Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali bi sodišče toženkino izjavo o premoženjskem stanju moralo obravnavati kot nepopolno vlogo in jo pozvati na dopolnitev.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije, kolikor se nanaša na sklep o umiku pritožbe glede tožbenih zahtevkov po nasprotni tožbi za znižanje kupnine in vračilo preveč plačane kupnine, se zavrže. ¸

Predlogu za dopustitev revizije zoper sklep, v delu, ki se nanaša na umik pritožbe glede tožbenih zahtevkov po tožbi in tožbenih zahtevkov po nasprotni tožbi za plačilo pogodbene kazni in odškodnine za refleksno škodo, se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja, ali bi sodišče toženkino izjavo o premoženjskem stanju moralo obravnavati kot nepopolno vlogo in jo pozvati na dopolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi v celoti razveljavilo in postopek nadaljevalo kot po tožbi ter dopustilo spremembo nasprotne tožbe. Razsodilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 2.005,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Glede tožbenih zahtevkov po nasprotni tožbi pa je razsodilo, da se dogovorjena kupnina po prodajni pogodbi, sklenjeni med tožnico kot prodajalcem in toženko kot kupovalko, zniža za 12.600,00 EUR in tako znaša 110.400,00 EUR ter da je tožnica dolžna toženki plačati znesek 4.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je toženka zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo.

2. Toženka je vložila pritožbo. Sodišče ji je poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo. Pred potekom roka za plačilo sodne takse je sodišče brez spremnega dopisa prejelo izjavo o premoženjskem stanju toženke in njenih družinskih članov. Naslednji dan je pooblaščenec toženke na sodišče vložil še predlog za podaljšanje roka za plačilo sodne takse. Sodna taksa za pritožbo v roku ni bila plačana.

3. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlog toženke za podaljšanje roka za plačilo sodne takse zavrne ter da se šteje pritožba toženke z dne 14. 7. 2015 za umaknjeno. Obrazložilo je, da je rok za plačilo sodne takse zakonsko določen rok in ga zato sodišče na predlog stranke ne more podaljšati. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu, če niso podane predpostavke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. V nasprotnem primeru se šteje, da je vloga umaknjena (105.a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Toženka sodne takse v roku ni plačala, prav tako pa ni podala predloga za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče namreč vložene izjave o premoženjskem stanju ni štelo kot predlog za oprostitev plačila sodne takse, saj skladno s sodno prakso vložitev samo izjave o premoženjskem stanju še ni vloga za oprostitev plačila sodne takse (VSL I Cp 425/2010).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da je toženka predlagala zgolj podaljšanje roka za plačilo sodne takse, ne pa tudi oprostitve plačila sodne takse. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da sama predložitev izjave o premoženjskem stanju še ne pomeni tudi vložitve predloga za oprostitev plačila sodne takse. Če pa predloga ni bilo, sodišče o njem ni moglo odločati. Ker toženka predloga ni vložila, sodišče ni moglo vedeti, kaj je s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju nameravala doseči in je sodišče v zvezi s tem tudi ni moglo pozvati na dopolnitev. Zato se toženka neutemeljeno sklicuje na kršitev ustavnega načela o enakopravnem obravnavanju strank in neuporabo določbe 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

5. Zoper sklep sodišča druge stopnje toženka vlaga predlog za dopustitev revizije. Navaja, da je predlog zoper izpodbijani sklep dovoljen, saj se je z njim postopek pravnomočno zaključil (384. člen ZPP). Vrednost spornega predmeta pa ne presega 40.000,00 EUR (drugi in tretji odstavek 367. člena ZPP). V predlogu postavlja naslednja pravna vprašanja: 1) ali je sodba sodišča druge stopnje ustrezno obrazložena, 2) ali je sodišče dolžno pozvati stranko, da določno opredeli pravno posledico, ki jo je zasledovala s posredovano izjavo o premoženjskem stanju, 3) ali je dovoljeno različno obravnavanje stranke, ki je vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse, ki mu ni predložila zakonsko zahtevane priloge, t.j. izjave o premoženjskem stanju, ter stranke, ki je na sodišče vložila to zakonsko predvideno dokazilo, ne pa tudi posebne izjave, da želi, da jo sodišče oprosti plačila sodne takse, in 4) ali je v postopku odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks skladno z določbo 67. člena ZUP potrebno stranko v primeru predložitve zgolj izjave o premoženjskem stanju pozvati na dopolnitev njene zahteve. Navaja, da je sodišče druge stopnje brez navedbe razlogov zavrnilo toženkino pritožbo kot neutemeljeno in ni odgovorilo na pritožbene navedbe o kršitvi ustavnega načela o enakopravnem obravnavanju strank in neuporabi določbe 67. člena ZUP ter o tem, da ena sodna odločba višjega sodišča še ne predstavlja ustavljene sodne prakse. Nadalje navaja, da je izjava o premoženjskem stanju namenjena izključno postopku odločanja o oprostitvi, obročnem plačilu oziroma odlogu plačila sodnih taks, zato bi sodišču moralo biti znano, zakaj mu je bila predložena. Sodišče stranko v primeru, ko predlaga oprostitev plačila sodne takse, pa ne predloži izjave, pozove, da dopolni svojo vlogo. V obratni situaciji, ko stranka predloži izjavo, ne pa tudi predloga, pa tega ne stori. Za neenakopravno obravnavanje strank ni utemeljenega razloga, zato sta nižji sodišči kršili 22. člen Ustave. Nasprotno in osamljeno stališče v zadevi VSL I Cp 425/2010 pa ne more predstavljati ustaljene sodne prakse. Odmera sodne takse ima naravo javnopravne zadeve, zato je treba uporabiti 67. člen ZUP, kot to izhaja iz sodnih odločbVSL II Cp 1292/2009 in II Cp 771/2010. Namreč 168. člen ZPP se v zvezi z oprostitvijo plačila sodnih taks sklicuje na Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki pa ne vsebuje postopkovnih določb v zvezi z nepopolnimi vlogami za oprostitev plačila sodnih taks, prav tako pa se ne sklicuje na ZPP.

