Jedro

Zmožnosti preživninskega zavezanca se niso spremenile, kljub temu, da mora sedaj prispevati k preživljanju še za enega otroka, ker ima sedaj višje dohodke, kot jih je imel ob zadnji določitvi preživnine za najstarejšega otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek na ukinitev preživninske obveznosti tožnika do toženke, ki je bila določena s sodbo Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju opr. št. I P 108/97 z dne 6.4. 1998, kakor tudi podredni tožbeni zahtevek na znižanje preživninske obveznosti od 17.717,00 SIT na 6.000,00 SIT od vložitve tožbe, to je od 15. 12. 2005 dalje. Tožeči stranki je sodišče naložilo v povrnitev 192,78 EUR pravdnih stroškov tožene stranke in zamudnih obresti v primeru zamude s plačilom le teh.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. V laični pritožbi tožnik navaja, da je že na obravnavi povedal, da ne plačuje preživnine samo za hči A., temveč še za štiri mlajše otroke, ki so vsi, razen najmlajšega, dijaki oziroma osnovnošolci. O stroških teh otrok, ki ravno tako potrebujejo stvari, kot toženka, se na obravnavi ni govorilo. Ob določitvi preživnine zanje je imel tožnik še slabše dohodke kot sedaj, zato je bila določena preživnina 40 EUR za vsakega otroka, s čimer se je bivša žena strinjala pod pogojem, da bo tožnik po zmožnostih prispeval še več. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da je njegova bivša žena brezposelna in stanuje v podnajemniškem stanovanju. Njen strošek najemnine je višji kot pri Š. M. Tožnik ne ve, zakaj ga sodnica o tem ni nič vprašala, Če je presodila, da znašajo stroški tožene stranke 40.000,00 SIT, to pomeni, da mu ni treba razlagati stroškov ostalih otrok. Bivša žena se preživlja samo z otroškimi dodatki, ki znašajo 460 EUR, socialno podporo v znesku 190 EUR ter tožnikovo preživnino 167 EUR. Že sami stroški v zvezi s stanovanjem pa znašajo 300 EUR. Tožnik navaja, da pa je tu še kup stvari (stroškov) od oblek, hrane in potrebščin in doda, da mu verjetno ni treba razlagati, da mora kar naprej finančno pomagati bivši družini, ker so socialno ogroženi. Če bi ga bivša žena tožila, bi mu preživnino povečali. Toženka si lažje pomaga sama, z delom preko študenta kot tudi na črno, njegovi mlajši otroci pa še tega ne zmorejo vsi. Zato tožnik prosi višje sodišče, da pritožbi ugodi, ker ne zmore take finančne obremenitve in niti ne zmore poravnati pravdnih stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Obravnavani spor ni spor iz razmerij med starši in otroci po 406/II čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker toženka ni več mladoletna, zato je sodišče vezano na postavljene tožbene zahtevke in mora ugotavljati le dejstva, ki so jih stranke pravočasno navajale. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP (I. odstavek 337. čl. ZPP). Ker tožnik ni izkazal navedenih pogojev, so nedopustne in torej neupoštevne pritožbene navedbe, da je imel tožnik ob določitvi preživnine za preostale štiri otroke še slabše dohodke kot sedaj, in je bila zato določena preživnina v višini 40 EUR za vsakega otroka, s čimer se je bivša žena strinjala pod pogojem, da bo tožnik po zmožnostih prispeval še več, kakor tudi navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da je njegova bivša žena brezposelna in stanuje v podnajemniškem stanovanju, za katerega plačuje več najemnine, kot pa toženkina mati Š. M., in nenazadnje tudi navedbe o tem, kolikšne prejemke ima bivša žena in koliko stroškov v zvezi s stanovanjem in svojim preživljanjem. V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa sodišče druge stopnje pojasnjuje pritožniku, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obravnavati stroške preživljanja preostalih otrok. Glede na podana tožbena zahtevka je moralo ugotoviti zmožnosti zavezanca in je v zvezi s tem tudi pravilno ugotovilo, da mora tožnik za še svoje 4 otroke, ki jih ima poleg toženke, prispevati na podlagi sodne odločbe po 10.000,00 SIT preživnine za vsakega, skupaj tako 40.000,00 SIT. Zato ni utemeljen očitek, da se o stroških ostalih otrok niso na obravnavi pogovarjali. