Jedro

Tožnik je obveznost do toženke izpolnil, toženka kot posojilojemalka pa svoje obveznosti do tožnika ni (v celoti) izpolnila, zato je odločitev o ugoditvi zahtevku za plačilo vtoževanega zneska (ki predstavlja vsoto zapadlih s strani toženke neporavnanih mesečnih obrokov) materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe za znesek 4.983,40 EUR postopek ustavilo, s sodbo pa toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 42.222,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2005 dalje ter mu povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da posojila ni bila dolžna vračati anuitetno, ampak tako, da bi bilo posojilo ob zapadlosti (17. 7. 2011) vrnjeno. Posojilna pogodba (sklenjena med pravdnima strankama) jasno določa rok vračila “8 let od dneva črpanja“. Pravdni stranki sta svojo posojilno pogodbo res delno vezali na posojilno pogodbo tožnika s F., d. o. o, vendar ne glede roka vračila. Tožba, na podlagi katere se vodi zadevni postopek, je zato bistveno preuranjena. Ne sprejema dokazne ocene sodišč, da ni uspela dokazati obstoja dogovora o plačilu provizije. Razlogi sodišč prve in druge stopnje, zakaj sta poklonili vero tožniku (kljub drugačni vsebini posojilne pogodbe), so nejasni. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Revizija je bila dostavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je toženka tožniku pomagala, da je pri F., d. o. o., dobil posojilo v višini 200.000,00 EUR. Tožnik kot posojilodajalec in toženka kot posojilojemalka sta zatem 17. 7. 2003 sklenila posojilno pogodbo, s katero je tožnik od pridobljenega posojila toženki posodil četrtino, t. j. znesek 50.000,00 EUR. Toženki je bil denar izročen. Tožnik se je F. d. o. o., zavezal posojilo vrniti v roku osmih let, računano od nakazila, in sicer v skladu z anuitetnim načrtom. Dogovorjeno je bilo, da bo toženka tožniku posojilo vračala na enak način kot bo tožnik vračal svoje posojilo F., d. o. o. 7. Pravna podlaga tožnikovega zahtevka je posojilna pogodba z dne 17. 7. 2003, s katero se je toženka tožniku zavezala, da mu obročno, v osmih letih vrnila posojeni denarni znesek (569. člen Obligacijskega zakonika). Drugačna revizijska zatrjevanja (da posojilo zapade v plačilo šele 17. 7. 2011) zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso dovoljena. Ker je bilo torej ugotovljeno, da je tožnik kot posojilodajalec svojo obveznost do toženke izpolnil, toženka kot posojilojemalka pa svoje obveznosti do tožnika ni (v celoti) izpolnila, je odločitev o ugoditvi zahtevku za plačilo vtoževanega zneska (ki predstavlja vsoto zapadlih s strani toženke neporavnanih mesečnih obrokov) materialnopravno pravilna.

8. Velja še dodati, da je toženka v pravdi sicer uveljavljala, da naj bi tožnikova terjatev (delno) prenehala zaradi pobotanja, vendar neuspešno, saj sta sodišči ugotovili, da v pobot uveljavljena terjatev ni obstajala (revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve pa ni upoštevno).

9. Bistvena in nosilna značilnost kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti (razlogi sodbe sodišča prve stopnje niso nejasni), očitana procesna kršitev ni podana.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo toženke na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).