšnega objekta pa ni mogoče ločiti na več manjših enostavnih objektov, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje, zato je inšpektor utemeljeno izrekel ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbena inšpektorica Območne enote Koper – Nova Gorica Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) pod točko 1. odločila, da mora inšpekcijski zavezanec A.A. (v nadaljevanju tožeča stranka) takoj po vročitvi izpodbijane odločbe ustaviti gradnjo dvoetažnega objekta maksimalnih tlorisnih dimenzij 6,30 m x 4,30 m, vključno z betonskim jaškom tlorisnih dimenzij 45,0 cm x 45,0 cm betonsko (temeljno) ploščo in zunanjo ureditvijo (podporni zid lomljenega tlorisa maksimalne višine 2,0 m skupne dolžine 4,8 m, podporni zid lomljenega tlorisa, maksimalne višine 2,25 m, skupne dolžine 6,6 m), ki je izveden na južnem delu zemljišča s parc. št. 1683 k.o. B. Pod točko 2. izreka izpodbijane odločbe je odločila, da mora tožeča stranka na parc. št. 1683/0 k.o. B. odstraniti v točki 1. navedeni objekt in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške, pod točko 3. izreka izpodbijane odločbe je bila tožeča stranka opozorjena, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe, začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo z denarno kaznijo, pod točko 4. izreka izpodbijane odločbe je za nedovoljeno gradnjo iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1); pod točko 5. izreka izpodbijane odločbe pa odločila, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve in s točko 6., da stroškov postopka ni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je opravila več inšpekcijskih ogledov na zemljišču s parc. št. 1683/0 k.o. B. in sicer 22. 3. 2012, 20. 4. 2012, 27. 7. 2012 in 4. 7. 2012, vpogledala pa je tudi dokumentacijo na krajevno pristojni upravni enoti ter ugotovila, da je tožeča stranka kot investitor pridobila gradbeni dovoljenji za gradnjo nezahtevnih objektov št. 351-68/2011-6 z dne 12. 4. 2011 in številka 351-88/2012-4 z dne 10. 4. 2012, s katerima ji je bila dovoljena gradnja dveh betonskih korit in ograje. Ugotovila je, da je tožeča stranka gradila v nasprotju z pridobljenima gradbenima dovoljenjema, tako da je dejansko na južnem delu zemljišča s parc. št. 1683 k.o. B. zgradila dvoetažni objekt, maksimalnih tlorisnih dimenzij 6,30 m x 4,30 m, vključno z betonskim jaškom, tlorisnih dimenzij 0,45 m x 0,45 m, betonsko temeljno ploščo in zunanjo ureditvijo, ki jo predstavlja podporni zid lomljenega tlorisa maksimalne višine 2,0 m, skupne dolžine 4,8 m, podporni zid lomljenega tlorisa, maksimalne višine 2,25 m in skupne dolžine 6,6 m. Ker za gradnjo dejansko zgrajenega objekta ni pridobila gradbenega dovoljenja, je tožeči stranki z izpodbijano odločbo izrekla inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje na podlagi 152. člena ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je z odločbo št. 0612-369/2013-3 00641136 z dne 13. 11. 2013 zavrnil pritožbo tožeče stranke.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ji je Upravna enota Piran dne 10. 4. 2012 izdala gradbeno dovoljenje za dve vkopani betonski koriti različnih dimenzij, drugih del razen del v zvezi z betonskimi koriti pa v letu 2012 ni izvajala. Po uveljavitvi Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 18/13) je na območju obstoječega objekta, to je betonskih korit, za katera je imela veljavno gradbeno dovoljenje postavila dva enostavna objekta – pomožno kmetijska gospodarska objekta tako, da je nad vsakim od betonskih korit postavila kmečko lopo za shranjevanje orodja. Ugovarja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede vrste in dimenzije grajenega objekta in hkrati zmotno uporabo materialnega prava na podlagi katerega je tožena stranka sprejela napačno odločitev. Navaja, da v gradbenem dovoljenju ni bila predpisana izvedba gradnje, zato je očitek glede skupnih gradbenih elementov neutemeljen, relevantno je zgolj, da sta koriti zgrajeni tako, kot je opredeljeno v gradbenem dovoljenju, pri čemer pri gradbeni dokumentaciji niso opredeljene zunanje temveč notranje dimenzije, zato je inšpekcijski organ izpodbijano odločbo najverjetneje izdal ob upoštevanju napačnih dimenzij. Okoliščina, da stojita koriti na skupni talni plošči ne pomeni, da gre za enoten objekt, saj je med „notranjima“ stenama korit prostor, namenjen namestitvi izolacije, ki pa v danem trenutku zaradi izrečene prepovedi del še ni bila izvedena. Nadalje ugovarja, da bi ne glede na zatrjevanje tožeče stranke gradbeni inšpektor ob pravilni uporabi določil 153. člena ZGO-1 tožeči stranki lahko odredil odstranitev le tistega dela objekta, ki naj bi bil nezakonit, ne pa celotnega objekta, kot je to zahtevano z izpodbijano odločbo. Ugovarja tudi kršitev pravil postopka, saj tožeči stranki ni bilo omogočeno, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice s tem da bi pred izdajo odločbe tožeči stranki dala možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, saj tožeče stranke ni zaslišala. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje, ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka izpodbija odločitev o izrečenem inšpekcijskem ukrepu zaradi nelegalne gradnje. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Sodišče se v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe dopolnjenimi z razlogi odločbe upravnega organa druge stopnje. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa še dodaja: Po prvem odstavku 164. člena ZGO-1 se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato lahko inšpekcijski organ izda odločbo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. V primeru nujnih ukrepov v javnem interesu, za kar po navedeni določbi ZGO-1 velja vodenje inšpekcijskega postopka v gradbenih zadevah, 4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP predpisuje še nadaljnji pogoj in sicer, da so dejstva, na katera se mora opirati odločba ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.

