Jedro

Delo ročnega pihalca, ki ga je treba opravljati v zelo hitrem delovnem ritmu, pri čemer je treba delovni postopek ponoviti kar 600 do 700 krat dnevno na razmeroma ozkem prostoru in pri veliki vročini, predstavlja nevarno dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti ter da mu ni mogoče očitati prispevka k nastanku škode.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da bi moralo zaslišati direktorja delodajalca, saj 286. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) ne določa, da bi morala stranka že ob predlaganju dokaza navesti razloge, zakaj dokaza ni predlagala že prej. Sicer pa iz vloge tožene stranke z dne 18.2.2004 izhaja, da je ta dokazni predlog podan glede na izvedensko mnenje in to z namenom, da se ovržejo izvedenčeve ugotovitve. Revident izpodbijani sodbi očita pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti ter protispisnost. Predvsem pa izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ter navaja, da ni razčiščeno, kako je sploh prišlo do nesreče. Poudarja, da "sprejema oceno, da je do poškodbe prišlo, ko je tožnik lovil pipo, da ne bi s podstavka padla na tla". Vendar je po mnenju revidenta bistveno to, "da je pipo na podstavek naslonil tožnik sam" ter da je bil "pri tem malomaren, saj pipe ni naslonil tako, da ne bi zanihala". Vzrok nesreče je tako nepravilna nastavitev pipe na podstavek pred pečjo, kar predstavlja razlog za oprostitev odgovornosti iz drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR).

Tožnik na revizijo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. S trditvami, s katerimi tožena stranka "izpodbija zaključek sodišča, da je utrujenost izključna posledica visokih norm", da "zaradi utrujenosti bi tožnik kvečjemu delal počasneje, ne pa, da zaradi tega pipe pravilno ne bi naslonil na podstavek", da je "zelo vprašljivo, v kakšnem stanju je tožnik prišel v službo" itd. se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Za presojo odgovornosti zavarovanca tožene stranke (in zatrjevanega tožnikovega prispevka k nastanku škode) so odločilne dejanske ugotovitve, ki so navedene na 2. do 4. strani sodbe prve stopnje in ki jih je mogoče strniti v naslednje točke: – tožnik se je poškodoval pri delu ročnega pihalca, ki spada med posebno težka dela - opredeljujejo ga vročina zaradi sevanja, prah, dim, prepih, ropot, umazanija, nevarnost opeklin in vreznin; – ročni pihalec dela pri veliki vročini, na razmeroma ozkem prostoru, prenaša in obdeluje stekleno talino na dolgi ročici; – tožnik je moral delo opravljati po sistemu "2 - 1", ki pomeni zelo hiter delovni ritem, pri katerem je treba postopek (natančno opisan v tretjem odstavku na 2. strani izpodbijane sodbe in v zadnjem odstavku na 2. strani in prvem odstavku na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje) ponoviti 600 do 700 krat dnevno; – tožnik je delo opravljal pravilno, po navodilih odgovornega vodja in po ustaljenem in predpisanem postopku - uporabljal je vsa predpisana zaščitna sredstva, imel je tudi opravljene preizkuse iz varnosti in zdravja pri delu; – naravni vzrok nesreče je predvsem tožnikova utrujenost in posledična trenutna nepazljivost pri delu.

Te ugotovitve (na katere je revizijsko sodišče vezano) utemeljujejo pravni sklep, da je dejavnost, pri kateri se je tožnik poškodoval, nevarna, ter da mu ni mogoče očitati prispevka k nastanku škode. Prvemu (da je šlo za nevarno dejavnost) tožena stranka niti ne oporeka. Meni le, da je prišlo do škode izključno zaradi dejanja tožnika samega, ki ga delodajalec ni mogel pričakovati in se zato njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Naravni vzrok škode je sicer res "trenutna nepazljivost", vendar je bila ta posledica pretiranega napora pri delu, torej posledica ene od okoliščin, ki je bistveno opredeljevala dejavnost zavarovanca tožene stranke kot nevarno (tožnik je moral v težkih delovnih razmerah delati v zelo hitrem delovnem ritmu). Zato zmanjšanja zbranosti in pozornosti ni mogoče pripisati tožniku, pač pa delodajalcu, ki je nosilec dejavnosti (dela ročnega pihalca) in tudi njen organizator (tožnik je moral delati po sistemu "2 - 1", ki zahteva zelo hiter ritem - težak in naporen delovni postopek je treba dnevno ponoviti kar 600 do 700 krat). Ker je zmanjšana zbranost posledica nevarne dejavnosti, s katero se je ukvarjal delodajalec (od delavca je zahteval nadpovprečno hiter delovni ritem), tudi škode, ki je zaradi tega (utrujenosti in posledično trenutne nepazljivosti) nastala tožniku, ni mogoče pripisati njemu (pač pa izključno nosilcu dejavnosti in organizatorju takega - zaradi zelo hitrega delovnega tempa še posebej nevarnega načina dela).

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje toženo stranko prikrajšalo za pravico do dokaza. Zaslišanje F. Z. je namreč predlagala šele v vlogi z dne 18.2.2004 (torej po prvem naroku za glavno obravnavo), ne da bi se pri tem sklicevala na kakršnekoli razloge, zaradi katerih tega dokaznega predloga ne bi mogla podati že prej. Po drugem odstavku 286. člena ZPP pa nosi predlagatelj dokaza trditveno in dokazno breme, da dokaza brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku. Ker iz vloge z dne 18.2.2004 ni mogoče niti posredno razbrati razlogov za zapoznelo predlaganje zaslišanja priče, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ta dokazni predlog zavrnilo.

Obrazloženo uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana, revizijski očitek, da imata sodbi prve in druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ne bi bilo mogoče preizkusiti, pa je preveč pavšalen, da bi ga revizijsko sodišče obravnavalo. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).