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ukinitev preživnine. Ugotovilo je namreč, česar pritožba niti ne izpodbija, da se toženka še redno šola. Po II. odst. 123. čl. ZZZDR morajo starši preživljati otroke tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti, če se otrok redno šola. O podrednem tožbenem zahtevku pa je sodišče prve stopnje pravilno odločalo na podlagi dol. 132. čl. ZZZDR, po katerem lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Tožnik je v tožbi, vloženi 15.12.2005, zatrjeval, da so se spremenile razmere glede na čas izdaje zadnje sodbe o višini preživnine v letu 1998 in sicer, da sedaj preživlja 5 otrok (enega otroka več kot v letu 1998), katerih denarne potrebe je ocenil na cca. 75.000,00 SIT mesečno za vsakega otroka. Zatrjeval je še, da znašajo bivalni stroški 30.700,00 SIT. Za toženko pa je zatrjeval, da ni upravičena do preživnine, ker se ne šola redno in ne izpolnjuje redno šolskih obveznosti. Poleg tega pa je zaposlena preko študentskega servisa. Nesporno je, da je bila tekom tega pravdnega postopka razvezana zakonska zveza med tožnikom in Ž. A., s katero ima tožnik 4 otroke. Pravilna je tudi ugotovitev, da je pri tožniku prišlo do spremenjenih okoliščin, ker se mu je po izdani sodbi Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju, opr. št. I P 108/97 z dne 6. 4. 1998, rodil še en otrok, ki ga mora preživljati, tako da mora sedaj preživljati 5 otrok. V času izdaje navedene sodbe je bil tožnik avtoprevoznik – zasebnik, ki pa je posloval z izgubo. Sedaj zasluži več, kakor ob zadnji določitvi preživnine, saj zasluži cca. 200.000,00 SIT (835 EUR). Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da mora tožnik sedaj sicer res prispevati k preživljanju še za enega otroka, da pa ima vendar višje dohodke, kot jih je imel ob zadnji določitvi preživnine za svojo najstarejšo hčerko, pravilno ocenilo, da se spremenjena okoliščina pokrije s tem, da ima sedaj višje dohodke, povsem utemeljeno zaključilo, da se njegove zmožnosti za plačevanje preživnine niso spremenile. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov. Na podlagi zaslišanja tožnika je namreč ugotovilo, da je ob zadnji določitvi preživnine za toženko, ko je le ta obiskovala 6. razred osnovne šole, živel z Ž. A., ki je bila takrat nezaposlena in je prejemala nadomestilo, in njunimi tremi otroki v stanovanju. Po razvezi zakonske zveze z Ž. A. živi tožnik sam v stanovanjski hiši, katere solastnik je, in za njune otroke plačuje za vsakega po 10.000,00 SIT preživnine (skupaj torej 40.000,00 SIT oz. 167 EUR). Za hrano in ostale stroške (položnice in oblačila) pa porabi 300 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo kreditov, ki jih odplačuje tožnik, ker ima preživninska obveznost prednost pred tovrstnimi obveznostmi. Glede na ugotovljene tožnikove odhodke in njegovo plačo, ki od aprila 2007 dalje znaša cca. 212.000,00 SIT (884,66 EUR) ter zgoraj obrazložena ugotovljena dejstva, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da zmožnosti tožnika za plačevanje s sodbo iz leta 1998 določene določene preživnine toženki niso spremenjene. Za toženko znaša preživnina 76,91 EUR (prej: 18.430,71 SIT), kar pa je, kot je prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, znesek, s katerim se pokrije le polovico stroškov, ki jih je imela toženka že kot osnovnošolka, sedaj pa so, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, njene potrebe kot študentke nedvomno večje. Sodišče je pravilno ugotovilo, da so se tudi na strani toženke spremenile razmere in to na slabše. Z materjo in polsestro živi toženka v najemniškem stanovanju, medtem ko so ob zadnji določitvi preživnine živeli v skupni hiši s takratnim materinim partnerjem in tudi sami pridelali nekaj hrane. Stroški v zvezi z bivanjem – najemnina 166 EUR in ostali stroški 50 EUR – tako odpadejo tudi na toženko. Toženkina mati zasluži 372 EUR, prejema pa še otroške dodatke, toženka pa prejema štipendijo v znesku 189 EUR in dodaten zaslužek z delom, ki ga občasno opravlja. V zvezi s slednjim je tožniku potrebno pojasniti, da šolajoči otroci niso dolžni sami skrbeti za svoje preživljanje, pač pa morajo za njihovo preživljanje skrbeti starši. Zato očitek, da si lahko toženka sama pomaga z delom preko študentskega servisa kot tudi z delom na črno, ni na mestu. Sploh ob trditvah v pritožbi, da pa mora sam kar najprej finančno pomagati bivši družini, kar je moč razumeti le tako, da prispeva dejansko za preživljanje ostalih štirih otrok več, kot znaša določena preživnina zanje.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.