Tudi po mnenju sodišča je inšpekcijski organ ob inšpekcijskem ogledu dne 4. 7. 2013 pravilno ugotovil, da je na obravnavanem zemljišču zgrajen dvoetažni objekt maksimalnih tlorisnih dimenzij 6,30 x 4,30 m. Ugotovljeno je, da je objekt sicer izveden iz dveh delov, ki pa stojita na eni talni plošči, imata skupni severni obodni zid v pritličju, ki je s severne strani vkopan in ima skupno strešno konstrukcijo, v pritličje vodi vhod iz južne strani objekta, med tem ko je dostop v nadstropje s severne strani. Tudi po mnenju sodišča je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da se namesto dveh betonskih korit, za kateri je Upravna enota Piran izdala gradbeni dovoljenji, gradi dvoetažni objekt z zunanjo ureditvijo. Predmetnega objekta tako kot je bilo ugotovljeno v inšpekcijskem postopku ni mogoče ločiti na več manjših enostavnih objektov, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje, saj gre tudi po mnenju sodišča za enovit objekt s skupnimi konstrukcijskimi elementi, kot sta talna plošča in strešna konstrukcija.

Glede na zakonske strokovne pogoje za imenovanje inšpektorja iz 144. člena ZGO-1 sodišče ne dvomi v strokovnost gradbenega inšpektorja, ki je v inšpekcijskem postopku ugotovil, da je objekt tak, kot je opisan v izpodbijani odločbi, pri čemer ni pomembno, za kakšen namen pritožnik predmetni objekt potrebuje, saj je že konstrukcijsko objekt takšen, da kot je bilo že navedeno njegova gradnja brez gradbenega dovoljenja ni mogoča. Tudi po mnenju sodišča obravnavani objekt ne izpolnjuje pogojev, da bi se uvrščal med enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. Gradbeno dovoljenje ni potrebno le za gradnjo enostavnih objektov, če je njihova velikost, način gradnje in rabe ter drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena ZGO-1 (1. in 2. točka 3.a člena ZGO-1). To je bila v času začetka gradnje Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Ur.l. RS, št. 38/08, 99/08) od marca 2013 pa je to bila Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

K točki II. izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.