6. Predlog za dopustitev revizije, kolikor se nanaša na sklep o umiku pritožbe glede tožbenih zahtevkov po nasprotni tožbi za znižanje kupnine in vračilo preveč plačane kupnine, ni dovoljen.

7. Stranke lahko vložijo revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če revizija ni dovoljena po tem merilu, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP). Če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR, sodišče revizije ne more dopustiti (četrti odstavek 367. člena ZPP).

8. Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodne odločbe se ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku (peti odstavek 367. člena ZPP).

9. Toženka s predlogom napada sklep o umiku pritožbe, s katero je izpodbijala sodno odločbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem ni uspela (torej v delu, v katerem je bilo zahtevku tožnice ugodeno in v delu, v katerem z nasprotno tožbo ni uspela). Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice iz naslova še ne plačane kupnine delno ugodilo v višini 5.400,00 EUR, zahtevku za plačilo računa pa v celoti v višini 2.005,96 EUR. Glede tožbenih zahtevkov po nasprotni tožbi pa sodišče delno ni ugodilo zahtevku za znižanje kupnine v višini 23.070,00 EUR in zahtevku iz naslova plačila pogodbene kazni v višini 27.276,50 EUR, v celoti pa je zavrnilo zahtevek za vračilo preveč plačane kupnine v višini 17.220,00 EUR in zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova refleksne škode v višini 4.482,00 EUR.

10. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča se nasprotna tožba glede dovoljenosti revizije presoja samostojno, kar pomeni, da vrednost zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi zaradi ugotovitve pravice do revizije ni mogoče seštevati.(1) V zvezi s tožbenima zahtevkoma po tožbi, ki imata različno podlago (drugi odstavek 41. člena ZPP), je predlog za dopustitev revizije dovoljen, saj vrednost spornega predmeta presega 2.000,00 EUR in hkrati ne presega 40.000,00 EUR. Tudi tožbeni zahtevki po nasprotni tožbi imajo različno podlago (drugi odstavek 41. člena ZPP), vendar pa je utemeljenost dajatvenega zahtevka za vračilo kupnine v višini 17.220,00 EUR odvisna od utemeljenosti (oblikovalnega) zahtevka za znižanje kupnine (zahtevek delno zavrnjen v višini 23.070,00 EUR), zato se po petem odstavku 367. člena ZPP njuni vrednosti seštejeta, kar znaša 40.290,00 EUR. Skupna vrednost povezanih zahtevkov za znižanje kupnine in posledično preveč plačane kupnine tako presega revizijski prag, zato bi tožnica v tem delu morala vložiti direktno revizijo (drugi odstavek 367. člena ZPP) in predlog za dopustitev revizije v tem delu ni dovoljen (tretji odstavek 367. člena ZPP), zato ga je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP). Ostala tožbena zahtevka po nasprotni tožbi za plačilo pogodbene kazni in odškodnine za refleksno škodo pa nista povezana v smislu petega odstavka 367. člena ZPP, zato ne pride do seštevanja. V tem delu je torej predlog za dopustitev revizije dovoljen, saj vrednost spornega predmeta presega 2.000,00 EUR in hkrati ne presega 40.000,00 EUR.

11. Predlog za dopustitev revizije zoper sklep, v delu, ki se nanaša na umik pritožbe glede tožbenih zahtevkov po tožbi in tožbenih zahtevkov po nasprotni tožbi za plačilo pogodbene kazni in odškodnine za refleksno škodo, pa je delno utemeljen. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v tem delu podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 111/2012, II Ips 201/2012, II Ips 347/2014, II Ips 9/2015, II DoR 221/2015 idr.