Jedro

Zahtevana velika hitrost pri delu pomeni povečan riziko za nastanek poškodbe in s tem objektivno odgovornost delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 22.11.2001. Zoper vmesno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega pravaa, v kateri predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtvek zavrne. Bistvo pritožbenih navedb je, da delo, ki ga je tožnik opravljal ni delo s povečano nevarnostjo, ker nevarnost ne presega vsakodnevnih opravil. Delovno mesto tožnnika ni označeno kot nevarno. Za nastanek škode je odgovoren tožnik sam, ki je pipo postavil tako, da je padla in jo je potem moral loviti, pri tem pa je z roko zadel ob podstavek. Na izjavo izvedenca, da je do nezgode prišlo zaradi utrujenosti tožnika in posledične nepazljivosti, je vplival tožnik. Tožena stranka o izvedenčevem ogledu kraja nezgode ni bila obveščena. Delavci, ki opravljajo isto delo kot tožnik, normo vedno dosegajo in celo presegajo.

Pritožba ni utemeljena.

Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo (2. odst. 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki ga je v tem primeru uporabiti na podlagi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika, ker se je škodni dogodek zgodil pred njegovo uveljavitvijo). Kdaj gre za stvar ali dejavnost iz katere izvira večja škodna nevarnost, je pravni standard, ki ga je določiti v vsakem posameznem primeru. Kot dejavnost večje škodne nevarnosti je opredeliti tudi dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, ki pa je obremjena s povečanim rizikom.

Ravno za tak primer gre v tem primeru. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik opravlja dela ročnega pihalca 2. Na dan škodnega dogodka je delal po sistemu 2 - 1. Ta sistem dela zahteva zelo hiter tempo dela, uporabi pa se v primeru, ko je na voljo manj delavcev.

Sistem dela je naslednji: Delavec gre pogret pipo, nato odide po kroglico 5 m stran, potem 5 m stran po opal, nato 2 m stran da ohladi kroglico opala, potem 7 m do peči, nato nazaj, da oblikuje zmes, potem pa še 1 ali 2 m do končnega izdelka; ta krog se ponavlja ves delavnik, t.j. od 600 do 700 krat na delavnik. Glede na opis sistema dela, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da gre za delo s povečano škodno nevarnostjo in to iz razloga hitrosti, ki se zahteva pri delu, ta hitrost pa ustvarja povečan riziko nevarnosti poškodbe pri delu.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik svoje delo opravljal normalno pazljivo, da je pri delu uporabljal vsa v tistem času predpisana zaščitna sredstva in v skladu z navodili odgovornega vodje. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni možno očitati nobenega soprispevka k nastanku škode in da je tožena stranka, pri kateri ima delodajalec tožnika zavarovano odškodninsko odgovornost, tožniku dolžna povrniti vso škodo nastalo v škodnem dogodku dne 22.11.2001. Na pritožbeno navedbo, da je do nezgode prišlo, ker tožnik ni ravnal pazljivo je odgovoriti, da je v zapisniku o raziskavi poškodbe pri delu (A15) ugotovljeno, da je do nezgode prišlo zaradi tožnikove neprevidnosti, ki ji je botroval tudi hiter tempo dela, izvedenec pa je bil mnenja (list. št. 40), da je do poškodbe prišlo predvsem zaradi utrujenosti delavca in posledične trenutne nepazljivosti.

Tožniku torej ni možno očitati pravnoupoštevnega prispevka k nastanku škodnega dogodka. Jasno je, da je pipa padla iz razloga, ker je tožnik ni dal v peč na tak način, da ne bi padla, dokazano pa je, da je do dogodka prišlo v pretežnem delu zaradi hitrega tempa dela in posledično zaradi tožnikove utrujenosti. Padec pipe je zato oceniti kot nezgodo, ne pa kot malomarnost tožnika, zaradi katere bi bil ta soodgovoren za nastanek škodnega dogodka.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je v tem primeru šlo za vsakdanje ustaljeno delo. Iz opisa načina dela izhaja, da je šlo za delo, ki ga je tožnik moral opravljati s takšno hitrostjo, ki pomeni povečan riziko za nastanek poškodbe.

Zavarovancu tožene stranke se ne očita, da je opustil kakšne varnostne ukrepe, zato je brezpredmetna pritožbena navedba, da tožnikova škoda ni v vzročni zvezi s kakršnokoli delodajalčevo opustitvijo varnostnih ukrepov.

Ne drži pritožbena navedba, da zaključek o objektivni odgovovrnosti delodajalca (ocena nevarnosti delovnega mesta), temelji zgolj na mnenju izvedenca. Podatek o hitrosti, ki se zahteva pri tožnikovem delu, ki ga je opravljal na dan škodnega dogodka, izhaja iz izpovedi tožnika, priče P.O., posredno pa tudi iz izjave priče M.D..

Na pritožbeno navedbo, da ni dokazano, da je do nezgode prišlo zaradi preobremenjenosti tožnika je odgovoriti, da je to dejstvo za odločitev pomembno le v obsegu ocene tožnikovega prispevka k nastanku škodnega dogodka, na to pa je že odgovorjeno zgoraj.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Pritožbo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).